Jedro

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da gre pri ravnanju obsojenca zaradi navideznega idealnega steka le za dve kaznivi dejanji, eno pod točko 1/a in drugo pod točko 1/b izreka, obe v škodo zasebnega tožilca R.K. Tak sklep pa je v direktnem nasprotju z ugotovitvijo, da čast in dobro ime drugega zasebnega tožilca, pravne osebe E.k., z dejanji, prav tako opisanimi pod točko 1/a in 1/b izreka, nista bila prizadeta, ker da je obsojenec ti kaznivi dejanji storil le v škodo R.K. Tak zaključek namreč pomeni, da obsojenčevo ravnanje, kolikor zadeva pravno osebo, sploh nima znakov očitanih kaznivih dejanj in posledično, da za uporabo inštituta navideznega idealnega steka pod točkama 1/a in 1/b ni pravnoteoretične podlage.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega M.K. se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v obsegu, v katerem je ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter v odločbi o določeni enotni kazni, razveljavi, in v tem obsegu zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločitev.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani, je s sodbo z dne 8.12.1993 obsojenega M.K. spoznalo za krivega: pod točko 1/a dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 3. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 108. člena KZ, storjenih na škodo zasebnih tožilcev R.K. in E.k. p.o. (v nadaljevanju E.k.), pod točko 1/b dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 3. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 108. člena KZ-77 na škodo istih zasebnih tožilcev ter pod točko 2. kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 2. v zvezi s 1. odstavkom 108. člena KZ, storjenega na škodo zasebnega tožilca R.K. Po 52. členu Kazenskega zakona SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, v nadaljevanju KZJ) je obsojencu za vsako od kaznivih dejanj pod točkama 1/a in 1/b po 3. odstavku 108. člena KZ-77 določilo kazen en mesec in petnajst dni zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 pa kazen en meseca zapora ter mu nato po 3. točki 1. odstavka 48. člena KZJ določilo enotno kazen šest mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obsojenec v preizkusni dobi 1 leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 115. členu KZ-77 je odločilo, da se sodba objavi na stroške obsojenega M.K. v časnikih Delo in Nedeljski dnevnik. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega M.K. in izpodbijano sodbo v pravni opredelitvi spremenilo tako, da je ravnanje, opisano pod točkama 1/a in 1/b, pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji po 3. in zvezi z 2. in 1. odstavkom 108. člena KZ-77, in mu za ti kaznivi dejanji določilo kazen, za vsako po en mesec in petnajst dni zapora, ter nato obsojencu, upoštevaje kazen, določeno za dejanje pod točko 2, določilo enotno kazen 3 mesece zapora. V ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sta obsojenčeva zagovornika na podlagi 559. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP dne 30.12.1996 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagata, da izda sodbo, s katero bo sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, z dne 8.12.1993, ki je bila spremenjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani dne 22.2.1994, razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločitev Višjemu sodišču v Ljubljani.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vložnikoma zahteve je treba pritrditi, ko uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo je z izpodbijano pravnomočno sodbo zagrešilo Višje sodišče v Ljubljani. Sodišče druge stopnje je, ne da bi spremenilo izrek izpodbijane sodbe, odločilo, da gre v pri dejanjih iz točke 1/a in 1/b sodbe sodišča za dve in ne za štiri kazniva dejanja. V prvostopenjski sodbi je bilo ugotovljeno, da je obsojenec pod točkama 1/a in b storil navedeni kaznivi dejanji tudi na škodo zasebnega tožilca E.k. V pravnomočni odločbi je sodišče druge stopnje določno navedlo, da čast in dobro ime tega oškodovanca nista bila prizadeta. Pri tem ni poseglo v izrek pod točko 1 izpodbijane sodbe, kjer je opisano, da je obsojenec trdil in raznašal nekaj, kar lahko škoduje ugledu omenjene pravne osebe ter da se je pri njej namensko zbrani denar nenamensko trošil in da je E.k. pripisal avtorstvo oziroma sodelovanje v plakatni aferi, torej delo, ki da je odneslo mnogo volivcev (gospodu Pučniku in Demosu), če ne tudi zmago. S tem da je v prvostopenjski sodbi ostal tako nespremenjen uvodni in zaključni del izreka, ki se nanaša na oba oškodovanca in v katerem se trdi, da sta bili kaznivi dejanji storjeni tudi na škodo E.k., je izrek postal nerazumljiv. Ugotovitev, da kaznivi dejanji na škodo pravne osebe nista podani, bi sodišču druge stopnje narekovala, da v skladu s takim naziranjem pod točkama 1/a in b ustrezno spremeni opis, tako da bi bilo razvidno, da na škodo pravne osebe kaznivi dejanji nista bili storjeni.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da pri ravnanju obsojenca, opisanem pod točko 1/a in 1/b gre za navidezni idealni stek in da je tako obsojenec s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake samo dveh kaznivih dejanj, enega pod točko 1/a in drugega pod točko 1/b, oba v škodo zasebnega tožilca R.K. Navidezni idealni stek pomeni, da gre za eno samo kaznivo dejanje, kljub temu, da je storilec z eno storitvijo ali opustitvijo uresničil zakonske znake oziroma prepovedane posledice dveh ali več zakonskih dejanskih stanov. Glede na to, da je v obsegu, napadenem z zahtevo, pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre zaradi navideznega idealnega steka za dve kaznivi dejanji, je na podlagi uporabljene pravne konstrukcije mogoče sklepati, da je obsojenec z ravnanjem opisanim pod vsako od obeh točk udejanil zakonske znake dveh kaznivih dejanj, in da gre pod vsako točko le za eno kaznivo dejanje zgolj zaradi navedene pravne konstrukcije. Tak sklep pa je v direktnem nasprotju z ugotovitvijo, da čast in dobro ime E.k. nista bila prizadeta, ker da je obsojenec ti kaznivi dejanji storil le v škodo zasebnega tožilca R.K. Tak zaključek namreč pomeni, da obsojenčevo ravnanje, kolikor zadeva pravno osebo, sploh nima znakov očitanih mu kaznivih dejanj in posledično, da za uporabo inštituta navideznega idealnega steka pod točkama 1/a in 1/b, tako kot je storilo sodišče druge stopnje, glede na to, da naj bi pod vsako od točk šlo le za kaznivo dejanje, storjeno na škodo R.K., ni nobene pravnoteoretične podlage. S tega vidika je sodba sodišča druge stopnje tudi v tem obsegu nerazumljiva, tako da je ni mogoče preizkusiti. Zato je treba pritrditi vložnikoma zahteve, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z obsojenčevima zagovornikoma se ni mogoče strinjati, ko v zahtevi uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7.točki 1.odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana takrat, če sodišče s svojo sodbo ne popolnoma reši predmeta obtožbe. To pa je sodišče storilo, le da je drugostopenjska sodba nerazumljiva v obsegu, razvidnem iz obrazložitve, ki se nanaša na ugotovljeno procesno kršitev, zatrjevano v zahtevi.

Prav tako ne drži trditev v zahtevi obsojenčevih zagovornikov, da je bila obtožba prekoračena in s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1.odstavka 371. člena ZKP. Po 1. odstavku 354. člena v zvezi z 429. členom ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženem v obtožnem predlogu. Po 2. odstavku iste zakonske določbe pa sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja. Sodišče ni v ničemer preseglo dejstvenega opisa v zasebni tožbi, prvostopenjsko sodišče pa je v celoti sledilo tudi pravni opredelitvi obsojenčevega ravnanja, kot je ta razvidna iz spremembe zasebne tožbe, ki jo je dne 8.12.1993 podal pooblaščenec zasebnih tožilcev. Ta procesna kršitev, zatrjevana v zahtevi, tudi ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva zagovornikov obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti, kolikor uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, utemeljena, in ji je zato ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje po 1. odstavku 426. člena ZKP v navedenem obsegu razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločitev.