Jedro

Delodajalec ne more s samostojno tožbo izpodbijati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo da delavec. Tudi če gre za izredno odpoved delavca, jo mora delodajalec kot odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevati. Lahko pa pri izredni odpovedi (v sporu, ki ga sproži delavec) ugovarja, da ni dolžan plačati odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnika za razveljavitev odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitvi, da mu je delovno razmerje trajalo do izteka odpovednega roka zaradi izredne odpovedi s strani tožnika samega. Zavrnilo je tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke za čas od 2. 9. 2003 do 31. 10. 2003, za plačilo odpravnine ter stroške prevoza na delo. Ugotovilo je, da ni bil dokazan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je navajal tožnik v svoji odpovedi 31. 7. 2003. Ker tožnik od 21. 7. 2003 dalje ni več prišel na delo pa mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala delovno razmerje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo v delu, ki se nanaša na pobot terjatev iz naslov regresa, na plačilo odškodnine, ki jo mora tožnik plačati toženi stranki in glede stroškov postopka. V ostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja le, da je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je napačno in v nasprotju z listinami v spisu navedlo okoliščino, da tožnik ni oporekal temu, da ni prišel na delo od 21. 7. 2003 ter je opravljal prevoze za drugo podjetje. V posledic te kršitve je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V ostalem se tožnik "v celoti sklicuje na navedbe v dosedanjem postopku".

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št.36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožeče stranke z izvedenimi dokazi in dokazno oceno sodišča. Tožeča stranka s sklicevanjem na to, kako je sodišče dokazno ocenilo izvedene dokaze o ravnanju tožnika po 21.7.2003, zatrjuje predvsem to. Nestrinjanje z dokazno oceno in odločitvijo sodišča ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva oziroma nejasna. Izpodbijana sodba ima tudi razloge o vseh tistih dejstvih, ki jih je sodišče štelo za pomembne za tako odločitev in jo je mogoče preizkusiti, zato kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ali je odločitev tudi pravilna in zakonita, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Revizija o tem revizijskem razlogu nima nobenih navedb, sklicevanje na navedbe v dosedanjem postopku pa je neutemeljeno in nesprejemljivo. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz omejenih in izrecno navedenih razlogov. Te razloge mora revident v reviziji navesti in utemeljiti kot take in se ne more sklicevati na navedbe, s katerimi je utemeljeval tožbo ali pritožbo.

Bistveno za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako s strani delodajalca kot delavca, je, da delovno razmerje preneha takoj, brez odpovednega roka. To izhaja tako iz prvega odstavka 110. člena ZDR, v primeru odpovedi s strani delavca pa smiselno tudi iz drugega odstavka 112. člena ZDR. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas odpovednega roka v vsakem primeru neutemeljen, tudi če bi bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z njegove strani. Zahtevek za ugotovitev, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi (torej 31.7.2003) in ne na podlagi izredne odpovedi s strani delodajalca (torej 2.9.2003) je tako postavljen tudi v škodo tožnika samega.

Delodajalec ne more s samostojno tožbo izpodbijati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo da delavec. Tudi če gre za izredno odpoved delavca, jo mora delodajalec kot odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevati. Ob upoštevanju ustavne pravice do svobode dela (49. člen Ustave), delavca ne more (pri)siliti, da ostane v delovnem razmerju. Lahko uveljavlja le, da tudi delavec izpolni svoje obveznosti ob odpovedi. Pri redni odpovedi predvsem, da ostane na delu še ves čas odpovednega roka. Pri izredni odpovedi pa lahko (v sporu, ki ga sproži delavec) ugovarja, da ni dolžan plačati odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR.

Izredna odpoved delavca učinkuje z vročitvijo delodajalcu (prvi odstavek 87. člena ZDR). Z vročitvijo je pogodba o zaposlitvi odpovedana in delavcu preneha delovno razmerje. Zato kasnejša odpoved s strani delodajalca ne more več imeti pravnih učinkov (posledic). Vendar pa glede na tožbene zahtevke, kot jih je postavil tožnik, revizijsko sodišče v odločitev glede izredne odpovedi delodajalca ni posegalo. Kot je navedeno že zgoraj, bi ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi delodajalca pomenila odločitev v škodo tožnika (359. člen v zvezi s 383. členom ZPP).

Sodišče je presojalo (in moralo presojati) zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika tudi zaradi ugovora tožene stranke na njegov zahtevek za plačilo odpravnine po 109. členu v zvezi z drugim odstavkom 112. člena ZDR. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR, utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V obravnavanem primeru bi moral razlog za izredno odpoved dokazati tožnik. Ker mu to v sodnem postopku ni uspelo - na tako dokazno oceno pa je vezano tudi revizijsko sodišče - je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine. Tožnik mora sam nositi posledice, če mu ni uspelo dokazati obstoja razlogov za izredno odpoved.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je po presoji revizijskega sodišča ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).