Jedro

Ker tožba ni obsegala vsega, kar je potrebno, da bi se lahko obravnavala, je sodišče prve stopnje tožničino tožbo utemeljeno kot nepopolno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, ob ugotovitvi, da tožba ni primerna za obravnavo, zavrglo tožbo.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da je v predmetni zadevi potrebno kot predhodno vprašanje rešiti spor o pristojnosti. V nasprotnem primeru bi namreč ostala brez pravnega varstva in ne bi mogla zavarovati svojih pravic in pravnih interesov. Izpodbijani sklep tožnici odreka njene z Ustavo RS zagotovljene pravice iz 23. in 25. člena do sodnega varstva in pravnega sredstva, kot tudi iz 50. člena, ki zagotavlja pravico do socialne varnosti. Sklep zato izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. V nadaljevanju pojasnjuje, da je tožbo pravočasno vložila 9. 9. 2019 na Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je po njenem mnenju stvarno in krajevno pristojno za reševanje obligacijskih sporov, to je upniško dolžniških sporov zaradi neplačila nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo. Gre za dajatveno tožbo. Istega dne je vložila tudi predlog za izvršbo kot upnica proti dolžniku, torej proti toženi stranki. Od izvršilnega sodišča je prejela sklep, da ne more izvesti izvršbe, dokler tožnica nima pravnomočno in izvršljivo listino, kjer je razviden znesek denarne terjatve. To pa je tudi namen tožnice z vložitvijo tožbe. Iz pravnomočne sodbe opr. št. V Ps 9/2013 z dne 3. 9. 2015 jasno izhaja, da ima tožnica dosojeno pravico do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo. Z izpodbijanim sklepom se posega v že pridobljene pravice tožnice, kot so ji bile zagotovljene s prej citirano sodbo. Poziv sodišča, da naj predloži "dokončno odločbo tožene stranke" je brezpredmeten, saj sta bili taki dve odločbi že odpravljeni in nadomeščeni s sodbo opr. št. V Ps 9/2013 z dne 3. 9. 2015. Nesporno dejstvo je, da tožena stranka tožnici do danes ni izplačala zahtevanega nadomestila. Kršeno je tudi načelo kontradiktornosti. Tožnica zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne pristojnemu sodišču v ponovno sojenje. Katero sodišče je pristojno za sojenje v predmetnem sporu pa naj odloči Vrhovno sodišče RS v kompetenčnem sporu. Tožnica nadalje predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da se je Okrožno sodišče s sklepom št. III P 1235/2019 z dne 1. 10. 2020 izreklo za nepristojno in zadevo po pravnomočnosti v reševanje odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Zoper ta sklep je imela tožnica možnost vložiti pritožbo, če je menila, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni pristojno sodišče za odločanje o njenem zahtevku. Tožnica pa zoper navedeni sklep ni vložila pritožbe, kar pomeni, da je sklep postal pravnomočen in ga sedaj tudi ne more več izpodbijati. Tudi Zakon o pravdnem postopku ( v nadaljevanju: ZPP)1 ne predvideva, da bi stranka po tem, ko je prišlo do ustalitve pristojnosti, lahko ponovno vlagala pravna sredstva za odločitev o kompetenčnem sporu. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrglo tožbo iz razloga, ker tožnica tudi po pozivu sodišča tožbe ni dopolnila na način, da bi bila le-ta sposobna za obravnavo. Taka odločitev je skladna s 108. členom ZPP. Tako ne drži navedba tožnice, da sodišči nočeta odločiti o njenem zahtevku oziroma se izrekata za nepristojni. Delovno in socialno sodišče se namreč ni izreklo za nepristojno, temveč je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. S sodbo, ki jo navaja tožnica št. Ps 9/2013 z dne 3. 9. 2015 je bilo ugotovljeno zgolj o tožničini začasni nezmožnosti za delo, ne pa o nadomestilu. Delovno in socialno sodišče tožnici ne odreka pravice do nadomestila plače, niti ne posega v pridobljene pravice. Kot je tožena stranka že pojasnila je bilo o pravici do nadomestila plače odločeno z več odločbami tožene stranke, vendar pa tožnica zoper njih ni uveljavljala pravnih sredstev in posledično tudi ne sodnega varstva, kar pa je pogoj za vložitev tožbe. Sicer pa je pritožba vsebinsko neobrazložena, saj tožnica v pritožbi ne navaja razlogov, zakaj je sodišče po njenem mnenju napačno zavrglo tožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter tudi pravilno odločilo. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila tožbo, s katero je uveljavljala, da ji tožena stranka izplača nadomestilo plače za čas začasne nezmožnosti za delo in sicer za obdobje od vključno 21. 9. 2012 do vključno 14. 10. 2012 za polni delovni čas ter za obdobje od vključno 15. 10. 2012 do vključno 29. 10. 2012 za skrajšani delovni čas po 4 ure dnevno, skupaj v znesku 410,00 EUR s pp od 12. 8. 2019 dalje. S sklepom opr. št. III P 1235/2019 z dne 1. 10. 2020 se je Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi ter po pravnomočnosti sklepa (tožnica zoper navedeni sklep ni vložila pritožbe) zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v pristojno reševanje. Sodišče prve stopnje je soglašalo z odločitvijo Okrajnega sodišča in nadaljevalo postopek, kot da bi se bil začel pred njim (drugi odstavek 23. člena ZPP). V tem primeru torej ne gre za vprašanje kompetenčnega spora, saj ne gre za stanje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 24. člena ZPP. Pritožbene navedbe tožnice so torej s tem v zvezi neutemeljene. Tožnici namreč ni bila v ničemer odrečena možnost obravnavanja pred sodiščem in tudi niso bile kršene določbe ustave, kot jih omenja v pritožbi. Tudi sicer so njene pritožbene navedbe glede stvarne pristojnosti neutemeljene. V primeru, da tožnica uveljavlja priznanje pravice do nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo, gre za spor o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja po določbi 2.a, prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1).2 Za reševanje navedenega spora pa je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

7. Dejstvo, da sodišče predmetne zadeve ni obravnavalo po vsebini ne pomeni odrekanje tožnici pravice do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je namreč po pregledu tožbe ugotovilo, da je le-ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. V Ps 56/2021 z dne 25. 1. 2021 je tožnico pozvalo, da predloži dokončno odločbo tožene stranke, ki jo izpodbija s tožbo. Skladno s 63. členom ZDSS-1 je namreč socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Tožba mora obsegati navedbo upravnega akta, zoper katerega se zahteva sodno varstvo, tožeča stranka pa je dolžna predložiti tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu (prvi odstavek 73. člena ZDSS-1). Tožnica dokončne odločbe ni predložila. Ker torej tožba ni obsegala vsega, kar je potrebno, da bi se lahko obravnavala, je sodišče prve stopnje tožničino tožbo utemeljeno kot nepopolno zavrglo. V zadevi tudi ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot ga v pritožbi omenja tožnica. V postopku sta pisno sodelovali obe stranki. Zadeva pa ni bila obravnava po vsebini, zaradi zavrženja tožbe.

8. V zvezi s sklicevanjem tožnice na sodbo opr. št. V Ps 9/2013 z dne 3. 9. 2015 (priloga A/2) pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo z navedeno sodbo odločeno o tožničini začasni nezmožnosti za delo (bolniškem staležu). S tem v zvezi sta bili tudi odpravljeni odločbi, ki sta se prav tako nanašali na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo in sicer z dne 19. 9. 2012 in 8. 11. 2012. Z navedenima odločbama, prav tako pa tudi ne s citirano sodbo ni bilo odločeno o pravici do nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo. Pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela je urejena v določbah od 28. do 35. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ).3 Zavarovanec mora najprej pravico uveljavljati pri toženi stranki in šele v primeru, da je s svojim zahtevkom neuspešen, lahko uveljavlja pravico do nadomestila pred sodiščem. Kot to izhaja iz pojasnila tožene stranke v odgovoru na tožbo in pa tudi v odgovoru na pritožbo, je tožnica pri toženi stranki sicer že uveljavljala priznanje pravice do nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo in je bilo o tej pravici odločeno z več odločbami tožene stranke zoper katere pa tožnica očitno ni uveljavljala pravnih sredstev, kot to v odgovoru na pritožbo navaja tožena stranka.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se skladno z 71. členom ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva (torej tudi v sporih v zvezi s pravicami do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja), sodne takse ne plačujejo.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004. 3 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.