Jedro

Neskladja med izrekom in obrazložitvijo ni mogoče popraviti na način, predviden s 328. členom ZPP. Ker pritožnica ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe in tudi v pritožbi ni uveljavljala, da o delu zahtevka ni odločeno, ni mogoča izdaja dopolnilne sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v 1. točki in 3. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v 1. točki njenega izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 56337/2008, z dne 13.8.2008 tudi v 1. in 3. odstavku izreka. V 2. točki njenega izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici 40,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska in za obdobje, razvidno iz te točke. Hkrati (3. točka izreka) je odločilo, da je dolžna tožnica toženki povrniti pravdne stroške v višini 139,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper 1. točko in 3. točko sodbe se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke in 14. točke 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08; ZPP). Predlagala je razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter ponovno sojenje. Podaja pojasnila v zvezi s tarifo za javno priobčitev glasbenih del po v letu 1998 sprejetem Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 1998), ki je v 11. členu določal, da se vrednost tarife letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno. Povzema uradno objavljene podatke o indeksu cen na drobno za obdobje od sprejema Pravilnika (marca 1998), do konca novembra 2006 in ugotavlja, da je bila inflacija že tolikšna, da bi bilo treba za pravilno revalorizacijo (glede na objavljen indeks cen na drobno) vrednosti iz tarifnega dela Pravilnika 1998, ob upoštevanju 11. člena Pravilnika 1998, pomnožiti s faktorjem 1,587. Ne glede na morebitne spremembe Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), ki spreminja le način sprejemanja tarif, je Pravilnik 1998 do določitve tarife s skupnim sporazumom ali z odločbo Sveta za avtorsko pravo, ostal v veljavi. Treba ga je tolmačiti, uporabljati in izvrševati tako kot se glasi, tudi po sprejemu Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik 2006), objavljenega v Uradnem listu RS, št. 138/2006 z dne 28.12.2006. Pravilnik 1998 je treba torej upoštevati vključno z 11. členom in letno valorizacijo v njem navedenih nominalnih zneskov in ni potrebno kakršnokoli dodatno soglasje Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL). Ne glede na to, da objava revaloriziranih zneskov ni bila potrebna, je objavo, zaradi pravne varnosti, objavila istočasno, ko je zneske preračunala v EUR in sicer v Uradnem listu RS, št. 138/2006 z dne 28.12.2006. Neutemeljeno je zato sklicevanje sodišča na pogoje za sklepanje skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif, saj so določbe ZASP do sprejema novih tarif po novem postopku pustile v veljavi Pravilnik 1998, na podlagi katerega vtožuje zneske v tem postopku. Drugačno razlogovanje sodišča prve stopnje je neutemeljeno in je v nasprotju z materialnim pravom. O veljavnosti podzakonskega akta je Ustavno sodišče Republike Slovenije že zavzelo stališče, in sicer se je opredelilo do (vprašanja) veljavnosti (celotnega) Pravilnika 1998 (v Pravilniku 2006 so tarife zgolj revalorizirane od marca 1998 do novembra 2006) in ocenilo, da v celoti velja. Izpostavlja, da je bil Pravilnik 2006 objavljen 28.12.2006 v Uradnem listu RS, št. 138/2006, spremembe ZASP pa v Uradnem listu RS, št. 139/2006, torej je bila objava revaloriziranih zneskov pred objavo ZASP-D. Presoja veljavnosti oziroma neveljavnosti pravilnika ni v pristojnosti sodišča prve stopnje, temveč je odločanje o vprašanju usklajenosti podzakonskega akta z Ustavo in zakonom v izključni pristojnosti Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je glede na njeno naravo, na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo in je zato že iz tega razloga moralo razveljaviti sodbo v izpodbijanih delih (1. točka in 3. točka) ter se do drugih pritožbenih trditev ne opredeljuje.

V predmetni zadevi se je začel postopek s predlogom za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine in je sodišče prve stopnje 13.8.2008 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je v 1. odstavku sklepa dolžniku naložilo „da v roku 8 dni, v meničnih in čekovnih sporih pa v roku 3 dni, po vročitvi sklepa, upniku poravna v predlogu navedeno terjatev. V 2. odstavku je dovolilo predlagano izvršbo, v 3. odstavku pa odmerilo stroške upnika na 40,00 EUR. V 4. odstavku je odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi izvršilni postopek vodilo in o njem odločalo Okrajno sodišče v Novi Gorici. Po ugovoru dolžnice (sedaj toženke) je sodišče prve stopnje s sklepom 15.10.2008 razveljavilo prej omenjeni sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku.

V pravdnem postopku je zato moralo sodišče prve stopnje odločati po pravilih ZPP, ki ureja postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog. Odločiti bi moralo ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (3. odstavek 436. člena ZPP).

S tožbenim zahtevkom, na podlagi katerega je bil izdan (kasneje razveljavljeni) sklep o izvršbi, je tožnica zahtevala plačilo glavnice 176,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.8.2008 in obresti v višini 16,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.8.2008 ter izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane odločbe najprej razveljavilo sklep o izvršbi v 1. odstavku in 3. odstavku izreka (1. točka izreka izpodbijane sodbe), hkrati pa toženki (2. točka izreka izpodbijane sodbe) naložilo, da tožnici plača znesek 40,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev v 1. točki izreka bi narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, čeprav je sodišče prve stopnje (upoštevaje obrazložitev na 10. strani sodbe in odločitev v 2. točki izreka) očitno štelo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen. V izreku tudi ni odločilo, v kakšnem obsegu se tožbeni zahtevek zavrne, čeprav je v obrazložitvi (10. stran) zapisalo: „kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče zavrnilo“.

Tožnica se pritožuje zoper odločitev v 1. točki izreka odločbe, iz katere, kot je bilo že obrazloženo, ni razvidno, ali in v kakšnem delu sodišče prve stopnje zavrača tožbeni zahtevek.

Izrek je sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z obrazložitvijo, spričo česar je onemogočen preizkus sodbe in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Neskladja med izrekom in obrazložitvijo ni mogoče popravljati na način, določen s 328. členom ZPP. Sodbe tudi ni mogoče popraviti na podlagi 325. člena ZPP, čeprav je očitno, da sodišče prve stopnje (v izreku) o delu tožbenega zahtevka ni odločilo (ugodilo je tožbenemu zahtevku za znesek 40,06 EUR, o preostalem tožbenem zahtevku pa ni odločilo). Tožnica pa izdaje dopolnilne sodbe tudi ni predlagala (1. odstavek 325. člena ZPP) in tudi v pritožbi ni uveljavljala, da sodišče prve stopnje o delu tožbenega zahtevka ni odločilo (3. odstavek 327. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem odločanju moralo v nakazani smeri odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, se razveljavi tudi stroškovna odločitev, in bo sodišče prve stopnje s končno odločbo moralo odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških.