Up-436/00

14. 3. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik na V. na seji senata dne 14. marca 2001

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 222/2000 z dne 8. 6. 2000 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Kpr 71/98 z dne 29. 5. 2000 se zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 144/2000 z dne 5. 10. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijanim sklepom preiskovalne sodnice št. Kpr 71/98 z dne 29. 5. 2000 je Okrožno sodišče v Kranju odločilo, da se izbranemu odvetniku ne dovoli zastopanje pritožnika v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kranju, ki se vodi pod opravilno št. Kpr 71/98, ker je v isti kazenski zadevi že zastopal drugega obdolženca, zanj opravil tudi že nekaj procesnih dejanj in bil navzoč pri zaslišnaju prič. Odločitev sodišča je temeljila na določbi 68. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP), ki v prvem odstavku določa, da v isti zadevi zagovornik ne more zagovarjati dveh ali več obdolžencev. Zunajobravnavni senat, ki je odločal o pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice, je pritožbo pritožnika kot neutemeljeno zavrnil in potrdil izpodbijani sklep. S sklepom Vrhovnega sodišča št. I Ips 144/2000 je bila zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik, zavržena kot nedovoljena. V obrazložtivi izpodbijanega sklepa je Vrhovno sodišče pojasnilo, da se sme po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP zoper pravnomočno sodno odločbo in sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v primerih, ki so določeni v tem členu, in da izjemo od pravila, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku, določa četrti odstavek 420. člena ZKP. Na podlagi tega člena se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu pojasnilo tudi, da sta bila izpodbijana sklepa izdana v fazi preiskave, torej še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, z njima ni bilo odločeno o odreditvi ali podaljšanju pripora, temveč o vprašanju, ali lahko določeni odvetnik zagovarja enega od obdolžencev v isti kazenski zadevi.

V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravice do svobodne izbire zagovornika, ki izhaja iz druge alinee 29. člena Ustave, kršitev 22. člena in tretjega odstavka 19. člena Ustave. Navaja, da je imel ves čas predhodnega postopka, pri hišni preiskavi, pa tudi v davčnem postopku svojega zagovornika, ki si ga je sam prosto izbral in da je bil isti zagovornik prisoten tudi pri njegovem prvem zaslišanju pred preiskovalno sodnico.

2.Zagovornik naj bi ga torej zastopal že pred dnem, ko je obdolženi C. C. za zagovornika, sicer v drugi kazenski zadevi, pooblastil njegovega zagovornika, odvetnika B. Sodišče, kot navaja, pa se je odločilo za združitev postopkov oziroma razširitev preiskave šele po dveh letih od uvedbe preiskave. Zato meni, da zagovornik ne zagovarja istočasno dveh obdolžencev v isti zadevi, temveč le enega in sicer tistega, s katerim je začel najprej sodelovati.To naj bi sodišče v izpodbijanih sklepih prezrlo. Pritožnik navaja, da takšno onemogočanje obrambe predstavlja velik pritisk, ki ima lahko hude posledice na končni izid postopka, posredno pa naj bi takšna odločitev sodišča pomenila tudi, da pritožniku obrambo v nasprotju z njegovo voljo postavlja sodišče, kar pa ni isto kot postavitev zagovornika po uradni dolžnosti. Poleg tega pritožnik navaja, da ima tudi glede odločitve Vrhovnega sodišča, ki zadeve sploh ni vsebinsko obravnavalo, resne pomisleke iz načelnih ustavnopravnih razlogov. Po mnenju pritožnika je obramba obdolženega v kazenskem postopku institut takšne narave, da kakršenkoli dvom o pravici do zagovornika ter njegovi prosti izbiri ali zmotna interpretacija te pravice lahko pomeni hudo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Meni, da je ustavnopravno nesprejemljivo ugovarjati onemogočanje obrambe šele ob pravnomočno končanem kazenskem postopku. Predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme in do končne odločitve zadrži izvršitev sklepa preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kranju št. Kpr 71/98 z dne 29. 5. 2000. Takšno onemogočanje obrambe, kot navaja pritožnik, naj bi zanj predstavljalo velik pritisk, ki ima lahko hude posledice na končni izid konkretnega kazenskega postopka.

3.Ustavno pritožbo je treba vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba (52. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne zavaruje roka za vložitev ustavne pritožbe. V obravnavani zadevi je bila zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik zoper prvostopenjski in drugostopenjski sklep zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijana sklepa začel teči z vročitvijo drugostopenjskega sklepa, to je sklepa zunajobravnavnega senata.

4.Glede na podatke, ki jih je Ustavno sodišče dne 1. 3. 2001 pridobilo iz kazensko preiskovalne pisarne Okrožnega sodišča v Kranju izhaja, da je bil izpodbijani sklep zunajobravnavega senata pritožniku vročen 19. 6. 2000, pritožnikovemu zagovorniku pa 20. 6. 2000. Ustavna pritožba, vložena 14. 12. 2000, je torej prepozna. Ustavno sodišče jo je zato zavrglo.

5.Ustavna pritožba je pravočasna in s tem dopustna le proti sklepu Vrhovnega sodišča. Pritožnikov očitek zatrjevane kršitve pravice do svobodne izbire zagovornika ni utemeljen. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo samo o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti kot nedovoljene, ker procesna zakonodaja možnosti vložitve tega izrednega pravnega sredstva zoper tovrstne sklepe ne predvideva. V samo vsebino izpodbijanih sklepov oziroma v meritorno presojo zatrjevanih kršitev se Vrhovno sodišče ni spuščalo. Zato za zatrjevano kršitev očitno ne gre.

6.Lahko bi se zastavilo le vprašanje enakega varstva pravic, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Ustavno sodišče bi kvečjemu lahko presojalo, ali je izpodbijani sklep očitno napačen ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oz. arbitrarnosti. Tega pritožnik izrecno niti ne zatrjuje, poleg tega tudi ni izkazal, da bi bilo v enakih primerih odločeno drugače. Ustavno sodišče pa samo tudi ni našlo razlogov, ki bi očitnost kršitve 22. člena Ustave utemeljevali. Presoja Vrhovnega sodišča je bila opravljena v obsegu, določenem z ZKP, je obrazložena in utemeljena na pravni podlagi. Takšni odločitvi po presoji Ustavnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje, zato tudi za morebitno kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka ter prve alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk