Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Četudi je sodišče prve stopnje sledilo toženčevi trditvi, da ima zoper tožnico stvarnopravni zahtevek, o katerem sodišče še ni odločilo, oziroma bo ta predmet novega postopka, je pravilno presodilo, da je to pravno neupošteven ugovor v tem sporu, ker toženec ni dokazal, da solastninsko pravico že ima, dokazala je lastninsko pravico tožnica, pričakovanje solastninske pravice pa tožencu ne daje lastniških upravičenj. Toženec bi glede na določbo 93. člena SPZ lahko uspešno nasprotoval tožbenemu zahtevku, če bi zatrjeval in tudi dokazal ugovor dobrovernega lastniškega posestnika (da je užitkar, da je zakupnik, da je najemnik, da je zastavni upnik, da je imetnik služnostne pravice rabe stanovanja, da je fiduciant, da je kupec pri prodaji s pridržkom lastninske pravice … ).
I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev v točki II izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 692,72 EUR nadomesti z zneskom 683,72 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti in tožnici izročiti v neposredno posest zasedeno stanovanje na naslovu ..., ID znak: del stavbe 1113-1022-2 k.o. ..., stavba 1022, del stavbe 2 (ID ...) ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v predmetno nepremičnino, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (točka I izreka), ter da mora toženec v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 692,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (točka II izreka).
2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Podredno pa je predlagal razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov vsega postopka. Navajal je, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravno zmotna. Pravdni stranki sta bivša izvenzakonska partnerja, v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti sta izvedla obsežna vlaganja v nepremičnino par. št. 348/14, 348/15, 348/16 in 348/17 vse k.o. ..., tožnica je kot solastnica slednje do ¼ vpisana kot solastnica, v preostanku do ¾ pa je nepremičnina last tožničinega brata. Pravdni stranki sta si skupaj uredili stanovanje v nekdanjem gospodarskem objektu, ki je bil v lasti staršev tožnice in ki leži na prej navedenih nepremičninah. V naravi je predmetni objekt razdeljen na dva dela, v enem si je stanovanje uredil tožničin brat, drugi del pa sta prenavljali in urejali pravdni stranki skupaj. Po razpadu izvenzakonske skupnosti se je tožnica iz predmetne nepremičnine prostovoljno izselila, toženec pa je še naprej ostal na istem naslovu. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je toženec podal stvarno pravni zahtevek za priznanje njegove solastninske pravice, o katerem sodišče doslej ni odločilo. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzema stališče, da bodoča lastninska pravica ni utemeljen razlog za neizročitev stvari, temu ne gre slediti. V tem pogledu je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, predmetno vprašanje namreč predstavlja tako imenovano predhodno vprašanje v skladu s 13. členom ZPP. Sodišče ima dve možnosti: bodisi to vprašanje samo reši, bodisi prekine postopek do odločitve v matičnem postopku. Nič od navedenega v konkretnem primeru sodišče ni storilo, iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se sodišče do vprašanja utemeljenosti tovrstnega stvarnopravnega zahtevka v ničemer ni opredelilo. Bilo pa je obveščeno, da o predmetnem vprašanju v matičnem postopku ni bilo sprejete odločitve, podani ugovor pa je zavrnilo brez ustrezne obrazložitve. S tem je poseglo v ustavne pravice toženca, onemogočilo ga je v njegovi pravici do pravnega sredstva – pritožbe. Je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, kar ima vpliv na zakonitost in pravilnost odločitve. Pravdni stranki sta iz nepremičnine zgradili povsem novo stvar, pri tem ni sporno, da sta pri tem sodelovali obe stranki, posledično je zahtevek toženca po priznanju solastninske pravice na nepremičnini, kar predstavlja predhodno vprašanje, utemeljen. Vsled navedenega pa je podana tudi pravica toženca do posesti, kar vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice. Utemeljen je tudi toženčev ugovor glede neizplačila izvedenih vlaganj v nepremičnino tožnice. Dejstvo je, da je bil obligacijski zahtevek toženca zavrnjen, saj je bil slednji po stališču sodišča podan preuranjeno. Dokler o zahtevku toženca ne bo odločeno, ima slednji pravico do bivanja v sporni nepremičnini. Posledično je odločitev sodišča tudi v tem delu napačna, sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Ne gre spregledati, da skladno 112. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1) lastnik ne more zahtevati izselitve najemnika, dokler mu ne povrne vlaganj. Med pravdnima strankama je vprašanje povrnitve vlaganj še vedno sporno, tožnica tožencu iz tega naslova ni plačala še ničesar, to pa toženca opravičuje do posesti nepremičnine. Do predmetne pravne podlage se sodišče ni opredelilo, to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Toženec ima pravico do posesti sporne nepremičnine tudi na podlagi sklenjene najemne pogodbe, kar je izpostavil tekom postopka. Najemna pogodba je lahko veljavna tudi, če je ustna ali sklenjena s kunkludentnimi dejanji ter v pretežnem delu izpolnjena in je zato veljavna. Ni sporno, da je tožnica na toženca poziv za izpraznitev naslovila v letu 2014, po dodeljenem roku za izselitev pa ni sprožila nobenega sodnega postopka, niti ni toženca več pozivala k izselitvi. Ugotoviti je, da je tožnica tožencu dovoljevala prebivanje v njeni nepremičnini dolgo časovno obdobje, kar dokazuje, da je bila med njima sklenjena najemna pogodba. Med pravdnima strankama je po 30. 9. 2014 prišlo do sklenitve najemne pogodbe, in sicer neodplačne, ustanovljena je bila za nedoločen čas, te brez utemeljenih razlogov ni moč enostransko odpovedati. Posledično je dopis tožnice z dne 10. 12. 2020 neutemeljen, enako tudi predmetna tožba. Skladno s 106. členu SZ-1 je najemno pogodbo iz nekrivdnih razlogov moč odpovedati le pod pogojem, da lastnik najemniku predhodno zagotovi drugo ustrezno stanovanje. Navajal je še, da v posledici drugačne odločitve bo moralo sodišče ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških in dolžnosti njihove povrnitve. Toženec pa izpostavlja, da je sodišče tožnici neutemeljeno priznalo stroške kilometrine. Po stališču sodne prakse se slednji ne priznavajo v primeru, ko stranka izbere odvetnika z drugega območja, če ima možnosti angažirati odvetnika na območju sodišča. V konkretnem primeru je bilo tožnici na voljo več pooblaščencev iz kraja sedeža sodišča, ni imela razloga za angažiranje pooblaščenca iz drugega kraja. Toženec v tem primeru ni dolžan povrniti stroškov njegovega prihoda na sodišče. 3. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe, zahtevala pa je povrnitev priglašenih stroškov.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Po določbi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, mora pa dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca, uveljavljanje zahtevka ne zastara. Določbi prvega in drugega odstavka 111. člena SZ-1 pa določata, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito in lastnik lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri sodišču splošne pristojnosti.
6. Predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi je nepremičnina, ki v naravi predstavlja stanovanje, in sicer del stavbe z ID znakom ... k.o. ..., stavba 1022, del stavbe 2 (ID ...).
7. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica z zemljiškoknjižnim izpiskom dokazala, da je lastnica nepremičnine, katere izročitev je zahtevala v tej pravdi.
V pritožbi navedeni identifikacijski podatki nepremičnin, za katere toženec trdi, da ima na teh tožnica solastninsko pravico do ¼, ne opredeljujejo nepremičnine, ki je predmet tožbenega zahtevka. So pa bile te nepremičnine, kot to dokazujeta listini – sodbi v prilogah A 3 in A 4 – predmet toženčevega stvarnopravnega tožbenega zahtevka v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Celju P 234/2015, ki je bil pravnomočno zavrnjen s sodbo sodišča prve stopnje P 234/2015 z dne 10. 9. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 351/2020 z dne 19. 11. 2020. Ta dejstva je tožnica zatrjevala, te trditve je sodišče prve stopnje povzelo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.
Tako se pokaže, da ni resnična v pritožbi navedena trditev, ki jo je podal toženec že pred sodiščem prve stopnje, to je, da je podal stvarnopravni zahtevek za priznanje solastninske pravice na navedenih nepremičninah in da o tem sodišče doslej ni odločilo.
Sicer pa v izpodbijani sodbi zapisano stališče sodišča prve stopnje, da bodoča lastninska pravica ni utemeljen razlog za neizročitev stvari (v konkretnem primeru predmetne nepremičnine), je materialnopravno stališče, ki ga pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, očitek o storjeni ″absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka‶ zato ni utemeljen.
8. Materialnopravno pravilno glede na določbo 92. člena SPZ je stališče sodišča prve stopnje, da mora tožnica za utemeljenost zahtevka dokazati, da ima na zahtevani stvari lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca in pravilna je ugotovil, da je tožnica dokazala, da je lastnica.
Iz toženčevega odgovora na tožbo izhaja celo priznanje dejstva, da v nepremičnini, ki je predmet tožbenega zahtevka, prebiva in jo uporablja, torej je med pravdnima strankama nesporno drugo pravno odločilno dejstvo, to je, da ima toženec dejansko oblast na stvari, katere vrnitev zahteva tožnica.
9. Pravno povsem zgrešena je pritožbena trditev, da je bodoča lastninska pravica (oziroma njen obstoj) v predmetni pravdi predhodno vprašanje v skladu z določbo 13. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno pojasnilo, da neposredni posestnik stvari, in to je toženec, ker ima dejansko oblast na tožničini nepremičnini, v skladu s 93. členom SPZ lahko odkloni izročitev stvari lastniku. To pa lahko stori le, če je upravičen do posesti. Toženec se je tožbenemu zahtevku uprl z ugovori: da ima solastninsko pravico, da je sklenjena najemna pogodba in da je izvršil vlaganja v tožničino nepremičnino.
Četudi je sodišče prve stopnje sledilo toženčevi trditvi, da ima zoper tožnico stvarnopravni zahtevek, o katerem sodišče še ni odločilo, oziroma bo ta predmet novega postopka, je pravilno presodilo, da je to pravno neupošteven ugovor v tem sporu, ker toženec ni dokazal, da solastninsko pravico že ima, dokazala je lastninsko pravico tožnica, pričakovanje solastninske pravice pa tožencu ne daje lastniških upravičenj.
10. Materialnopravno pravilno in tudi stališče sodišča prve stopnje, da obligacijsko pravni zahtevek iz naslova vlaganj, četudi ga ima do tožnice, tožencu ne daje stvarnopravne pravice do nepremičnine, oziroma pravice do bivanja v nepremičnini. S povečanjem vrednosti nepremičnine z vlaganji v tujo nepremičnino s soglasjem lastnika vlagatelj ne pridobi solastninske pravice (prvi odstavek 48. člena SPZ), razen, če se dogovori tako z lastnikom (drugi odstavek 48. člena SPZ). Iz povzetka toženčevih trditev v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec sam trdil, da pravdni stranki nista sklenili nobenega dogovora glede razrešitve medsebojnih spornih vprašanj tudi glede uporabe nepremičnin in povračila vlaganj.
Sodišče prve stopnje je toženčev ugovor, da je pridobil solastninsko pravico na podlagi vlaganj, materialnopravno pravilno in tudi obrazloženo zavrnilo, odgovorilo je na vse njegove navedbe v zvezi s tem ugovorom. Zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je toženca onemogočilo v njegovi pravici do pritožbe, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je z opustitvijo reševanja predhodnega vprašanja in obrazložitvijo sodbe zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.
Toženec bi glede na določbo 93. člena SPZ lahko uspešno nasprotoval tožbenemu zahtevku, če bi zatrjeval in tudi dokazal ugovor dobrovernega lastniškega posestnika (da je užitkar, da je zakupnik, da je najemnik, da je zastavni upnik, da je imetnik služnostne pravice rabe stanovanja, da je fiduciant, da je kupec pri prodaji s pridržkom lastninske pravice … ).
Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je podal zgolj ugovor, da med pravdnima strankama za predmetno nepremičnino obstaja najemno razmerje, drugih pravno relevantnih ugovorov ni podal. Glede na obrazloženo je materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da z zatrjevanjem obstoja obligacijskega zahtevka zoper tožnico na podlagi izvršenih vlaganj v njeno nepremičnino ne more uspešno nasprotovati tožbenemu zahtevku.
11. Materialnopravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ne obstaja najemno razmerje, ker je pravilno stališče, da je za sklenitev pogodbe s konkludentnim ravnanjem potrebno takšno ravnanje pogodbene stranke, da je iz tega mogoče zanesljivo sklepati, da želi skleniti tako pogodbo.
Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec ni niti zatrjeval obstoja ustnega dogovora o obstoju najemnega razmerja. Toženec torej ni zatrjeval nikakršnih dejstev ali okoliščin o ravnanju tožnice, ki bi omogočale sklep, da je bila njena volja skleniti s tožencem najemno razmerje. Toženec v pritožbi zgolj ponavlja nekonkretizirano trditev o s konkludentnimi dejanji sklenjeni najemni pogodbi in povsem materialnopravno zmotno meni, da mu je tožnica s tem, ko po v letu 2014 poslanem pozivu za izselitev ni sprožila sodnega postopka, dovoljevala prebivanje v predmetni nepremičnini, da je s tem njenim konkludentnim dejanjem prišlo do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da opustitev aktivnosti za toženčevo izselitev po v letu 2014 poslanem mu pozivu na izselitev ne pomeni obstoja tožničine volje skleniti najemno pogodbo.
12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelili do toženčeve trditve, da na podlagi 112. člena SZ-1 tožnica ne more zahtevati izselitve toženca, dokler mu ne povrne vlaganj, ki so med njima še vedno sporna.
Glede na pravilno presojo sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal obstoja najemnega razmerja, določbi 112. člena in 106. člena SZ-1 ne predstavljata upoštevne materialnopravne podlage za presojo utemeljenosti toženčevega ugovora. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica lastnica nepremičnine, toženec pa ni uspel izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da sam to nepremičnino uporablja brez pravnega naslova. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 92. člena SPZ in prvi ter drugi odstavek 111. člena SZ-1, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.
13. Pritožba pa delno utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Stranka ima pravico do svobodne izbire odvetnika, ki mu zaupa, varstvo položaja stranke, ki pravdo izgubi pa terja tehtanje med obema pravicama, saj 11. člen ZPP zavezuje tudi pravdne stranke k prizadevanju za čim manjše stroške postopka, sodišče pa mora pretehtati vse okoliščine primera za presojo, ali narava mandatnega razmerja med stranko in odvetnikom opravičuje naložitev stroškov, ki so nastali zaradi izbire odvetnika izven sedeža sodišča, v plačilo nasprotni stranki.
V predmetni zadevi je tožnica izbrala odvetnika, ki ima sedež v Žalcu, to je izven kraja prebivališča tožnice in tudi izven sedeža sodišča. Izbire odvetnika s sedežem v Žalcu tožnica v svoji trditveni podlagi ni utemeljila z navedbo posebnih okoliščin. Po presoji pritožbenega sodišča pa je življenjsko logična in sprejemljiva izbira odvetnika s sedežem v kraju strankinega prebivališča. Zato je v predmetni zadevi presodilo, da so nepotrebni potni stroški tožničinega odvetnika na relaciji Žalec – Celje – Žalec in teh potnih stroškov toženec tožnici ni dolžan povrniti. Dolžan pa ji je povrniti potne stroške, ki so odvetniku nastali na relaciji Celje – Slovenske Konjice – Celje. Stroškovno in časovno smotrno za tožnico je, da je izbrala odvetnika v kraju prebivališča, da nima še dodatnih potnih stroškov v zvezi s pravdno zadevo, nastalih pred pravdnim postopkom. Tako je delno ugodilo pritožbi in znižalo potne stroške tožničinega odvetnika za kilometrino za dvakrat 10 km, kolikor znaša razdalja med Celjem in Žalcem in nazaj, to je za 7,40 EUR (20 km x 0,37 EUR) in pripadajoč 22 % DDV, kar skupaj znaša 9,00 EUR. Prisojeni znesek pravdnih stroškov 692,72 EUR je zato nadomestilo z zneskom 683,72 EUR.
14. Ob obrazloženem je pritožba delno utemeljena le glede odločitve o stranskem zahtevku, ni pa utemeljena glede odločitve o glavnem tožbenem zahtevku, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljen je očitek o smiselno storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene od drugih tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje potrdilo glede odločitve pod točko I izreka (354. člen ZPP) in spremenilo odločitev v točki II izreka (3. točka 365. člena ZPP), kot izhaja iz izreka te sodbe.
15. Ker je toženec s pritožbo uspel le delno in le glede pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče ocenilo njegov pritožbeni uspeh kot zanemarljiv in odločilo, da mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožnici njene pritožbene stroške.
16. Tožnica je v odgovoru na pritožbo zahtevala povrnitev stroškov sestave odgovora na pritožbo po tar. št. 21/I Odvetniške tarife (OT, Ur. List RS, št. 2/2015) v višini 375 točk, po tretjem odstavku 11. člena OT 2 % materialnih stroškov in po drugem odstavku 2. člena OT 22 % DDV.
Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so stroški priglašeni v skladu z navedenimi določbami OT in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znašajo 279,99 EUR. Toliko stroškov pritožbenega postopka je toženec dolžan povrniti tožnici v roku 15 dni od prejema te sodbe.
Odločitev o stroških postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.