Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da je zavrnitev računa predstavljala le izvršitev rektorjevega sklepa o prekinitvi sodelovanja z družbo, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zaradi neutemeljene zavrnitve računa.

Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas, ko je tožeča stranka izvedela (ali bi ob običajni skrbnosti lahko izvedela) za nastanek škode (in za njenega povzročitelja). Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ko bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.393,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 188.719,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 5.491,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da osme pripravljalne vloge, v kateri se je sklicevala na prepis zvočnega posnetka v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 791/2015, ni mogla predložiti prej, saj je zapisnik nastal po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče bi moralo vsebino navedenega zapisnika o izpovedih prič upoštevati ne glede na to, da tožeča stranka ni predlagala njihovega zaslišanja v tem sporu. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v kazenski spis ODT Koper, saj se je z njim tožeča stranka seznanila šele v oktobru 2018. Tožeča stranka je predlagala vpogled v listine kazenskega spisa takoj, ko je to po normalnem teku stvari lahko storila. Ker sodišče navedenih dokazov ni izvedlo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je po zaključku glavne obravnave našla potne naloge s prilogami, ki so bili relevantni za odločitev v tem sporu. Teh listin tožeča stranka prej ni mogla predložiti, saj z njimi ni bila seznanjena. Zato bi moralo sodišče ugoditi predlogu za ponovno odprtje glavne obravnave. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana tudi zato, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožeče stranke niti ni navedlo razlogov za njihovo zavrnitev, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Sicer pa bi moralo sodišče skladno z določbo 34. člena ZDSS-1 izvesti predlagane dokaze po uradni dolžnosti. Zatrjuje, da je toženka ravnala protipravno, ko je neutemeljeno zavrnila plačilo računa družbe A. v znesku 16.425,66 EUR, ki ga je morala tožeča stranka kasneje poravnati. Meni, da je bila odločitev rektorja o prekinitvi sodelovanja z navedeno družbo zgolj formalnost, ki so jo pripravile strokovne službe pod vodstvom toženke. Dejansko je bila toženka kot I. tista, ki je sprejela odločitev o prekinitvi sodelovanja, prejšnji rektor pa naj bi takšno odločitev le podpisal. Meni, da je izpoved prejšnjega rektorja tožeče stranke neverodostojna glede na to, da je v tem sporu nastopal kot toženec. Ker v tem sporu prejšnji rektor ni bil zaslišan, sodišče ne bi smelo opreti odločitve na njegovo izpoved v drugem sodnem postopku. Tožeča stranka nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o zastaranju odškodninskih terjatev v znesku 172.294,11 EUR zaradi opustitve objave obvestila o oddaji javnega naročila v Uradnem listu EU ter v znesku 65.313,29 EUR zaradi sodelovanja toženke pri izvajanju dvojnih situacij. Vztraja, da ji je škoda nastala z odločitvijo Organa upravljanja programa - B. z dne 17. 7. 2013, ko je bila dokončno znana višina finančnega popravka, oziroma ko je morala pokriti sredstva v višini 172.294,11 EUR zaradi ravnanja toženke, kar je potrdila izpoved C.C. v gospodarskem sporu. Tožeča stranka je dejansko stanje v zvezi z povzročiteljem škode ugotavljala v sodnih postopkih zoper družbo A. in D.D., ki je prorektorju E.E. v maju 2013 izročil dokumente v zvezi z odgovornostjo toženke. Glede na to, da je prorektor za investicije sedanjega rektorja s toženkino vlogo v postopku javnega naročanja seznanil šele v letu 2015, je od takrat dalje začel teči subjektivni zastaralni rok. Ker izpodbijana sodba o tem nima razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka meni, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka bistveno, kdaj se je z vsemi pomembnimi podatki seznanil rektor kot njen zakoniti zastopnik. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti določbo 353. člena OZ glede zastaranja odškodninske terjatve v znesku 65.313,29 EUR, saj je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Vztraja, da je toženka ravnala protipravno s tem, ko je kot vodja in koordinator projekta ... vplivala na takratnega rektorja. To potrjujeta odredba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Kpd 5984/2014 z dne 11. 2. 2014, ki je bila izdana v okviru preiskovalnih dejanj v kazenskem postopku, in sporazum z dne 31. 8. 2010, na podlagi katerega je prišlo do finančnega popravka v višini 65.313,29 EUR. Trdi, da je do preplačil za neizvedena dela v skupnem znesku 398.150,76 EUR prišlo zaradi naklepnega ravnanja toženke. Postopek javnega naročila je vodila toženka in ne F.F., zato je toženka odgovorna za opustitev objave v Uradnem listu EU. Zaradi neskladij med listinami v spisu in zaključki sodišča je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločilo z delno sodbo opr. št. Pd 56/2016 z dne 13. 9. 2016. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1010/2016 z dne 20. 7. 2017 pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo delno sodbo glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zneska 172.294,11 EUR zoper toženko ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje z napotkom, da ugotovi dejstva v zvezi z začetkom teka subjektivnega zastaralnega roka.

7. Kršitev pravice do izjave v postopku (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z nedopustno zavrnitvijo dokaznih predlogov ter neupoštevanjem navedb iz osme pripravljalne vloge z dne 18. 10. 2018 oziroma zapisnika v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, ni podana. Tožeča stranka je bila s tem dokazom prekludirana, ker ga je podala po prvem naroku za glavno obravnavo z dne 13. 9. 2016. Z navedbo, da naj bi zapisnik nastal po prvem naroku za glavno obravnavo, tožeča stranka ne more opravičiti zamude v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka v osmi pripravljalni vlogi povzemala izpovedi prič, ki so bile zaslišane v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, katerih zaslišanja v tem sporu ni predlagala. Stranka je dolžna pravočasno predlagati zaslišanje prič. Predlaganje dokazov po zaključku prvega naroka je opravičljivo le, če stranka dokaza kljub skrbni pripravi na glavno obravnavo ni mogla predlagati prej. Zaslišanje oseb, na katere se sklicuje v osmi pripravljalni vlogi, bi lahko tožeča stranka predlagala do prvega naroka, saj bi ob skrbni pripravi za glavno obravnavo vedela oziroma morala vedeti, da so povezane s projektom gradnje v G.. Ker je bila toženka v tem sporu zaslišana kasneje kot v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, je imela tožeča stranka možnost razjasniti morebitna neskladja v izpovedi toženke. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno dokazno oceniti listin iz kazenske zadeve Okrožnega sodišča v Kopru, saj je bila preiskava zoper toženko ustavljena. S predloženimi potnimi nalogi in prilogami v obdobju ... v osmi pripravljalni vlogi je tožeča stranka razpolagala že pred prvim narokom za glavno obravnavo, zato tožeča stranka pogoja nekrivde ni izkazala. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko novih navedb in predlaganih dokazov ni upoštevalo, oziroma bi prav v nasprotnem primeru, če bi jih upoštevalo pri odločitvi, prišlo do kršitve 286. člena ZPP.

8. Določba 292. člena ZPP je namenjena ponovnemu odprtju glavne obravnave, če je treba dopolniti postopek ali razjasniti posamezna pomembnejša vprašanja. Nova glavna obravnava s prejšnjo tvori celoto (načelo enotnosti glavne obravnave), zato s ponovnim začetkom glavne obravnave za stranko niso podaljšani ali odprti novi roki za navajanje dejstev in predlaganje dokazov. Če je s tem stranka zamudila, tega v postopku, ki se znova začne po 292. členu ZPP, ne more nadoknaditi. Ni le odgovornost sodišča, ampak tudi strank, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku prispevata k učinkovitosti in pospešitvi sodnega postopka. Očitek kršitve pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem v zvezi s predlogom za ponovno odprtje glavne obravnave torej ni utemeljen.

9. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev postopka zaradi neobrazložene zavrnitve dokaznih predlogov. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP) tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Stranki je zagotovljena pravica do izvedbe dokazov, ki pa ni neomejena, saj sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Pritožbeno sodišče se z oceno in razlogi sodišča prve stopnje o nerelevantnosti in nepotrebnosti dokaznih predlogov tožeče stranke, ki so navedeni v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v celoti strinja in jih ne ponavlja. S tem v zvezi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS ni utemeljen. Tudi sklicevanje na 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) ni utemeljeno, saj po tej določbi sodišče lahko izvede tudi dokaze po uradni dolžnosti, vendar le, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, še vedno ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Za tak primer v tej zadevi ne gre.

10. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem iz razloga, ker pod tem pritožbenim razlogom in pod to kršitvijo večinoma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede neobstoja elementa protipravnosti ali pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede začetka teka zastaralnega roka. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba takšnega nasprotja oziroma protispisnosti niti ne zatrjuje, temveč sodišču očita neskladje med listinami in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja navedene kršitve.

11. Tožeča stranka je toženki očitala, da ji je s svojim ravnanjem povzročila premoženjsko škodo, ki je nastala zaradi plačila družbi A. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kopru Pg 914/2010 z dne 10. 7. 2015 v skupnem znesku 16.425,66 EUR. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prejšnji rektor dne ... sprejel odločitev o prekinitvi sodelovanja tožeče stranke z družbo A.. O prenehanju sodelovanja tožeče stranke z navedeno družbo se je odločil prejšnji rektor kot njen zakoniti zastopnik. V posledici sklepa o prekinitvi sodelovanja je nato toženka kot I. tožeče stranke zavrnila plačilo računa. Toženka je kot I. vodila tajništvo tožeče stranke, ki izvaja upravno-administrativne in strokovno-tehnične naloge (92. člen Statuta Univerze na Primorskem, Ur. l. RS, št. 73/2003 in nasl.). Zavrnitev računa je bila posledica predhodno sprejetega sklepa rektorja o prekinitvi sodelovanja z družbo A.. Ker na podlagi 23. člena Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/1993 in nasl. - ZVis) rektor vodi, predstavlja in zastopa univerzo in ga je mogoče šteti kot tistega, ki opravlja tudi poslovodno funkcijo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je podpis rektorja zgolj formalnost in da je bila odločitev sprejeta po strokovnih organih oziroma v glavnem tajništvu tožene stranke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izpoved prejšnjega rektorja neverodostojna zgolj zato, ker je bila dana v drugem postopku. Sodišče prve stopnje je lahko svojo dokazno oceno oprlo tudi na zapisnik o prepisu zvočnega posnetka glavne obravnave pri Okrožnem sodišču v Kopru dne 14. 1. 2015 kot dokazno listino in navedbe prejšnjega rektorja v njegovih vlogah glede na to, da je do umika tožbe nastopal kot toženec v tem sporu.

12. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zavrnitev računa predstavljala le izvršitev rektorjevega sklepa o prekinitvi sodelovanja z družbo A., toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zaradi neutemeljene zavrnitve računa. Obširne pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo računa so torej neutemeljene, zlasti ker je tožeča stranka tudi po nastopu novega vodstva v ... vztrajala pri neutemeljenosti terjatve družbe A. češ, da njen zahtevek po pojasnilih strokovnih služb nima pravne podlage, in je po odločitvi sedanjega vodstva tožeče stranke zoper navedeno družbo vložila nasprotno tožbo v znesku 172.294,11 EUR, ki ga v tem sporu zahteva še od toženke.

13. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o zastaranju njene odškodninske terjatve v navedeni višini, ki naj bi ji nastala zaradi t. i. finančnega popravka v postopku javnega naročanja oziroma toženkine opustitve objave obvestila o oddaji javnega naročila v Uradnem listu EU, ter odškodninske terjatve v znesku 65.313,29 EUR zaradi toženkinega sodelovanja pri izvajanju dvojnih situacij za gradnjo H.. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Po 352. členu OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (subjektivni zastaralni rok), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni zastaralni rok).

14. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1010/2016 z dne 20. 7. 2017 pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da je škoda v konkretnem primeru tožeči stranki nastala takrat, ko je (z njene perspektive) postalo jasno, da pričakovanih finančnih sredstev ne bo prejela. Škoda v konkretnem primeru namreč predstavlja nepovečanje premoženja tožeče stranke za finančna sredstva EU in nacionalnih organov. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi ji škoda nastala šele takrat, ko je morala finančna sredstva v vtoževani višini kriti sama iz svojega premoženja, saj je škoda tožeči stranki nastala neodvisno od tega, ali je morala kasneje neprejeta sredstva kriti sama. Ker torej ugotovitev, ali je tožeča stranka neprejeta finančna sredstva krila sama, z vidika presoje začetka teka zastaralnega roka ni pomembna, navedeno dejstvo ni relevantno v tem sporu.

15. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki škoda nastala 20. 12. 2012, ko ji je bil vročen dopis Ministrstva J., saj iz njega izhaja finančni popravek v vtoževanem znesku 172.294,11 EUR. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je škoda nastala šele z odločitvijo Organa upravljanja Programa B. z dne 17. 7. 2013, s katero je postala odločitev o neprejemu finančnih sredstev dokončna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni šele z izdajo navedene odločbe pričel teči zastaralni rok, saj iz navedene listine ni razvidno, da bi se nanašala na vtoževani znesek. Pritožbene navedbe v zvezi z datumom nastanka škode se tako izkažejo za neutemeljene.

16. Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas, ko je tožeča stranka izvedela (ali bi ob običajni skrbnosti lahko izvedela) za nastanek škode (in za njenega povzročitelja). Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ko bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka. Po 28. členu Statuta Univerze na Primorskem lahko rektor za opravljanje posameznih opravil s pisnim pooblastilom pooblasti prorektorja. Sedanji rektor je ob nastopu mandata v ... sprejel odločitev, da se z vodenjem investicij ne ukvarja. Zato je to delo poveril prorektorju E.E., ki je bil imenovan za prorektorja za finance pri tožeči stranki. Glede na takšne ugotovitve se je sodišče utemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 195/2014 z dne 17. 2. 2015 in pravilno zaključilo, da se je prorektor E.E. s toženkino vlogo predsednice strokovne komisije v postopku javnega naročila seznanil najkasneje ob vročitvi listine - dopisa Ministrstva J., tj. 20. 12. 2012. Ob ustrezni skrbnosti bi lahko tožeča stranka že takrat zvedela za toženkino vlogo v postopku javnega naročila, zato sta z navedenim datumom glede vtoževanega zneska 172.294,11 EUR pričela teči tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok iz prvega in drugega odstavka 352. člena OZ. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti stališču pritožbe, da je tožeča stranka za toženko kot povzročiteljico škode zvedela šele na podlagi sodnih postopkov, ki jih je vodila zoper družbo A. in D.D., da prorektor tožeče stranke o zaključkih pregleda spornega javnega naročila prej ni seznanil rektorja oziroma da se je sedanji rektor s toženkino vlogo v postopku javnega naročanja seznanil v letu 2015. 17. Neutemeljeno tožeča stranka v pritožbi očita, da se sodišče glede zneska 65.313,29 EUR ni opredelilo do teka zastaralnega roka na podlagi 353. člena OZ. Iz določbe 353. člena OZ izhaja, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Tožeča stranka pri omenjanju kaznivih dejanj goljufije na škodo Evropske unije po 229. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. - KZ-1) ni navajala, da bi bilo treba upoštevati daljši zastaralni rok iz 353. člena OZ. Sodišče prve stopnje zato ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker zastaranja ni presojalo po navedeni določbi.

18. Tožeča stranka protipravnost ravnanja toženke uveljavlja zaradi njenega vpliva na prejšnjega rektorja pri .... Pritožba pri tem spregleda, da toženka ni imela pristojnosti odločanja oziroma pooblastil poslovodje. Sporazum z dne 31. 8. 2010 je sklenil prejšnji rektor, ki mu je bila dejanska situacija na gradbišču znana, in je na podlagi sporazuma sporne začasne situacije kasneje tudi podpisal. Pred podpisom toženke na začasni situaciji, pa je te potrdil odgovorni pooblaščeni nadzornik, ki skrbi za skladnost začasne situacije z dejanskim stanjem na gradbišču. Glede na navedene okoliščine je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da posvetovanje z rektorjem oziroma vplivanje nanj nima elementov protipravnosti. Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odredbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 11. 2. 2014, ki je bila izdana v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, saj je bila zoper toženko ustavljena kazenska preiskava. Tožeča stranka v pritožbi nadalje navaja, da ji je zaradi ravnanj toženke nastala tudi škoda v višini 398.150,76 EUR, vendar v tej višini odškodninskega zahtevka v tem sporu ni postavila. Zato se pritožbeno sodišče do teh navedb posebej ne opredeljuje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, je bila za operativno vodenje naročila pristojna F.F., ob nadomeščanju odsotne vodje investicij pa je bila to pristojnost rektorja tožeče stranke oziroma njene kadrovske službe. Zato toženka ni bila dolžna skrbeti za objavo obvestila o oddaji javnega naročila v Uradnem listu EU, kot ji to v pritožbi neutemeljeno očita tožeča stranka.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi toženka ravnala protipravno. V skladu s prvim odstavkom 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) oziroma prej veljavnim 182. členom ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) je delavec dolžan povrniti škodo, ki jo je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil delodajalcu. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi štirje elementi civilnega delikta: obstoj škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Za zavrnitev odškodninskega zahtevka zadošča, da sodišče ugotovi, da ni podan eden od navedenih elementov. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala, da bi toženka ravnala protipravno, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali so podani preostali trije elementi odškodninskega delikta, temveč je zahtevek lahko utemeljeno zavrnilo že na podlagi te ugotovitve.

20. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožeče stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen).

22. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Toženki je dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019). Ti na podlagi OT (Ur. l. RS, št. 2/2015 - 22/2019) ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znašajo 1.875 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk oziroma 28,75 točk, vse povečano za 22 % DDV, oziroma skupaj 1.393,55 EUR (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP).