Jedro

Določba 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da lahko stranka predlaga obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana, daje jasen odgovor na vprašanje začetka teka subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka, zato razlaga te določbe ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča in prizadeta stranka trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila pravočasno revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper sklep Upravne enote Maribor z dne 28. 5. 2009. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ, kot prepozen zavrgel revidentkin predlog za obnovo postopka, ki se je končal z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 7. 8. 2008, investitorju družbi A., d. o. o. Ker ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, je revidentka predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP vložila skupaj z drugimi etažnimi lastniki večstanovanjskih objektov na naslovu B. 1, 3 in 5, C. Tožena stranka je z odločbo z dne 23. 9. 2009 pritožbo revidentke in ostalih etažnih lastnikov zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. V obravnavani zadevi je sporen procesni sklep, s katerim je bil revidentkin predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja kot prepozen zavržen. V zadevi ni sporno, da je revidentka predlog vložila iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP in se zato pravočasnost predloga presoja po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP.

6. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (npr. X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila.

7. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje razlage 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP. Navaja, da je ob upoštevanju tretjega odstavka 70. člena ZGO-1, mogoče to določbo ZUP razlagati le tako, da prične subjektivni rok za obnovo postopka teči šele, ko stranka izve za vsebino izdanega gradbenega dovoljenja in ne, kot jo je razlagalo sodišče prve stopnje in pred njim oba upravna organa, ko stranka izve za obstoj gradbenega dovoljenja.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča določba 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da lahko stranka predlaga obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana, daje jasen odgovor na vprašanje začetka teka subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka, od te jasne določbe pa odločitev, izpodbijana v tem upravnem sporu, ne odstopa. Ta določba ZUP zato dodatne razlage, ki bi zagotovila pravno varnost in enotno uporabo ali razvoj prava, ne rabi. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v sklepu X Ips 87/2010 z dne 22. 4. 2010. Zato razlaga te določbe ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Dodatno pa Vrhovno sodišče revidentki še pojasnjuje, da je predlog za obnovo postopka vložila dne 9. 12. 2008, to je v času, ko je že veljal in se uporabljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov – ZGO-1B (Ur. l. RS, št. 126/2007), ki je z drugim odstavkom 48. člena črtal določbo dotedanjega tretjega odstavka 70. člena ZGO-1. Zato njeno sklicevanje na določbo tretjega odstavka 70. člena ZGO-1, ki v času vložitve predloga za obnovo postopka ni več veljala, na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

11. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

12. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Prizadeta stranka z navedbami v odgovoru na revizijo ni v ničemer prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, zato skladno z določbami prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP tudi ona sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.