Jedro

Ob ugotovitvi kršitev hišnega pripora iz 4. odstavka 199.a člena ZKP ni potreben predlog državnega tožilca za odreditev pripora, saj po 5. odstavku 199.a člena ZKP le sodišče nadzoruje izvajanje ukrepa hišnega pripora in lahko pri kršitvah tudi samo ukrepa.

Izjave obdolženčevih staršev policiji v zvezi s hišnim priporom ne predstavljajo nedovoljenega dokaza, kot je predviden v 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se ne nanašajo na kaznivo dejanje, ki se očita obdolžencu.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom Okrožnega sodišča v Celju je bil zoper obdolženega S.O. odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Celju je z izpodbijanim sklepom pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Obdolženčev zagovornik je dne 14.5.2007 vložil zoper navedena sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki 420. člena ZKP in predlagal, da vrhovno sodišče oba sklepa razveljavi. Po mnenju zagovornika je ugotovitev sodišča druge stopnje, da je prvostopenjsko sodišče odločitev napačno oprlo na določbo 2. odstavka 207. člena ZKP kljub temu pomenilo, da je prvostopenjski sklep nezakonit. Sodišče bi namreč moralo odločati po 2. odstavku 207. člena šele po preteku dveh mesecev in brez predloga strank, bistveno pa je kršilo določbe kazenskega postopka, ker je pripor odredilo brez predloga in preuranjeno. Obdolženec je bil v hišnem priporu in državni tožilec je v obtožnici predlagal podaljšanje hišnega pripora. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno in neprepričljivo zaključilo, da za odreditev pripora zaradi kršitev hišnega pripora po 4. odstavku 199.a člena ZPP ni potreben predlog državnega tožilca. Obdolženec bi moral biti v hišnem priporu tudi natančno seznanjen o omejitvi svojega gibanja in bi to moralo biti obdolžencu s sklepom o odreditvi hišnega pripora jasno predstavljeno. Obdolženčevo ravnanje zato še vedno ni mogoče presojati kot zavestne kršitve pravil, saj je situacija nastala ravno zaradi odsotnosti jasnih pravil izvrševanja hišnega pripora. Sodišče druge stopnje po mnenju zagovornika tudi zmotno zaključuje, da se izpodbijani prvostopenjski sklep lahko opira na izjave staršev, dane policistom. Njihove izjave predstavljajo nedovoljen dokaz. Tudi ponovitvena nevarnost po presoji drugostopenjskega sodišča sloni na drugačnih okoliščinah, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje. Okoliščine, da je obdolženec kršil javni red in mir in da sta bili žrtvi kaznivih dejanj dijaka, sta v konkretnem primeru irelevantni. Izpodbijani sklep sodišča druge stopnje je tudi v nasprotju z listinami, saj sodišče druge stopnje navaja, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje po 217. členu, kar pa se obdolžencu ne očita.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo, ki je bila posredovana tudi obdolžencu in njegovemu zagovorniku menil, da ni utemeljena, ker državni tožilec v primeru odreditve pripora, ki sloni na uresničevanju nadzorstvene pravice nad izvajanjem pripora, ki ga imata po 5. odstavku 199.a člena ZKP sodišče in policija, nima takšnega položaja, da brez njegove iniciative ni mogoče odrediti pripora. Načelo kontradiktornosti je bilo izčrpano že v tistem delu, v katerem državni tožilec sicer ni uspel z uveljavitvijo zahteve, da naj preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredi pripor.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Višje sodišče v Celju je v izpodbijanem sklepu pravilno presodilo, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi nepravilno sklicevalo na določbo 2. odstavka 207. člena ZKP, da pa to še ne pomeni, da je sklep po odreditvi pripora nezakonit. Ta sklep dejansko temelji na uporabi določbe 4. odstavka 199.a člena ZKP. Iz izreka prvostopenjskega sodišča sledi le odločitev o odreditvi pripora iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in se v obrazložitvi sodišče tudi opira na razloge, ki so vsebovani v 4. odstavku 199.a člena ZKP, torej na kršitve hišnega pripora, ker se je obdolženec brez dovoljenja sodišča oddaljeval iz poslopja, v katerem je prebival. Že iz obrazložitve sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil obdolženec o posledici takšne kršitve hišnega pripora obveščen in seznanjen na pripornem naroku dne 11.1.2007 pred preiskovalnim sodnikom, kot tudi v samem sklepu o odreditvi hišnega pripora z dne 11.1.2007. Ob ugotovitvi kršitev hišnega pripora iz 4. odstavka 199.a člena ZKP ni potreben predlog državnega tožilca za odreditev pripora, kot zmotno zatrjuje zagovornik, saj po 5. odstavku 199.a člena ZKP le sodišče nadzoruje izvajanje ukrepa hišnega pripora in lahko pri kršitvah tudi samo ukrepa. Državni tožilec ob vložitvi obtožnice in predlogu za podaljšanje hišnega pripora ni mogel razpolagati s podatki o kršitvah hišnega pripora (obtožnica vložena 5.3.2007, PP C. posredovalo sodišču podatke od 17.3. do 19.4.2004).

Vrhovno sodišče tudi nima pomislekov v razlogovanje sodišča druge stopnje, ko ob ugotovljenih okoliščinah v prvostopenjskem sklepu dodaja še, da sta bili žrtvi kaznivih dejanj dijaka, saj so ti podatki razvidni že iz same obtožnice.

Že sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu natančno ugotovilo vse kršitve hišnega pripora s strani obdolženega S.O. in torej ni šlo za nikakršno nejasnost v zvezi z pravili izvrševanja hišnega pripora, kot skuša uveljaviti obdolženčev zagovornik. S tem hkrati uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Očitek obdolženčevega zagovornika, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z listinami v spisu v obrazložitvi omenilo, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje po 217. členu KZ, ne pomeni nobene kršitve zakona, saj gre za očitno pisno napako. Na 3. strani izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje je sodišče res navedlo, da se obdolžencu očitata kaznivi dejanji po 217. in 213. členu KZ, vendar je v odstavku prej natančno navedlo, da se obdolžencu očitajo težja kazniva dejanja, kar velja zlasti še za kaznivo dejanje izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena in kaznivo dejanje ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ. Namesto 218. člena KZ je torej v naslednjem odstavku, kot je že omenjeno, prišlo do pomote in je naveden 217. člen, vendar s tem ni napravljena nobena kršitev zakona, temveč zgolj pisna napaka.

Končno tudi izjave obdolženčevih staršev, ki so policistom povedali, da njun sin hodi ven s prijatelji in da ne vesta povedati, kje točno se nahaja, kar je navedeno v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa, ne predstavlja nedovoljenega dokaza, kot je predviden v 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Takšna izjava se namreč mora nanašati na kaznivo dejanje, ki se očita obdolžencu, ne more pa predstavljati nedovoljenega dokaza, če se nanaša na okoliščine v zvezi s hišnim priporom. Poleg tega te izjave niti niso vplivale na ugotovitev sodišča o kršitvi hišnega pripora, ker je ta temeljila na ugotovitvah policistov, saj je v spisni dokumentaciji 13 poročil o kršitvah hišnega pripora s strani obdolženca.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja obdolženčev zagovornik, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.