Jedro

1. S pristankom na razporeditev na drugo delovno mesto z nižjo obračunsko osnovo plače je tožnik le sproti zmanjševal škodo, ki bi mu sicer lahko nastala zaradi nezakonite razrešitve s funkcije direktorja, ni pa se s tem odpovedal zahtevati odškodnino za celotno škodo, ki jo je zaradi nezakonite razrešitve utrpel. 2. Pogodba o zaposlitvi lahko določa plačilo odpravnine ob nezakoniti razrešitvi s funkcije direktorja tudi le za primer sočasnega prenehanja delovnega razmerja ali razporeditve na drugo neustrezno delovno mesto.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

V tej zadevi je bilo že pravnomočno odločeno o razveljavitvi sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 7.3.1995, v zvezi s sklepom delavskega sveta z dne 25.5.1995, o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja tožene stranke in je v tem delu bilo odločeno tudi pred revizijskem sodiščem. Glede tožnikovih denarnih zahtevkov je bila prvotna sodba pred sodiščem druge stopnje razveljavljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo razlike nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni od 15.1.1995, ko je bil tožnik nezakonito razrešen s funkcije direktorja, do 6.2.1998, ko se je tožnik upokojil, in to v skupnem znesku 3,544.660,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje, zahtevku za plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 1997 v znesku 188.978,00 SIT in zahtevku za povračilo stroškov postopka v znesku 557.585,50 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bil tožnik glede na razveljavitev sklepa o razrešitvi s funkcije direktorja v skladu s pogodbo o zaposlitvi na tem delovnem mestu upravičen do v pogodbi določenega nadomestila plače in regresa za letni dopust, namesto do izplačil iz teh naslovov po delovnem mestu vodje razvojno raziskovalne službe, kamor ga je tožena stranka formalno razporedila takoj po razrešitvi z delovnega mesta direktorja. Nadaljnje denarne zahtevke po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja, to je zahtevek iz naslova povračila stroškov za nakup dveh poslovnih oblek letno, iz naslova povračila stroškov za kasko zavarovanje avtomobila, povračilo stroškov kurativnega zdravljenja in zahtevek iz naslova izplačila odpravnine v znesku 7,558.617,20 SIT pa je sodišče zavrnilo, ker tožnik glede na odsotnost z dela zaradi bolezni do povračila navedenih stroškov ni upravičen, prav tako pa ni bil upravičen do plačila odpravnine, saj mu delovno razmerje po razrešitvi s funkcije direktorja ni prenehalo in pri toženi stranki dejansko ni odklonil razporeditve na drugo neustrezno delovno mesto.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poleg z drugimi razlogi je soglašalo tudi z razlago, da je bilo z razveljavitvijo sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 7.3.1995 zaradi nezakonitosti razrešitve s funkcije direktorja sočasno odločeno tudi o drugem delu tega sklepa, to je o razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto, čeprav to v izreku že pravnomočne sodbe ni bilo izrecno navedeno.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bil potrjen ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 13/2003) in zmotne uporabe materialnega prava. Ob pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 7.3.1995 vseboval dve odločitvi, o predčasni razrešitvi s funkcije direktorja ter o razporeditvi tožnika na delovno mesto vodja razvojno raziskovalne službe, revizija graja ugotovitev nižjih sodišč, da je bila z že pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, opr. št. Pdp 1177/96 z dne 22.10.1998, razveljavljena tudi tožnikova razporeditev na drugo delovno mesto. Poudarja, da sodišče v individualnem delovnem sporu o dokončni odločbi delodajalca sicer res ni vezano na zahtevek, ki ga postavi delavec v tožbi. Vendar se to nanaša le na pooblastila sodišča v zvezi z oblikovanjem izreka sodbe, takšne določbe pa ni mogoče širiti tudi na razlago pravnomočnega izreka. Glede na to, da izrek navedene pravnomočne sodbe glasi, da se razveljavi "sklep delavskega sveta z dne 7.3.1995 v zvezi s sklepom delovskega sveta z dne 25.5.1995 o razrešitvi tožnika M. K. s funkcije direktorja tožene stranke", sklep o razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto ni bil razveljavljen. Če bi sodišče ugotovilo, da je razveljavitev drugega dela navedenega sklepa nujna posledica razveljavitve prvega dela tega sklepa, bi moralo v izreku sodbe v skladu s svojimi pooblastili iz 1. odstavka 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) tako tudi odločiti. Posledica materialne pravnomočnosti sodbe je v tem, da so sodišča in stranke na pravnomočno sodbo vezane. Po pravnomočnosti sodbe ni mogoče več odločati, kako bi se moral glasiti izrek oziroma kaj bi moral zajemati, da bi bil pravilen oziroma kakšne so bile želje tožnika ter na kaj se je njegov ugovor nanašal. Odpravljanje pomanjkljivosti pravnomočnih odločb s široko razlago sicer gramatikalno jasnih izrekov je po mnenju revidentke v nasprotju z načelom pravne varnosti in iz njega izvedenem načelu pravnomočnosti ter v nasprotju z ustavno pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva. Glede na načelo res iudicata facit jus inter partes sta sodišči prve in druge stopnje po mnenju revizije z zmotno razlago izreka pravnomočne sodbe zmotno uporabili materialno pravo. Ker pa je pravnomočna sodba VDSS opr. št. Pdp 1177/96 z dne 22.10.1998 tudi ena izmed listin v spisu, uveljavlja revizija tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in sicer zaradi razloga, ker je v sodbah prve in druge stopnje v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih, navedenih dveh sodb o vsebini listin in med samimi listinami. Podredno pa tožena stranka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava tudi v zvezi z odmero višine razlike nadomestila plače po obračunski osnovi delovnega mesta direktorja.

V zvezi z zavrnitvijo zahtevka iz naslova plačila odpravnine vlaga revizijo tudi tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da je zaključek sodišča, da po razrešitvi s funkcije direktorja ni odklonil razporeditve na drugo delovno mesto, v nasprotju z ugotovitvijo, da je zoper sklep o razporeditvi ugovarjal, hkrati pa je tak zaključek tudi v nasprotju s pravili o razlagi pogodb.

Reviziji sta bili v skladu s 375. členom ZPP vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorili.

Reviziji nista utemeljeni.

V skladu z določili 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da sta bili v spornem sklepu delavskega sveta tožene stranke z dne 7.3.1995 vsebovani dve odločitvi, to je o predčasni razrešitvi tožnika s funkcije direktorja in o razporeditvi tožnika na delovno mesto vodje raziskovalno razvojne službe. Pri tem pa razveljavitev navedenega sklepa glede razrešitve tožnika s funkcije direktorja ni imela nujne posledice tudi v razveljavitvi odločitve o tožnikovi razporeditvi na drugo delovno mesto, niti ni pomenila avtomatske vzpostavitve prejšnjega stanja glede opravljanja funkcije direktorja, saj je lahko imela tudi druge posledice. Tako so takrat veljavne določbe 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93) za primer neutemeljenega odpoklica uprave d.d. izrecno predvidevale zgolj plačilo odpravnine, podobno pa je bila lahko odpravnina dogovorjena tudi v primeru (nezakonite) razrešitve direktorja v drugih organizacijah, pred tem veljavni Zakon o podjetjih (ZP - Uradni list SFRJ, štev. 77/88 in 40/89) pa je v 3. odstavku 60. člena za primer nezakonite razrešitve predvideval možnost odškodninskega zahtevka. Glede na povedano tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da je bilo s pravnomočno sodbo VDSS opr. št. Pdp 1177/96 z dne 22.10.1998, ki je prestala tudi revizijski preizkus, pravnomočno odločeno le o razveljavitvi sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 7.3.1995, v zvezi s sklepom z dne 25.5.1995, o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja tožene stranke, ne pa tudi o razveljavitvi teh sklepov glede razporeditve tožnika na drugo delovno mesto.

Tak zaključek pa ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo zneskov 3,544.660,00 SIT in 188.978,00 SIT v posledici nezakonite razrešitve s funkcije direktorja pred iztekom mandata. Nezakonita razrešitev tožnika s strani tožene stranke pomeni protipravno ravnanje, zaradi katerega je tožniku nastala škoda na njegovih osebnih prejemkih. Tako so v ravnanju tožene stranke podani vsi elementi odškodninskega delikta iz 1. odstavka 154. člena in 158. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89) oziroma iz 1. odstavka 131. člena in 135. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001), oziroma glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na funkciji direktorja vsi elementi odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbe iz 2. odstavka 262. člena ZOR, oziroma 2. odstavka 239. člena OZ. Če tožnik ni izrecno izpodbijal razporeditve na drugo delovno mesto, ki je bila posledica nezakonite razrešitve s funkcije direktorja, niti ni tega delovnega mesta izrecno odklonil, je s tem ravnal v okviru določb 4. odstavka 266. člena ZOR oziroma 4. odstavka 243. člena OZ, po katerem mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je taka kršitev povzročila. S pristankom na razporeditev na drugo delovno mesto z nižjo obračunsko osnovo plače in nižjim zneskom regresa je tožnik dejansko sproti zmanjševal škodo, ki bi mu sicer lahko nastala zaradi nezakonite razrešitve s funkcije direktorja, ni pa se s tem odpovedal zahtevati odškodnino za celotno škodo, ki jo je zaradi nezakonite razrešitve utrpel. Višino odškodnine v obliki razlike nadomestila plače in razlike regresa zaradi nezakonite razrešitve in posledične neizpolnitve pogodbe o zaposlitvi na funkciji direktorja sta dokazno ugotovili nižji sodišči in je revizijsko sodišče na te dejanske ugotovitve vezano, saj presoja dejanskega stanja, glede na določbe 3. odstavka 370. člena ZPP, ne more biti predmet revizijskega postopka.

Tožnik v reviziji neutemeljeno očita nižjima sodiščema bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z razlago določb pogodbe o zaposlitvi tožnika na funkciji direktorja z dne 1.1.1994, ki urejajo plačilo odpravnine. Nižji sodišči sta prišli do zaključka, da je potrebno določbe 17. člena navedene pogodbe razlagati tako, da bi bil tožnik zaradi razrešitve s funkcije direktorja pred iztekom štiriletnega mandata upravičen do odpravnine v višini dvanajstih plač v primeru, če bi mu sočasno tudi prenehalo delovno razmerje, oziroma če bi odklonil razporeditev na drugo neustrezno delovno mesto, pa bi mu v posledici tega prenehalo delovno razmerje.

Takšna razlaga ni nelogična in ni v nasprotju z besedilom 1. in 2. odstavka 17. člena pogodbe, temveč predstavlja njegovo logično razlago. Prvi odstavek 17. člena je zagotavljal tožniku plačilo odpravnine za primer predčasne razrešitve in sočasnega prenehanja delovnega razmerja, razen če bi šlo za predčasno razrešitev na lastno željo. Drugi odstavek pa je varoval tožnika pred nezakonitim obravnavanjem ob predčasni razrešitvi z ohranjanjem zaposlitve na strani tožene stranke ob sočasni razporeditvi tožnika na drugo neustrezno delovno mesto. Ob odklonitvi takšne neustrezne razporeditve bi se lahko tožnik sam odločil za prenehanje delovnega razmerja in bi imel tudi v tem primeru pravico do odpravnine. Ob zagotovitvi drugega delovnega mesta in s tem nadaljevanja delovnega razmerja pa je pogodba izplačilo odpravnine izključevala. Glede pravice do plačila odpravnine je torej bistveno, da tožniku zaradi nezakonite razrešitve s funkcije direktorja delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu je le to kasneje prenehalo iz drugega razloga, to je zaradi upokojitve.

Ob gornjih ugotovitvah se nižji sodišči nista zapletli v protislovje, ko sta ugotovili, da do takšne odklonitve razporeditve na drugo delovno mesto, ki bi tožnika opravičevala do plačila odpravnine, dejansko sploh ni prišlo. Upoštevna bi namreč bila le takšna odklonitev razporeditve na drugo delovno mesto, ki bi imela v smislu določb 9. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) za posledico prenehanje delovnega razmerja, to je odklonitev dejanskega dela na delovnem mestu. Res je bil tožnik zaradi bolniškega staleža oziroma odsotnosti z dela zaradi bolezni v posebnem položaju, vendar nižji sodišči nista ugotovili, da bi tožnik v tem položaju na kak drug način odklonil razporeditev na delovno mesto vodje razvojne službe v tem smislu, da bi to istočasno pomenilo prenehanje delovnega razmerja.

Z ugotovljeno vsebino pogodbenih določb o višini tožnikove plače na delovnem mestu direktorja in o pravici do odpravnine nižji sodišči nista kršili določb ZOR o razlagi pogodb, niti določb ZDR (1990), tako da tudi revizijska očitka zmotne uporabe materialnega prava nista utemeljena. Zato je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP obe reviziji kot neutemeljeni zavrnilo.