Jedro

V postopku za izdajo začasne odredbe se ugotavljajo le dejstva, ki so potrebna za ugotovitev zatrjevane ogroženosti otrok, medtem ko skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mld. otrokoma, zakon nalaga sodišču glede odločitve v rednem postopku.

Izrek

I.Pritožba zoper točko I. in II. izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. odločilo o glavni stvari: pod točko I. je mld. A. A. in mld. B. B. zaupalo v skupno vzgojo in varstvo predlagateljici (materi) in očetu (nasprotnemu udeležencu), pod točko II. je določilo režim izvajanja skupnega starševstva tako, da sta sina od ponedeljka do srede zjutraj pri očetu, po pouku v sredo pa ju na dom mame pripelje oče, nato sta od srede po pouku do petka zjutraj pri mami, v šolo ju v četrtek in petek pelje mama, od petka po pouku do nedelje sta otroka izmenično en vikend pri mami in en vikend pri očetu. Določilo je način prevozov ter predajo otrok, nadalje je določilo preživljanje prvomajskih počitnic, zimskih počitnic, jesenskih počitnic, velikonočnih praznikov ter božično - novoletnih počitnic ter prosto komuniciranje po telefonu z vsakim od staršev (točka II.). Nadalje je določilo stalni naslov in naslov za vročanje pošte za oba sina na naslovu stalnega prebivališča očeta ter dolžnost očeta, da o vsej pošti sproti obvešča mamo ter določilo začasno prebivališče mld. otrok na naslovu mame (točka III. izreka). Določilo je, da sta starša dolžna prispevati k preživljanju mld. sinov za vsakega po 160,00 EUR oba v enakih zneskih na način, da preživnino nakazujeta na posebej odprt TRR, ki ga starša v ta namen odpreta na ime enega starša, drugi starš je pooblaščenec in razpolagata s temi sredstvi izključno za pokrivanje mesečnih potreb otrok (točka IV. in V.). Nadalje je odločilo, da stroške prehrane doma in obratovalne stroške, ki nastajajo v času bivanja otrok pri posameznem staršu krijeta starša vsak v okviru lastnega gospodinjstva (točka VI.). V presežku je predloge obeh udeležencev zavrnilo (točka VII.). Zavrnilo je nadalje predlog matere, da se ji dovoli, da oba mld. otroka prepiše iz OŠ A. na OŠ B. ter se ji dovoli, da otrokoma spremeni bivališče, ki bo na novem naslovu matere (točka VIII.). Odločilo je, da udeleženca trpita vsak svoje stroške postopka (točka IX.). Pod točko II. je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe nasprotne udeleženke z dne 5. 7. 2024, s katero je predlagala, da se dovoli, da se mld. otroka prešolata iz OŠ A. na OŠ B., ter da se nemudoma o tem obvesti obe osnovni šoli (točka II.).

2.Zoper odločitev o glavni stvari ter zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe vlaga predlagateljica obsežni pritožbi, pri čemer v obrazložitvi obeh večkrat ponavlja iste pritožbene očitke ter podaja tudi navedbe, ki niso pravno relevantne za obravnavo pritožb. Sodišče v nadaljevanju povzema bistvo obeh pritožb:

Glede pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (točka II. izpodbijanega sklepa):

3.V uvodu pritožba poudarja razloge za podajo predloga, in sicer zaradi zavlačevanja postopka tako s strani predlagatelja, kot sodišča in potrebo po odločitvi o prešolanju še pred izdajo končne odločitve, da se prepreči huda ogroženost koristi mld. otrok. Enak predlog je mati podala že 16. 8. 2022, saj je že takrat ocenila, da je ustrezno, da se otroka prešolata v OŠ B., vsaj iz razloga, ker se je sama iz prejšnjega skupnega doma odselila v Maribor. Razlog za njeno preselitev je bila nevzdržnost nadaljnjega bivanja v kraju, kjer v neposredni bližini živi širša družina predlagatelja. Dokler je nasprotna udeleženka živela v bližini hiše staršev predlagatelja, kamor se je odselil predlagatelj, je bila v svojem življenjskem miru vseskozi motena in nadlegovana, tako s strani predlagatelja, kot zlasti njegove mame in očeta. Predlagatelj ne zmore sprejeti, da bi se otroka odselila k mami v mestno okolje, in da bi se njuno življenje odvijalo drugače od življenja predlagatelja, ki je odraščal v kmečki družini z več otroki, kjer je bil s strani svojih staršev že v rani mladosti določen za prevzemnika velike kmetije. Zato je danes razmišljanje predlagatelja drugačno, kot ga poznamo v sodobnem mestnem okolju in vse to želi družina predlagatelja privzgojiti tudi mld. otrokoma. Otroka sta bistra, rada hodita v šolo in imata pravico, da se izobrazita, ker oče tega ne dovoli, je bila nasprotna udeleženka prisiljena vložiti predlog za dovolitev prešolanja otrok. Glede na razdaljo do kraja, kamor se je mati odselila, ki znaša 60 km oziroma najmanj 50 min vožnje v eno smer in iz razloga, ker takšna vsakodnevna vožnja otroke obremenjuje, je to bil dodaten razlog za podan predlog. Mati je pristala na začasno poravnavo zaradi izključnega namena, da se prepusti strokovnjaku, da poda mnenje o tem, kaj je v največjo korist otrok. Zaradi dolgega trajanja postopka sta bila mld. otroka primorana še celotni dve šolski leti ostati vpisana in obiskovati OŠ A.. Da je bila začasna sodna poravnava v škodo otrokoma, se je izkazalo, saj sta otroka danes mnenja, da je zanju bolje, da ostaneta na kmetiji in takšno mnenje izražata, pri čemer nista sposobna razumeti, da zanju obstajajo širše možnosti razvoja v mestnem okolju. Otrokoma je v zadnjih treh letih upadel šolski uspeh. V nadaljevanju pritožba povzema zaključke izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije. Poudarja, da je oče izvedenskemu mnenju ostro nasprotoval in predlagal izločitev izvedenke, čemur sodišče ni sledilo. V nadaljevanju je oče podal kazensko ovadbo zoper njo (mamo), ki pa je že zavržena. V zvezi s kazensko ovadbo podaja očitke o nestrokovnem in pristranskem ravnanju CSD P.. 20. 2. 2024 je mati sodišču sporočila, da odstopa od sklenjene začasne poravnave, ker je ta ob upoštevanju pisnega izvedenskega mnenja v nasprotju s koristmi otrok. Že takrat je predlagala izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče zavrnilo. Sodišče je nato narok za glavno obravnavo razpisalo šele 5. 7. 2024, kar je 6 mesecev po sprejemu pisnega mnenja izvedenke. Nato je predlog za izdajo začasne odredbe podala na naroku 5. 7. 2024 ob neposredni prisotnosti izvedenke klinične psihologije. Zasledovala je preprečitev nadaljnjega ogrožujočega stanja otrok. O predlogu se je opredelila izvedenka ter tudi navedla glede mnenja otrok in njune sposobnosti izražati mnenje. Očita bistveno kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ima odločitev pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, odločitev o zavrnitvi predlog nima vsebinsko in politično argumentiranih razlogov. Razlogi so nejasni in pomanjkljivi. Graja kršitev 7. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), 8. člena ZPP. V nadaljevanju obsežno razlaga svoje videnje pomanjkljive dokazne ocene in s tem kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic. Sodišče je bilo dolžno zatrjevano ogroženost otrok presoditi temeljito in skrbno ob upoštevanju kompleksnega dokaznega gradiva v skladu z 8. členom ZPP. Končna ocena bi morala temeljiti na uspehu celotnega postopka. Povzema izpovedbe izvedenke na prepisu zvočnega posnetka z dne 5. 7. 2024, kjer je izvedenka jasno izjavila, da je v največjo korist otrok, da se prepišeta na OŠ B.. Izvedensko mnenje bi moralo imeti posebno težo, sodišče pa ga povsem zanemari. CSD je jasno izrazil, da nima strokovnih kompetenc pri ugotavljanju relevantnih dejstev v tem postopku in je predlagal, da se prepusti zadeva v preučitev sodno zapriseženemu izvedencu. Sodišče je postopalo arbitrarno, na izvedensko mnenje je čakalo več kot 2 leti, nato pa z odločitvijo napačno uporabilo materialno pravo, saj je kljub ugotovljeni ogroženosti otrok le-to prezrlo. Kot nerazumno in nezaslišano navaja odločitev sodišča, da v današnjem času odloči, da je koristneje, da otroka preživita več časa v kmečkem okolju, kjer je nesporno, da imata manj možnosti za razvoj in za spoznavanje drugačne življenjske poti, torej v okolju, za katerega je tudi s strani strokovnjaka prepoznavno, da je nesigurno, da gre pri očetu za osebnost, ki pri izvajanju starševstva potrebuje suport in podporo svojih staršev. Na drugi strani izvedenka izpove, da imata mld. otroka mater, ki je visoko izobražena, ki živi v večjem mestnem okolju, ki ponuja veliko možnosti za razvoj avtonomije interesov in osebnosti otrok.

4.Predlagatelj v odgovoru na pritožbo zavrača očitke in se zavzema za potrditev sklepa.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče druge stopnje ob obravnavi pritožbe ugotavlja, da sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ni storilo kršitev, na katera mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (določba 350. člena ZPP v zvezi z določbo 42. člena ZNP-1), ter da tudi pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

7.Otrokovo korist, ki je ogrožena v tolikšni meri, da z njenim zavarovanjem ni mogoče čakati, lahko sodišče zavaruje z izdajo začasne odredbe. Pogoj za izdajo začasne odredbe je, da je otrok ogrožen, in da je ta ogroženost izkazana s stopnjo verjetnosti (določba 161. člena DZ). V postopku za izdajo začasne odredbe se ugotavljajo le dejstva, ki so potrebna za ugotovitev zatrjevane ogroženosti otrok, medtem ko skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mld. otrokoma, zakon nalaga sodišču glede odločitve v rednem postopku. V skladu s citiranimi materialno pravnimi in procesnimi določbami Družinskega zakonika je v zvezi z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe, katere izdajo je mati predlagala na naroku dne 5. 7. 2024, postopalo tudi sodišče prve stopnje. Mati je namreč predlog utemeljevala z ogroženostjo otrok, ki jo povzroča oče s preprečitvijo prešolanja sinov v OŠ B., kar "predstavlja zamudo s koristnimi dejanji v smislu njunih izobraževalnih zmožnosti, ki bi bile na B. osnovni šoli veliko boljše."

8.Sodišče druge stopnje na obsežne pritožbene navedbe matere, čigar večina je nebistvenih za obravnavo začasne odredbe, odgovarja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu matere, ki ga je podala na naroku dne 5. 7. 2024 (list. št. 285), pri čemer je izdajo začasne odredbe utemeljevala z zlorabo procesnih pravic s strani očeta, kateri želi preprečiti prešolanje otrok. Navajala je, "da je prešolanje v največjo korist otrok in nikakor v njuno škodo, kar je ocenila tudi sodna izvedenka, na katere mnenje smo čakali dve leti, in v tem času sta otroka bila primorana ostati na dosedanji OŠ, kar je predstavljajo zamudo s koristnimi dejanji v smislu njunih izobraževalnih zmožnosti, ki bi bile na OŠ B. veliko boljše". V nadaljevanju je predlagateljica zatrjevala svoj trud in zaznavanje težav otrok na izobraževalnem področju, ki jih dosedanja šola ni prepoznala. Sodišče prve stopnje je glede na povzete navedbe predlagateljice ustrezno presojalo njene trditve in dokaze ter postopalo zakonito in v skladu s sodno prakso

1

12.Nasprotna udeleženka navaja, da se pritožuje zoper celotno I. poglavje izreka sklepa, razen glede stroškovne odločitve. V postopku je bilo podanih več različnih predlogov in nasprotnih predlogov, ker pa se je izkazalo, da gre za kompleksno in z vidika nasprotujočih si starševskih prepričanj in vrednotenj precej komplicirano zadevo, se je postopek zavlekel, ker je bilo potrebno pridobiti mnenje strokovnjaka, ki bo sodišču pomagal pri sprejemu zakonite odločitve. Tako je predlagal tudi CSD. Izključno zato je mati pristala tudi na sklenitev začasne poravnave dne 29. 8. 2022. Navaja, da je v obdobju do pridobitve mnenja prišlo večkrat do konfliktov med staršema, da sama otrok nikoli ni obremenjevala s potekom sodnega postopka, da je bila zaznana stiska otrok zaradi nenehnega menjavanja življenjskega okolja, dolgih voženj med krajema staršev in očitnih pritiskov družine S. na vsiljevanje svojih stališč otrokoma. Otrokoma je v šoli pričel padati uspeh. Mati je pri otrocih laično prepoznala težave s koncentracijo in disleksijo, oče pa je ves čas te težave zanikal. Otroka sta vse bolj podlegla konfliktu lojalnosti, pri čemer sta očeta začutila kot šibkejšega in pričela izražati njegova stališča. Pritožba odločitev sodišča glede na sporno dejansko stanje ter ugotovljena dejstva v postopku in relevantno materialno pravo ocenjuje kot nezakonito, skrajno nestrokovno in očita, da gre za sodbo presenečenja. Očita napačno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni pravilno uporabilo 8. člen ZPP, dokazna ocena je toliko pomanjkljiva, da že pomeni sodniško samovoljo in arbitrarnost in s tem kršitev 22. člena Ustave RS. Sodišče je kljub jasno izraženemu stališču izvedenke na strani 28 in 29 pisnega mnenja ter vztrajanju izvedenke pri pisnih stališčih na naroku 5. 7. 2024, da je za dolgoročne koristi otrok dobro, da se dodelita v varstvo in vzgojo materi, z očetom pa imata urejene stike, odločilo v nasprotju s tem, in sicer, da je najboljša rešitev, ki upošteva koristi otrok, skupno varstvo in vzgoja. Pri tem sodišče najprej navede, da mnenju izvedenke delno sledi, nato pa, da glede glavne odločitve mnenju ne sledi. Pritožba nasprotuje presoji sodišča glede največje koristnosti skupnega starševstva z navedbo, da je izvedensko mnenje vzeto iz konteksta in ni kritično presojano. Ne drži, da se izvedenka ni opredelila glede dosedanjega izvajanja skupnega starševstva, sodišče je dalo neustrezno dokazno težo dokazu, ki je bil pridobljen s pritegnitvijo strokovnjaka. Po oceni matere to kaže na grobo pristranskost sojenja, nepošteno in neenakopravno obravnavanje strank in protizakonito sojenje, kar so znaki kaznivega dejanja. V nadaljevanju pritožba povzema potek in zaključke izvedenskega mnenja. Izpostavi, da izvedenka tudi izrecno navede glede prešolanja, da menjava šole kljub ugotovitvi, da otroka izražata nasprotovanje temu, ne bi povzročila težav v razvoju, ker bi otroka v novem okolju hitro spoznala nove prijatelje, saj sta prilagodljiva, primerno komunikativna. Zato je za zastopanje dolgoročnih koristi otrok, da se dodelita v varstvo in vzgojo materi, pri čemer je posledično v korist otrok tudi njuno prešolanje. Izpostavlja, da je izvedenka na več mestih poudarila, da dosedanje izvajanje stikov in porazdelitev časa bivanja pri vsakem od staršev po začasnem dogovoru ni bila koristna za otroke, celo škodljiva in ogrožujoča, saj glede na razdaljo med krajema bivanja staršev in menjavanje otrok vsake tri dni to predstavlja za otroke prevelik napor, ker nimata bazične varnosti sigurnosti. Nadalje izpostavlja odgovor izvedenke, da nikakor ne gre v celoti prisluhniti mnenju otrok, da je v tej starosti eno želja otrok, drugo pa so koristi. Meni, da otroka stara 10 in 13 let nista zmožna odločati, niti razumeti posledic svojih mnenj. Otroka sta lojalna očetu, ker je to sedaj bilo njuno primarno okolje, v katerem sta živela in sta pod vplivom vseh vrednot, prepričanj, ne samo očeta, temveč njegove širše družine. V nadaljevanju se sklicuje na novejšo sodno prakso glede skupne vzgoje in varstva ter pri tem izpostavlja, da v kolikor obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da eden od staršev ni primeren za izvajanje skupnega starševstva, na kar lahko kažejo tudi posebne okoliščine kot možnost neenakovrednega vplivanja na otrokovo vzgojo, je to lahko upravičen razlog za dodelitev otrok v varstvo in vzgojo enemu od staršev. Skrbni in celostni presoji izvedenskega mnenja je nedvomno ugotoviti, da obstaja več dejavnikov, ki preprečujejo skupno starševstvo. Oče v skladu s svojimi osebnimi kompetencami in intelektom in vrednotnimi orientacijami ustvarja svojo percepcijo, pri prepoznavanju potreb iz naslova starševstva bi potreboval določeno pomoč. Sodišče zgolj povzame, da imata starša dovolj dobre starševske spretnosti in primerne kapacitete za zadovoljevanje psiholoških in razvojih potreb otrok, ter da je po oceni sodišča komunikacija med staršema ustrezna. Dejansko stanje je nepopolno in zmotno ugotovljeno. Bistvene kršitve so podane, ker sodišče mnenje izvedenke niti povprečno skrbno ni ocenilo in mu je odvzelo dokazno težo, kar predstavlja kršitev 8. člena ZPP. Kršitev je prerasla v kršitev osnovnih načel poštenega sojenja in enakega varstva pravic. V nadaljevanju graja odločitev glede ureditve stikov, pri čemer izpostavlja, da izvedenka na več mestih pojasni, da je zaradi razdalje med bivališčema udeležencev neprimerno, če otroka vsake tri dni menjavata svoje bivanjsko mesto. Sodišče zgolj sledi željam otrok, ki želita biti pol časa z mamo in pol z očetom. Izpostavlja, da sodišče otrok ni videlo, ni opravilo neformalnega razgovora in je dalo preveliko dokazno težo mnenju otrok. Izvedenka, ki je otroka pregledala, je jasno povedala, da sta komunikativna, se zmožna navaditi na spremembe, ter da bi bilo v njuno dolgoročno korist, da večji del časa preživita pri materi v mestnem okolju, kjer bosta spoznala nove vzorce življenja. Mnenje 12 letnega otroka, ki se je odločil, da bo po poklicu kmet, je vredno podpreti, vendar mora biti prisotnim udeležencem jasno, da tega ne gre jemati kot dokončnega, saj mld. A. zaradi dosedanjega življenja na vasi, mnogo drugih poklicev ne pozna. Mld. A. je pod vplivom razmišljanj očeta in njegove družine. Vztraja pri svojem predlogu izvajanja stikov. Nadalje graja odločitev sodišča, da prešolanja ne dovoli z navedbo svojih razlogov glede boljših in večjih možnosti šolanja otrok v M.. Sodišče zgolj sledi izpovedbi očeta in mnenju otrok, ki sta premlada in nezrela sprejemati pomembne odločitve za njun nadaljnji razvoj. Odločitev je v nasprotju s 7. členom DZ kot materialnim pravom, odločitev je arbitrarna in samovoljna, saj tudi v tem delu sodišče izvedenskega mnenja ne upošteva in ga ne oceni. Glede preživnine pritožba navaja, da ne oporeka ugotovljenemu in obrazloženemu preživninskemu trikotniku, ker je sodišče pravilno upoštevalo preživninsko zmožnost staršev in je bilo preživninsko breme tako že tudi konkludentno določeno in sporazumno sprejeto med staršema. Tudi preživninske potrebe otrok so ugotovljene v ustrezni višini, to je za vsakega otroka 320,00 EUR. Izpostavlja, da ni bilo o varstvu in vzgoji ter o stikih pravilno odločeno. Ob količinsko določenih stikih otrok z očetom in na drugi strani bivanja z mamo, bi otroka preživela z očetom polnim 10 dni, kar je 30 % časa v mesecu, kar bi bilo potrebno upoštevati pri zakoniti določitvi preživnine. Zato bi oče moral na račun matere mesečno nakazovati za vsakega otroka 260,00 EUR ob upoštevanju časa bivanja pri vsakem od staršev, zato bi se morala očetu določiti preživnina v višini 220,00 EUR po otroku. Mati vztraja pri spremembi dodelitve otrok v varstvo in vzgojo njej, pri določitvi stikov, kot jih predlaga, odločitvi o prešolanju otrok in predlagani preživninski obveznosti ter podaja predlog, da se njeni pritožbi v tej smeri ugodi ter odločitev sodišča prve stopnje spremeni.

13.Predlagatelj v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarja na posamezne pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, jih zavrača ter se zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

14.Pritožba ni utemeljena.

15.Sodišče prve stopnje je deset in trinajst letna sina zaupalo v skupno varstvo in vzgojo predlagatelju in nasprotni udeleženki - staršema, določilo natančen režim izvajanja skupnega starševstva, določilo stalni naslov otrok, njuno začasno bivališče na naslovu matere ter zavrnilo materin predloga za prepis sinov na osnovno šolo v M. ter za spremembo bivališča. Bistvo (pre)obširne materine pritožbe na 35. straneh je, da je sodišče postopalo arbitrarno, da je storilo vrsto bistvenih kršitev pravil postopka in tudi ustavnih pravic, ker ni odgovorilo na vse materine navedbe, ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov ter ni upoštevalo zaključka izvedenke, da je v korist mladoletnih sinov udeležencev, da se dodelita v varstvo in vzgojo materi in je zavrnilo njen predlog, da se sina prepišeta v osnovno šolo v M., kjer nasprotna udeleženka, po razpadu življenjske skupnosti, živi in dela.

16.Sodišče druge stopnje je po opravljenem uradnem pritožbenem preizkusu ter v okviru pritožbenih razlogov ugotovilo, da bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo razloge, ki so jasni in v celoti omogočajo preizkus. Kršitev 8. člena ZPP je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnim okvirjem proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna in skrbna, ko ni skladna z metodološkim napotkom, ki ga narekuje omenjeni člen ZPP. Tudi ta očitek ni utemeljen. Sodišče je vestno in skrbno ocenilo vse izvedene dokaze ter jih povezalo v skupno dokazno oceno. Pravilno je ocenilo tudi mnenje izvedenke klinične psihologije in dalo strokovnim zaključkom izvedenke tudi ustrezno dokazno težo. V skladu s prosto dokazno presojo ter metodološkim napotkom 8. člena ZPP je zaključke izvedenskega mnenja ocenjevalo tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti s poročili strokovnih delavcev CSD, osnovne šole, z izpovedbama obeh staršev in mnenjem mld. sinov udeležencev. Pravilno in popolno je ugotovilo konkreten dejanski stan, pomemben za odločitev o skupnem starševstvu, režimu izvajanja skupnega starševstva in o prešolanju ter uporabilo pravilno materialno pravo.

17.V točkah od 18. do 28. obrazložitve je sodišče navedlo zadostne in jasne razloge zakaj izpodbijana odločitev v celoti upošteva največjo korist obeh otrok. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče ni dalo ustrezne dokazne teže pridobljenemu izvedenskemu mnenju oziroma, da mnenja sploh ni upoštevalo ter mu ni sledilo. Iz obrazložitve izhaja, da se je sodišče seznanilo z vsemi navedbami in pripombami nasprotne udeleženke v postopku, da je odgovorilo in upoštevalo na vse bistvene, torej na take, ki so pravno relevantne v postopku varovanja koristi mld. otrok. Glavno vodilo pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok ter o stikih je največja korist otroka. Gre za pravni standard, ki zahteva upoštevanje vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin v konkretni zadevi. Pritožba na več mestih izpostavlja očitek o arbitrarnosti sodišča, ki naj bi preraslo v kršitev več ustavnih pravic in imelo celo znake kaznivega dejanja, a pregled spisa teh obtožb ne potrjuje. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje, da bi hitra odločitev glede ureditve spornega razmerja po razhodu partnerjev bila v korist mladoletnih otrok. A je v obravnavani zadevi na daljša postopkovna opravila vplivala tudi selitev matere v kraj, ki je od bivališča sinov, kjer sta jo do razpada družine obiskovala osnovno šolo, oddaljen 60 km, zaradi ugotavljanja posledic prešolanja in prehajanja otrok med bivališči staršev. Zato je ob upoštevanju procesnih predlogov in konkretnih okoliščin potrebno vse očitke pritožbe zavrniti kot neutemeljene.

18.V skladu s 135. členom DZ imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter za njegov razvoj tudi po razpadu družinske skupnosti2. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. Načelo ima podlago v ustavni ureditvi (54. člen Ustave RS) in mednarodnih konvencijah (18. člen Konvencije o otrokovih pravicah), za njegovo izvedbo v dejanskem življenju je najbolj primeren institut skupne vzgoje in varstva. Otrokova korist je najbolje varovana takrat, ko sta tudi po razpadu skupne življenjske skupnosti, starša v odnosu do njega v enakem pravnem položaju, ob pogoju, da sta oba primerna za zaupanje v varstvo in vzgojo. Strokovne raziskave3 potrjujejo, da skupno varstvo in vzgoja - v primerjavi z individualnim - pozitivno vpliva na razvoj otroka tudi v primerih, ko eden od staršev taki rešitvi nasprotuje in je vanjo prisiljen s sodno odločbo. Na podlagi teh strokovnih spoznanj je zakonodajalec v DZ v 138. členu omogočil, da lahko sodišče po razpadu družine, otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema skupaj tudi v primeru, ko se starša o tem ne sporazumeta, če oceni, da je to otroku v korist. S to določbo DZ je natančneje izražena ustavna pravica do starševstva iz 54. člena Ustave.

19.Sodišče je ob ugotovitvi, da samo nima zadostnega strokovnega znanja, ter da mu tudi mnenje CSD ne daje podlage za odločitev oziroma ugotovitev največje koristi otrok, glede ureditve razmerij med staršema in mld. sinoma, pravilno angažiralo izvedenko klinične psihologije. Ta je kot strokovnjakinja opravila klinično psihološko izvedensko obravnavo obeh staršev ter tudi klinično izvedensko obravnavo obeh mld. sinov A. A. in B. B., z opazovanjem odnosa mld. otrok z udeležencema in družinskih interakcij in podala mnenje, da imata oba starša dovolj dobre starševske spretnosti in primerne kapacitete za zadovoljevanje psiholoških in razvojnih potreb otrok. Pri tem je izpostavila, da je oče roditelj, ki potrebuje pri izvajanju starševstva suport in podporo svojih staršev in tudi širše družine, mati pa je kompetentna in sposobna povsem samostojno zadovoljevati vse psihološke in razvojne potrebe obeh mld. otrok. Izvedenka je prepoznala, da sta sinova čustveno navezana na oba starša, ter da tudi oba starša izražata naklonjenost do obeh sinov. Oba starša sta primerno skrbna glede zadovoljevanja potreb otrok, zato je za otroka pomembno, da ohranita bližnji in čustveno pomemben odnos z obema staršema. Oba starša imata kakovostne vsebine, ki jih lahko nudita otrokoma, ki odraščata. Sta sicer različna, vendar je to sprejemljivo, saj vsak z vidika svoje starševske vloge, opravljata svoje poslanstvo pri varstvu in vzgoji otrok. Oče sinoma predstavlja močan vzor, model identifikacije, kar je z vidika razvoja tudi zaželeno. Starša na razumski ravni dojemata, da otroka potrebujeta za zdrav duševni in osebnostni razvoj oba starša. Oba sta motivirana, skrbna in dosledna pri nadzoru nad opravljanjem šolskih obveznosti obeh otrok, prav tako tudi primerno otrokoma pomagata pri šolskih obveznostih, kadar pomoč potrebujeta. Oče otroka vzpodbuja k delu na kmetiji, kar ju veseli, mama pa ju podpira na področju doseganja izobraževalnih ciljev, pa tudi k razvoju iniciativnosti ter samostojnosti. Glede menjave šol je izvedenka navedla, da menjava osnovne šole otrokoma ne bi povzročila škode v razvoju, ker bi se na to spremembo, ob podpori staršev, brez večjih težav prilagodila. Navedla je tudi, da sta oba otroka odklonila do prešolanja v drugo osnovno šolo v M., ker dobro poznata stališče očeta in vrednote okolja, v katerem živita. Oče vztraja, da otroka obiskujeta šolo v kraju, kjer sta jo do sedaj, z argumentom, da si otroka prešolanja ne želita in sta dobro vključena v trenutno vaško okolje. Izvedenka meni, da bi za zastopanje dolgoročnih koristi otrok bilo dobro, da se otroka dodelita v varstvo in vzgojo materi, z očetom pa imata urejene in določene stike4.

20.Sodišče povzema bistvene zaključke izvedenskega mnenja v utemeljitev zavrnitve pritožbenih očitkov, da sodišče izvedenskega mnenja ni dokazno ocenilo oziroma mu ni dalo ustrezne dokazne teže. Drži, kar pritožba na več mestih izpostavlja kot bistveni pritožbeni očitek, da je izvedenka po zgoraj povzetih zaključkih in odgovorih na vprašanja sodišča tudi navedla, da meni, da bi za zastopanje dolgoročnih koristi otrok bilo dobro, da se otroka dodelita v varstvo in vzgojo materi, z očetom pa imata urejene in določene obsežne stike. Sodišče druge stopnje pri tem opozarja, da je v tem delu izvedenka presegla delo strokovnjakinje s področja klinične psihologije, ker je za odločitev glede varstva in vzgoje mld. otrok oziroma odločitev o dodelitvi otrok enemu ali drugemu staršu oziroma v skupno starševstvo pristojno sodišče, saj gre za odločitev o pravnem vprašanju5. Za to odločitev pa je vsekakor eden ključnih dokazov izvedensko mnenje oziroma zaključki izvedenke, ki jih je sodišče zgoraj že povzemalo. Zaključke glede ustreznih starševskih kapacitet, različnih a dopolnjujočih izkušenj staršev, o ustrezni skrbi glede zadovoljevanja potreb otrok s strani obeh staršev, je sodišče ustrezno dokazno vrednotilo. Predvsem pa je pomembno in nujno, kar sodišču nalaga določba 8. člena ZPP, da sodišče oceni vse izvedene dokaze ter odloči na podlagi natančne presoje in ustrezne povezanosti v skupno dokazno oceno, kar je sodišče tudi storilo (točki 26 in 27 odločitve).

21.Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje, da ni nobenega dvoma, da imata oba starša potrebne starševske kapacitete. Tako iz mnenja izvedenke, kot ostalih listinskih dokazil, zlasti poročil šole, izhaja, da sta oba zelo odgovorna in zavzeta pri izvajanju starševskih nalog, da sta dovolj čustveno zrela, izobražena in dovolj poučena, z urejenim, sicer različnim, življenjskim slogom, tako da celo presegata minimalne standarde, ki veljajo za dobro starševstvo. Na ta način se zagotavlja otrokoma uspešen psihosocialni razvoj, kar otroka v svojem razvoju potrebujeta. Pri tem pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da kmečko okolje za otroka v starosti 10 oziroma 13 let ni dovolj ustvarjalno, da ne nudi otrokoma dovolj kvalitetne izobrazbe, širine in dovolj drugih možnosti, v primerjavi z mestnim okoljem v M. Iz spisa izhaja, da sta oba sina zelo navezana na oba starša, kot tudi, da se starša v osnovnih vzgojnih pristopih zaradi različnih poklicnih usmeritev in sposobnosti dopolnjujeta. Vendarle pa so pomembne konkretne okoliščine, da sta otroka zelo navezana, ne le na očeta, temveč tudi na očetova starša, ter da zelo pozitivno dojemata življenje na veliki kmetiji, kot tudi šolo in sošolce ter prijatelje v K. V tem kraju je bil njun dom tudi do leta 2021, ko sta skupaj s staršema živela v novozgrajeni hiši, kot po razpadu starševske skupnosti, saj živi sedaj oče na kmetiji, ki je le nekaj sto metrov oddaljena od bivšega doma. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko je ugotavljalo največjo korist mladoletnih otrok.

22.Sodišče druge stopnje ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da iz mnenja izvedenke izhaja, da je mati primernejša za varstvo in vzgojo. Izvedenka sicer navaja, da je mama, za razliko od očeta, ki pri izvajanju starševstva potrebuje podporo svoje širše družine, povsem samostojna pri zadovoljevanju vseh psiholoških potreb otrok. Vendar je splošno znano, da so medgeneracijsko sodelovanje, kot tudi podpora širše družine pri varstvu in vzgoji mld. otrok dobrodošli in koristni, kot tudi, da ima življenje v ruralnem okolju določene prednosti, ki pripomorejo k zdravemu načinu življenja mld. otrok, še posebej v obdobju odraščanja in najstništva. Vse to potrjujejo tudi poročila pedagoginj ter strokovnjakov s področja socialnega dela, ki jih je sodišče tudi pravilno dokazno ovrednotilo.

23.Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zmotne uporabe materialnega prava glede zasledovanja koristi mld. sinov udeležencev. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da je sodišče imelo za sprejeto odločitev o skupnem starševstvu potrebno strokovno podlago v izvedenih dokazih, zlasti tudi v zaključkih izvedenskega mnenja. Upoštevalo je, da med staršema prihaja do različnih pogledov na organizacijo življenja, dela in vzgoje njunih mld. sinov, da imata starša različna življenjska sloga in zato nista v celoti skladna v izvajanju starševske skrbi. Ne glede na to različnost pa tudi dosedanji postopek pritrjuje, da starša nimata težav glede dogovarjanja o prehodih mld. sinov med njima oziroma glede časa, ki ga sina preživita z enim ali drugim staršem. Stike starša vzpodbujata in jih drug drugemu ne omejujeta. Mati v pritožbi sicer izpostavlja, da je zgolj zaradi dolgotrajnosti postopka pristala na začasno poravnavo, ki je praktično pomenila izvajanje skupnega starševstva, ki se je nadaljevalo tudi po tem, ko je mati od začasne poravnave formalno odstopila. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da starša dejansko v praksi že izvajata skupno starševstvo, sinova prehajata med njunima prebivališčema tako, da šolo obiskujeta vseskozi v K., torej v kraju stalnega prebivališča očeta, z očetom sta bivala od ponedeljka do četrtka, od četrtka do ponedeljka pa pri mami v M. Podatki spisa potrjujejo, da se oba starša trudita za ustrezno komunikacijo, ki je potrebna za delitev vzgoje in varstva, na način kot je že pred odločitvijo v tej zadevi, med njima potekala.

24.Mama graja odločitev o skupnem starševstvu poleg izpostavljenega, da sodišče ni sledilo zaključkom izvedenke, z razlogi, da otroka potrebujeta stabilno okolje, ter da njima vožnja med krajema stalnih prebivališč staršev predstavlja prevelik napor. Sodišče prve stopnje je tudi ta dejstva dokazno presojalo ter jih vključilo v skupno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da obiskovanje sedanje šole mld. otrokoma ne bi bilo v korist oziroma, da bi njiju celo ogrožalo, kot to želi prikazati pritožba. Izvedenka je le izpostavila, da v kolikor bi se otroka prepisala na drugo šolo, to ne bi povzročalo večjih težav v njunem razvoju. Sodišče prve stopnje pa je te zaključke izvedenke pravilno ocenjevalo skupaj z ostalimi dokazi. Torej s sporočili razredničark, socialnih delavcev na šoli ter drugimi listinami v spisu, predvsem pa tudi pravilno ocenilo mnenji obeh sinov ter na podlagi vseh teh zaključkov presodilo, da je za 10 in 13 letna fanta, ki obiskujeta šolo v K. vse od 1. razreda, pri čemer starejši A. A. hodi že v 8. razred, v največjo korist, da šolskega okolja ne spreminjata. Mati kot okoliščino, ki bi jo moralo sodišče upoštevati, poudarja prednosti mestnega okolja, večje število obšolskih dejavnosti in višjo kvaliteto izobraževalnih procesov. Vendar je splošno znano, da zgolj dejstvo, da otrok obiskuje šolo v večjem mestu, ter da obiskuje večje število popoldanskih dejavnosti, še ne pomeni, da bo zaradi tega tudi bolj uspešen. Iz podatkov spisa oziroma iz poročil šole, razredničark in strokovnih delavcev izhaja, da sta mld. A. A. in B. B. v šoli zavzeta, odgovorna, da imata tam prijatelje in sta ustrezno sprejeta, kot je to pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Izvedenka je navedla, da sta otroka v šoli nekoliko popustila po razhodu staršev, pri čemer je utemeljila, da še vedno nista v celoti predelala njune ločitve. Zato je pritrditi, da so se učne težave pojavile šele po razpadu zunajzakonske skupnosti. Iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi oče oporekal potrebnim soglasjem glede pridobitve dodatne pomoči v šoli. Gotovo je v prid skupnemu starševstvu tudi, da se otroka razbremeni krivde in strahu pred tem, da bi izgubila odnos z enim od staršev, saj iz mnenja, ki sta ga A. A. in B. B. izrazila, tako na CSD, kot izvedenki, izhaja, da sta zelo lojalna do obeh staršev, da želita z obema preživeti enako časa, da njiju vožnja med prebivališčema staršev ne obremenjuje.

25.Tudi sodišče druge stopnje meni, da sta oba sina dovolj stara, da je njuni izraženi mnenji potrebno ustrezno ovrednotiti in upoštevati. V skladu z mednarodnimi konvencijami6 in načeli Družinskega zakonika, mora biti otrok v postopku, kot je obravnavani, slišan in ustrezno upoštevan. Slednjemu je tudi sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in je vsa nasprotna pritožbena navajanja potrebna kot neutemeljena zavrniti.

26.Sodišče druge stopnje zato pritrjuje presoji, da je odločitev o skupnem starševstvu ter s strani sodišča določen režim izvajanja skupnega starševstva na način, da bosta starša enakovredno skrbela za vzgojo in varstvo, v največjo korist obeh sinov. Preko skupnega starševstva bosta tudi formalno, ne le dejansko oba roditelja enakovredno sodelovala pri vseh pomembnih odločitvah glede sinov in bosta njuna enakovredna skrbnika. Tudi sodišče druge stopnje meni, da izpostavljene okoliščine: razlike v vzgojnih pogledih, dejstvo, da sta stalna prebivališča staršev ločena slabo uro vožnje, in da bosta morala sina večkrat tedensko prehajati med staršema, nimajo takšne teže, da bi lahko vplivale na presojo sodišča o skupnem starševstvu. Pravilnost odločitve pa potrjuje tudi dejstvo, da sta starša uspešno izvajala tudi začasni dogovor, ki se glede prehajanja sinov med bivališčema staršev ter obiskovanjem šole v K., bistveno ni razlikoval od dokončne odločitve.

27.Sodišče druge stopnje se strinja tudi z oceno, da starša mld. A. A. in B. B. zmoreta potrebno dogovarjanje glede izvajanja skupnega starševstva in nimata težav glede načina in časovne okvirja prehajanja sinov med njima. Hkrati pa je sodišče tudi režim izvajanja skupnega starševstva dovolj natančno ter jasno določilo, kar bo staršema in otrokoma olajšalo izvajanje skupnega starševstva v korist mld. otrok.

28.Glede na vse obrazloženo tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da predstavlja odločitev sodbo "sodbo presenečenja". Kot je sodišče že pojasnilo, je sodišče dokazno ocenilo in dalo ustrezno dokazno težo zaključkom izvedenskega mnenja, z upoštevanjem, da predstavlja ureditev spornega razmerja med udeležencema in njunima skupnima otrokoma, torej odločitev o skupnem varstvu in vzgoji, pravno odločitev, ki je v pristojnosti sodišča. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic7. O sodbi presenečenja ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela.

29.Odločitev o višini preživnine pritožba graja v posledici nestrinjanja z skupnim starševstvom in režimom izvajanja skupnega starševstva, ki narekuje enakomerno porazdelitev preživninskega bremena med oba starša. Vztraja pri dodelitvi otrok materi ter stikih v obsegu 10 dni v mesecu in posledično pri določitvi višine preživnine, ki bi upoštevala, da sta sina pri očetu 30% dni v mesecu. Sicer pa pritožbeno niso sporni preživninski zmožnosti staršev in potrebe obeh sinov, ki jih nje sodišče ocenilo na znesek 320,00 EUR in pri tem upoštevalo, da starša krijeta v času bivanja sinov strošek hrane doma ter delež obratovalnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu opravilo le uradni pritožbeni preizkus, pri čemer kršitev ni ugotovilo (določba 350. člena ZPP).

30.Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z določbo 42. člena ZNP-1).

31.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 101. člena ZNP-1, ki določa, da odloči sodišče o stroških postopka za varstvo koristi otroka po prostem preudarku. Pri odločitvi je potrebno upoštevati okoliščino, da se je postopek vodil zaradi varstva koristi skupnih otrok udeležencev, zato je po prepričanju sodišča druge stopnje, tudi ob uporabi prostega preudarka, primerno in ustrezno, da predlagatelj in nasprotna udeleženka nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 55. člena ZNP-1).

-------------------------------

1Ustavno sodišče je v odločbi Up-410/012 z dne 14. 2. 2002 izpostavilo, da imajo začasne odredbe v družinsko pravnih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Izdaja začasne odredbe je izjemen ukrep, s katerim se začasno uredi položaj na način, s katerim se prepreči ogroženost otroka. Tako tudi v enotni sodni praksi: VSL sklep IV Cp 149/23, VSC I Cp 201/2022, VSL IV Cp 2123/2017, VSM III Cp 300/2020.

2K. Zupančič, Družinsko pravo, Ur. l. RS, Ljubljana, 1999, str. 68.

3B. Dobnik Renko, V. Navotnik, Skupna starševska skrb, Pravosodni bilten, št. 1/2022, str. 118.

4Psihološko izvedensko mnenje na list. št. 189 do 204 spisa in prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenke na naroku dne 5.7.2024, na list št 308 do 330 spisa.

5Izvedenka na zaslišanju ni odgovorila na vprašanje glede skupnega starševstva, kar je tudi pravni pojem.

6Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 - v nadaljevanju KOP.

7Iz sodbe VS RS sodba II Ips 75/2016.

Zveza: