Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da so bile zatrjevane nezakonitosti, zaradi katerih naj bi bila po mnenju pritožbe tožnica prikrajšana v plači za dva plačna razreda, že predmet pravnomočne sodne odločitve. Med strankama je bilo pravnomočno končanih več sodnih sporov v zvezi s pravilnostjo plače, kot bistvenega pa je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010, v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 30. 9. 2008, ter za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referent III z osnovnim 19. plačnim razredom, z vsemi napredovanji pa s 24. plačnim razredom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo glede plačila davkov in prispevkov (I. točka izreka) in glede plačila razlike v plači od 15. 6. 2015 do 26. 10. 2017 (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke: da se sklep toženca z dne 26. 2. 2020 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 23. 4. 2020 razveljavita; da je toženec dolžan razporediti tožnico v 32. plačni razred (v nadaljevanju: PR) z bruto osnovno plačo 1.485,46 EUR in ji določiti pripadajoče dodatke od 1. 1. 2020 dalje; da ji je dolžan od 1. 1. 2020 dalje obračunati mesečno bruto plačo za 32. PR s pripadajočimi dodatki in ji izplačati mesečno razliko v plači v bruto znesku 127,22 EUR med obračunano bruto plačo 1.722,65 EUR ter dejansko izplačano bruto plačo 1.595,43 EUR, ter ji neto razliko izplačati z obrestmi, ki tečejo najkasneje od vsakega 6. dne v mesecu za razliko preteklega meseca, dalje do plačila; da ji je dolžan tudi za čas od 27. 10. 2017 do 31. 12. 2019 obračunati navedeno mesečno bruto razliko 127,22 EUR in ji izplačati neto razliko z obrestmi (III. točka izreka). Tožnici je naložilo, da povrne tožencu stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper prvostopenjsko sodno odločbo. Bistvo obširnih pritožbenih navedb je v tem, da je upravičena do plačila prikrajšanja pri plači za dva PR za čas od 27. 10. 2017 dalje. To utemeljuje z dvema sklopoma nezakonitosti. Prvi izvira iz sklepa toženca z dne 8. 5. 2007 o premestitvi tožnice z dnem 1. 4. 2007 na delovno mesto šifra ..., referent - matičar. Sklep ne vsebuje plače, čeprav je ta bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. V sistemizaciji je bil za to delovno mesto določen izhodiščni količnik 2,30, zato bi ji upoštevajoč dosežena napredovanja moral biti priznan količnik 2,90. Ker so na sklep z dne 8. 5. 2007 vezana nadaljnja napredovanja kot npr. prehod na nov plačni sistem, napredovanje dne 1. 10. 2008 z aneksom št. 1 in preostala napredovanja vsa do zadnjega v sklepu z dne 16. 12. 2019, ti akti nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom in morali. Prehod na nov plačni sistem s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 je bil opravljen upoštevajoč njeno zadnjo odločbo o plači z dne 1. 6. 1999, v kateri pa je imela določen le osnovni količnik 2,2 in količnik z napredovanji 2,75 (torej za en PR nižji od količnika 2,90). Kot pojasnjuje, ji je sicer toženec tudi v letu 2004 izdal sklep o prerazporeditvi, ki ni vseboval določila o plači. Drugi sklop nezakonitosti izvira iz aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2008. Sodišče bi moralo odločati o zakonitosti aneksa po temelju in višini ter se opredeliti do tega, da sta bila tega dne izdana in podpisana dva aneksa št. 1. Po prvem je napredovala za dva PR, po drugem pa le za enega. Slednji aneks je bil izdan potem, ko je opozorila na napake v prvem aneksu, podpisala ga je zaradi izsiljevanja in ni v skladu z ocenjevalnim listom z dne 29. 9. 2008, iz katerega izhaja, da je dosegla 220 točk. Za napredovanje za en PR je bilo upoštevanih 100 točk, iz naslova preostalih 120 točk pa bi morala napredovati še za en PR. Pritožba očita tudi več kršitev postopkovne narave: kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; neizvedba dokaza z izvedencem finančne stroke; tožnici na naroku ni bilo dovoljeno prebrati pisno izjavo; dvom v točnost prepisa zvočnega posnetka zaslišanja; v zapisniku naroka z dne 14. 1. 2022 niso navedene listine, ki so bile vpogledane v okviru priloge C1; sodišče ni odločilo o predlogu za združitev tega spora s pravdo opr. št. Pd 87/2020. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijano sodno odločbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz navedene določbe, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je materialno pravo uporabilo pravilno. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi in jih po nepotrebnem ne ponavlja. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP k pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, podaja naslednjo obrazložitev.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodna odločba vsebuje vse odločilne dejanske in pravne razloge in tudi sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Okoliščin, ki bi utemeljevale kršitev iz 15. točke citirane določbe (nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi), pritožbeno sodišče tudi ne ugotavlja. Pritožba vztraja pri pomanjkljivi obrazložitvi sodbe in kršitvah pravic iz 2., drugega odstavka 14., 22. in 25. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) ter 6. člena EKČP, vendar s sklicevanjem na te kršitve (ki tudi sicer po presoji pritožbenega sodišča niso podane) dejansko uveljavlja nestrinjanje z materialnopravnim zaključkom, da tožnica ni bila prikrajšana pri plači. 6. Zmotno je pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi izračunal prikrajšanje pri plači. Ker ni bil podan že temelj tožbenega zahtevka, ni bilo razloga iz 243. člena ZPP za ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini z izvedencem.

7. Pritožba očita, da tožnici na naroku 14. 1. 2022 ni bilo dovoljeno prebrati njene pisne izjave, ki jo je tega dne vložila v spis, čeprav ZPP zaslišanja stranke na tak način ne prepoveduje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v skladu s 263. členom ZPP določbe o dokazovanju s pričami veljajo tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank. Iz 239. člena ZPP izhaja, da priča (torej tudi stranka) o dejstvih pred sodiščem izpoveduje, ne pa da prebere vnaprej pripravljeno izjavo. Sicer pa je sodišče tožnico zaslišalo.

8. V zvezi s pritožbenim očitkom o dvomu v točen prepis zvočnega posnetka tožničinega zaslišanja (predvsem letnic) in o pomanjkljivosti prepisa, v katerem je večkrat zapisan znak "…", pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravno sredstvo, ki ga ima stranka na razpolago za uveljavljanje tovrstnih očitkov, ugovor zoper nepravilnost prepisa (125. člen ZPP), a ga tožnica ni vložila. V pritožbi teh pomanjkljivosti zato ne more uspešno uveljavljati. Tudi sicer so pritožbene navedbe le pavšalne, pritožba pa celo navaja, da imajo večjo dokazno moč listine kot tožničino zaslišanje.

9. Pritožba očita, da bi v zapisniku naroka dne 14. 1. 2022 moralo biti navedeno, katere listine so bile pribavljene in vpogledane v okviru priloge C1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na tem naroku sklenilo, da se v soglasju s strankama štejejo za prebrane listine iz C1 (konkretizirane so v obrazložitvi prvostopenjske sodbe). Tožnica takšnemu dokaznemu sklepu v prvostopenjskem postopku ni ugovarjala, niti ni v zvezi z njim uveljavljala bistvene kršitve določb postopka v skladu s 286.b členom ZPP, zato je pritožbeni očitek neutemeljen.

10. Neuspešen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožničinem predlogu za združitev te pravde z zadevo opr. št. Pd 87/2020, v kateri vtožuje izstavitev sklepa o določitvi plače s 1. 4. 2007 na podlagi sklepa toženca z dne 8. 5. 2007 in izdajo odločbe o imenovanju v uradniški naziv 15. stopnje, referent III. V skladu s prvim odstavkom 300. člena ZPP sodišče več pravd lahko združi v skupno obravnavanje, ni pa to dolžno. Tudi sicer bi tožnica v zvezi z obravnavanim očitkom morala uveljavljati bistveno kršitev določb postopka že v postopku na prvi stopnji (286.b člen ZPP), pa tega ni storila.

11. Predmet presoje sta sklepa toženca, s katerima je bila zavrnjena zahteva tožnice z dne 11. 2. 2020 (dopolnjena 16. 2. 2020), ki se je nanašala na prikrajšanje pri plači za dva PR od 18. 7. 2014 dalje.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da so bile zatrjevane nezakonitosti, zaradi katerih naj bi bila po mnenju pritožbe tožnica prikrajšana v plači za dva PR, že predmet pravnomočne sodne odločitve. Med strankama je bilo pravnomočno končanih več sodnih sporov v zvezi s pravilnostjo plače, kot bistvenega pa je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010, v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 30. 9. 2008, ter za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referent III z osnovnim 19. PR, z vsemi napredovanji pa s 24. PR. V citiranem sporu, v katerem je tožnica tožbeni zahtevek utemeljevala z istimi nepravilnostmi pri določitvi plače, kot jih zatrjuje v tem sporu, je bilo ugotovljeno, da je bila s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 pravilno uvrščena v 23. PR in z aneksom št. 1 z dne 30. 9. 2008 v 24. PR, zato je bil tožbeni zahtevek za razveljavitev teh aktov zavrnjen. Učinek pravnomočne sodne odločbe Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010 se razteza tudi na ta spor in se odraža v tem, da navedena pogodba o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneks št. 1 z dne 30. 9. 2008 predstavljata veljavno pravno podlago za vsa nadaljnja napredovanja tožnice, tudi za zadnje, s katerim je bila uvrščena v 30. PR. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na nepravilno uporabo določb (189., 194., 195. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji, idr.) pri določitvi njene plače in se neuspešno zavzema za razveljavitev izpodbijanih sklepov ter priznanje dodatnih dveh PR od 27. 10. 2017 dalje. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da bi sodišče prve stopnje moralo odločati o ocenjevalnem listu z dne 29. 9. 2008. Kot pojasnjuje sama pritožba, je bil na podlagi ocenjevalnega lista izdan aneks št. 1 z dne 30. 9. 2008, o njem pa je bilo, kot že obrazloženo, pravnomočno odločeno s sodno odločbo Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010. 13. Pritožba izpostavlja zapis iz sodne odločbe Pdp 454/2019 (gre za spor med istima strankama) o tem, da "sta dva spora identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov, izreki pravnomočnih odločitev v sporih med strankama1 pa niso identični vsebini tožbenega predloga v sporu Pdp 454/2019, čeprav so zadeve med seboj povezane". S sklicevanjem na to stališče skuša pritožba neuspešno ovreči v prejšnji točki obrazložen učinek pravnomočne sodne odločbe Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010 na ta spor. Tožbeni zahtevki za razveljavitev odločb toženca in za priznanje razlik v plači od 27. 10. 2017 dalje, ki jih je tožnica postavila v tem sporu, resda niso bili zajeti v izreku nobenega od pravnomočno končanih sporov med strankama, vendar pa to ne pomeni, da dejstvo pravnomočno končanega spora Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010 ne more predstavljati enega od odločilnih razlogov za razsojo v tem sporu (Pd 46/2020). Podobno je pritožbeno sodišče obrazložilo tudi v zadevi Pdp 454/2019, v kateri se je tožnica sklicevala na enake nepravilnosti pri določitvi plače kot v tem sporu in v kateri je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženca, s katerimi je ta zavrnil zahtevo tožnice za odpravo nezakonitosti izračuna in obračuna plače (predvsem v zvezi z neizdanima sklepoma o plači za leti 2004 in 2007) in tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači v višini dveh PR za obdobje pet let pred 26. 10. 2017. Kot je poudarilo (enako velja tudi za ta spor), je bilo o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem pravnomočno odločeno s sodbo Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010; pri tej presoji sta bili stranki in sodišče vezani na (zadnjo) dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače, ki je datirala v leto 1999; morebitnih nezakonitosti pri določitvi plače, ki so se zgodile pred 1. 7. 2005, tj. pred uveljavitvijo ZSPJS-D (Ur. l. RS, št. 53/2005), ni mogoče sanirati z uporabo določb 3. in 3.a člena ZSPJS (prim. VIII Ips 224/2015, ki jo pritožba tolmači napačno).

14. Ker 3. člen v zvezi s 3.a členom ZSPJS ureja ravnanje v primeru ugotovitve neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma v sklepu, se pritožba s sklicevanjem na ta člena neutemeljeno zavzema za nezakonitost sklepa toženca z dne 8. 5. 2007, saj ta sklep plače sploh ne ureja, zato v zvezi z njim neskladnosti določb o plači v smislu citiranih členov ZSPJS sploh ne bi bilo mogoče ugotoviti. Tožnica je nepravilnosti tako glede določitve ustreznega količnika oziroma umestitve v PR kot tudi glede neupoštevanja napredovanj uveljavljala v sporu Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010, a kot je bilo že obrazloženo, neuspešno. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-128/11 (pa tudi na U-I-91/97, VIII Ips 505/2008, VIII Ips 256/2016), saj iz nje ne izhaja, da bi bila tožničina pravica zahtevati odpravo nezakonitosti plače absolutna, kar velja še zlasti za ta spor, ko je bila pravilnost določitve tožničine plače v pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneksu št. 1 že potrjena s pravnomočno sodno odločbo.

15. Glede na vse obrazloženo se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je treba na podlagi 3. in 3.a člena ZSPJS odpraviti nezakonitosti v plači od 1. 4. 2007 dalje, s 31. 7. 2008 ponovno opraviti prevedbo plače v pravilni PR ter tožnico v zvezi s predmetnim sporom uvrstiti v 32. PR in ji izplačati razliko v plači za dva PR.

16. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni in je izpodbijana sodna odločba materialnopravno pravilna, vključno s stroškovno odločitvijo, ki ji tožnica nasprotuje zgolj v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodno odločbo potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010, Pd 254/2009 v zvezi s Pdp 608/2010, Pd 59/2010 v zvezi s Pdp 23/2011, Pd 261/2011 v zvezi s Pdp 876/2012, Pd 88/2015 v zvezi s Pdp 336/2016, Pd 353/2012 v zvezi s Pdp 1177/2013.