Jedro

Od vseh procesnih bremen sta trditveno in dokazno breme (ki ju - poleg "čistega" razpravnega načela definira navedeni člen, hkrati pa določa tudi njuno nujno medsebojno povezanost) najpomembnejša, ker neposredno vplivata na uspeh v pravdi. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Toženec pa bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel (bodisi zato, ker je vložil nesklepčno tožbo ali ker so se dokazi, ki jih je predlagal, izkazali za prešibke, bodisi zato, ker je tožencu z nasprotnimi dokazi uspelo omajati tožnikove dokaze) ali ker je zatrjeval in nato dokazal dejstva, zaradi katerih s tožbo uveljavljana pravica sploh ni nastala.

Trditveno in dokazno breme (posredno) določa materialno pravo. S tem, ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove tudi, katera dejstva mora stranka zatrjevati, da bosta njena tožba (ali ugovor) sklepčna. Za ta dejstva nosi (praviloma) tudi dokazno breme.

Izkaz zgolj nekaterih plačil dobaviteljem ne zadošča za ugoditev celotnemu zahtevku tožeče stranke iz naslova stroškov obratovanja. Zaradi izkaza plačila nekaterim od dobaviteljem ni mogoče avtomatično sklepati, da je tožeča stranka stroške obratovanja za toženo stranko založila vsem dobaviteljem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema (te) sodbe plačati 2.533,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 376,64 EUR od dne 25. 11. 2020 dalje do plačila; - 354,13 EUR od dne 24. 12. 2020 dalje do plačila; - 367,65 EUR od dne 23. 1. 2021 dalje do plačila; - 356,84 EUR od dne 24. 2. 2021 dalje do plačila; - 349,74 EUR od dne 25. 3. 2021 dalje do plačila; - 351,62 EUR od dne 24. 4. 2021 dalje do plačila; - 377,30 EUR od dne 25. 5. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in da se v ostalem delu, tj. za plačilo 616,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženi stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožeče stranke, in sicer v višini 493,66 EUR v roku 15 dni od prejema (te) sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper citirano sodbo v II. in III. točki izreka je pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), tj. bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da postavljenemu zahtevku v celoti ugodi, vključno s stroškovno posledico, ter ob tem tožencu naloži v plačilo še stroške postopka po pritožbi. V specificiranem stroškovniku je te stroške tudi priglasila.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka v obravnavani pritožbi pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da v zadevi ni sporno, da je upravnik objekta (stavbe na naslovu ..., v kateri je tožena stranka lastnik posameznega dela 0001 v izmeri 730,98 m² in 0002 v izmeri 448,73 m²), navaja, da v tem okviru poravnava obveznosti do dobaviteljev (izvajalcev storitev) za celoten objekt in jih potem deli med etažne lastnike (kar je podlaga za odločitev v tem primeru), ne strinja pa se z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ki po njenih besedah temelji na ugotovitvi, da naj tožeča stranka ne bi za _vsako posamezno postavko v zvezi z dobavami in opravljenimi storitvami_ izkazala, da jo je dejansko poravnala in trdi, da to ne drži. Ponavlja tudi, da je toženec navedbe glede neutemeljenosti terjatev podal povsem pavšalno ter da je v delu, kjer je bil ugovor specificiran (za bančne storitve) tožeča stranka predložila dokumentacijo. Po njenem mnenju je nepotrebno in neprimerno, da se za sleherni pavšalni ugovor dolžnika1 v sporih z upravniki zahteva podrobno utemeljevanje posameznih delov zahtevka (posamezne postavke znašajo tudi tako malo kot je npr. 3 ali 30 centov!), namen sodišč pa tudi ne more biti, da se na pavšalne ugovore dolžnikov podrobno ukvarjajo s takšnimi detajli v sporih. Šele če bi tožena stranka glede posamezne postavke specificirano ugovarjala, zakaj le-ta ni utemeljena in to ustrezno utemeljila, bodisi po temelju bodisi po višini, bi se sodišče (prve stopnje) s tem moralo ukvarjati.

7. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, se pritožbeno sodišče s citiranim razlogovanjem tožeče stranke ne strinja.

8. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP).

9. Od vseh procesnih bremen sta trditveno in dokazno breme (ki ju - poleg „čistega“ razpravnega načela definira navedeni člen, hkrati pa določa tudi njuno nujno medsebojno povezanost) najpomembnejša, ker neposredno vplivata na uspeh v pravdi. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Toženec pa bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel (bodisi zato, ker je vložil nesklepčno tožbo ali ker so se dokazi, ki jih je predlagal, izkazali za prešibke, bodisi zato, ker je tožencu z nasprotnimi dokazi uspelo omajati tožnikove dokaze) ali ker je zatrjeval in nato dokazal dejstva, zaradi katerih s tožbo uveljavljana pravica sploh ni nastala.2

10. Trditveno in dokazno breme (posredno) določa materialno pravo. S tem, ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove tudi, katera dejstva mora stranka zatrjevati, da bosta njena tožba (ali ugovor) sklepčna. Za ta dejstva nosi (praviloma3) tudi dokazno breme.4

11. V zvezi s slednjim je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da imajo terjatve upravnika iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem sicer (lahko) pravno naravo verzijskega zahtevka, da pa v obravnavanem primeru iz trditev tožeče stranke izhaja, da so izpolnjeni pogoji za nastanek (njene) terjatve na podlagi subrogacije. Do slednje namreč po samem zakonu pride vedno, kadar obveznost dolžnika (v tem primeru etažnega lastnika oziroma tožene stranke) izpolni oseba, ki ima za to pravni interes,5 tožeča stranka pa navaja, da je vtoževane stroške namesto tožene stranke morala plačati, saj je zgolj na ta način lahko zagotovila funkcioniranje celotne stavbe. Ker je za nastanek subrogacije bistvena izpolnitev obveznosti in je tožena stranka ugovarjala, da ta ni izkazana, pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju tudi pravilno ugotavljalo, ali je tožeča stranka uspela dokazati, da je dobaviteljem dejansko plačala obveznost tožene stranke, saj upravnik ne more zahtevati povrnitve stroškov od etažnega lastnika, če ne izkaže, da je te dobaviteljem predhodno poravnal sam.

12. Tožeča stranka v tem pritožbenem postopku namreč neutemeljeno uveljavlja, da je bil toženčev ugovor ustrezno specificiran zgolj v delu, ki se nanaša na bančne stroške. Glede na splošne trditve tožeče stranke iz tožbe, - da je toženec (med drugim) dolžan plačati stroške obratovanja, - da so posamezne postavke (vključno s skupno višino posamezne postavke, posameznimi dobavitelji ter ključi delitve) razvidne iz posameznega razdelilnika, ter - da je tožeča stranka obveznosti do tretjih oseb poravnala v rokih in s tem omogočila normalno uporabo oziroma obratovanje vseh objektov, katerih upravnik je in na katere se predmetna pravda nanaša ter s tem toženi stranki (in ostalim etažnim lastnikom) normalno uporabo njihovih nepremičnin (prim. list. št. 36 oziroma dopolnitev tožbe z dne 12. 10. 2021), konkretnejši ugovor od tistega, ki ga je v prvi pripravljalni vlogi z dne 3. 11. 2021 podala tožena stranka, ni bil potreben6. Trditve v smeri, da v zvezi s terjatvami, ki se nanašajo na obratovanje in vzdrževanje (torej na obveznosti iz pogodb s tretjimi, tj. dobavitelji), tožeča stranka ni pojasnila in dokazala, da je izdatek za toženo stranko dejansko imela in kdaj ga je poravnala posameznemu dobavitelju; da torej ni dokazala, da je predmetne stroške založila iz lastnih sredstev, saj ni predložila niti potrdil o plačilu dobaviteljem, iz katerih bi izhajalo, da so bili vsi računi, ki so predmet posameznega od vtoževanih razdelilnikov, dobaviteljem tudi dejansko plačani in kdaj, so bile dovolj izrazne, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je tožeča stranka dokazala, da je obveznost posameznim dobaviteljem izpolnila, saj je samo na tej podlagi upravičena zahtevati povrnitve stroškov od etažnega lastnika.

13. Da je omenjeni ugovor kot dovolj substanciran razumela tudi sama, pa izhaja nenazadnje tudi iz njenega ravnanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Čeprav je oporekala navedbam tožene stranke in trdila, da le-ta zmotno meni, kako bi morala tožeča stranka izkazovati, da je plačala prav tisti znesek, katerega plačilo sedaj zahteva od toženca, je nato - vendar zgolj primeroma! - prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2021 priložila „plačila dobaviteljem, katerih računi so bili obračunani tožencu“ (prim. list. št. 49)7. Izkaz zgolj nekaterih plačil dobaviteljem pa ne zadošča za ugoditev celotnemu zahtevku tožeče stranke iz naslova stroškov obratovanja8. Zaradi izkaza plačila nekaterim od dobaviteljem ni mogoče avtomatično sklepati, da je tožeča stranka stroške obratovanja za toženo stranko založila vsem dobaviteljem. Drugačna razlaga, tj. da je nepotrebno in neprimerno, da se (za sleherni pavšalni ugovor dolžnika v sporih z upravniki9) zahteva podrobno utemeljevanje posameznih delov zahtevka (ki lahko znašajo tudi tako malo kot je 3 ali pa 30 centov) in da ne more biti namen sodišč, da se ukvarjajo s takšnimi detajli v sporih, ne zdrži resne pravne presoje. Je namreč v nasprotju z razpravnim načelom (ne pa obratno, kar v pritožbi trdi tožeča stranka) in ogroža pravno varnost. Če hoče stranka v postopku s svojim celotnim zahtevkom uspeti, ga mora utemeljiti tako po temelju kot tudi po višini, in sicer ne glede na to kako je le-ta minoren oziroma kako minoren je njegov posamezni del. Zakaj bi kaj drugače veljalo za spore v zvezi z upravljanjem stavb, ni jasno. Zavzemanje tožeče stranke za razlikovanje med spori v zvezi z upravljanjem (večstanovanjskih) stavb in ostalimi spori v tem smislu ni utemeljeno. Argumenti, da se od tožnikov zahteva podajanje nepregledno obsežnih trditev in predlaganje nepreglednega števila dokazov ter da po drugi strani takšen pristop izjemno oteži procese sodnega odločanja (oziroma da terja več časa in vložene energije kot bi bilo glede na vrednost spora primerno in potrebno); da imajo etažni lastniki možnost in pravico „gledati upravnikom pod prste“, saj lahko pred pričetkom kakršnih koli postopkov pri upravnikih zahtevajo pojasnila in spremembe ipd., po presoji pritožbenega sodišča ne zdržijo. Tudi če je bil etažni lastnik pred sodnim postopkom že seznanjen s terjatvijo iz naslova stroškov obratovanja, upravnik v sporu, kakršen je obravnavani, ne more zahtevati povrnitve teh stroškov od etažnega lastnika, če - na ugovor tožene stranke - ne izkaže, da je te dobaviteljem predhodno poravnal sam.

14. Določeno odstopanje od načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ter principa, po katerem trditev ni mogoče nadomeščati z dokazi, sodna praksa dopušča kvečjemu pri pojasnjevanju posameznih delov zahtevka v tožbi. Tožeči stranki v okviru tožbenih navedb ni potrebno povzemati vseh postavk iz predloženih računov. Iz tožbe morajo biti razvidne vsaj splošne dejanske navedbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali pa na njihovo natančnejše substanciranje.10 Ker takšnih dokazov tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu za del obravnavane terjatve ni predložila, pa drugačne odločitve od tiste iz izreka izpodbijane sodbe, v pritožbenem postopku ne more doseči. 15. Pri tem je poudariti, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede delne utemeljenosti in delne neutemeljenosti tožbenega zahtevka (po višini) skrbno in obširno obrazložilo ter razloge za svojo odločitev podalo v točkah 9 do 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče razloge sprejema kot pravilne in zavrača očitek tožeče stranke iz obravnavane pritožbe, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.11 Argumentaciji prvostopenjskega sodišča, ki se je opredelilo do vseh, za presojo odločilnih dejstev in ugovorov, ni kaj dodati. V celoti torej pritožbeno sodišče sprejema tudi razlogovanje iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je relevantno z vidika pritožbe, in sicer - da je (kljub skromni trditveni podlagi ocenjuje, da) tožeča stranka uspela za dobavitelje A. d. d., B. d. d. in C. d. d. ter delno D. d. d. zadostiti svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja njenih plačil obveznosti tožene stranke; - da bi tožena stranka morala glede na (te) dokaze tožeče stranke bolj specificirano ugovarjati predloženim dokazom; - da tožeča stranka z ničemer ne izkaže plačil ostalim dobaviteljem iz vtoževanih razdelilnikov; - da bi morala za postavitev izvedenca finančne stroke tožeča stranka listine, s katerimi bi izvedenec ugotavljal izvedena plačila dobaviteljem, primarno kot dokaz sploh vložiti v spis ter da tudi argument tožeče stranke, da naj bi že samo dejstvo kontinuiranega opravljanja teh storitev izkazovalo, da so bile te storitve plačane, tožeče stranke ne odvezuje obveznosti izkazati materialnopravno upravičenje za konkretni tožbeni zahtevek.

16. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče govoriti.12 Glede omenjene kršitve je Vrhovno sodišče13 že večkrat pojasnilo, da gre za navedeno kršitev (le) v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe; ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza. Ker tožeča stranka niti ne konkretizira, kateri podatek in iz katerega listinskega dokaznega gradiva, zapisnika ali prepisa sodišče prve stopnje naj ne bi pravilno povzelo v razloge sodbe, pa zatrjevana kršitev ni podana. Zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe in listinami v spisu ni mogoče ugotoviti.

17. Tožeča stranka neutemeljeno graja še odločitev o stroških postopka iz III. točke izpodbijane sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev 30,00 EUR izvršilnih stroškov - tožeča stranka jih namreč ni z ničemer izkazala, njeno ponovno sklicevanje na 14. člen Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju: ZPreZP-1) pa tudi ne more biti uspešno. Tretji odstavek navedenega člena izrecno določa, da se stroški izterjave iz prvega odstavka 14. člena14 ne štejejo med izvršilne stroške, kot jih določa zakon, ki ureja postopek izvršbe.

18. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tožeča stranka ima pri tem evidentno v mislih toženo stranko. 2 Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 344. 3 Zaradi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. 4 Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 345. 5 Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami (275. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). 6 Smiselno npr. VSL sodba II Cpg 678/2021: „Ni dolžnost toženke, da prva ugovarja in dokazuje nepravilnost izračuna posameznega stroška, če tožnica ne navede potrebnih elementov izračuna posamezne vrste stroškov.“ 7 Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da tožeči stranki ni potrebno izkazati, da je plačala prav tisti znesek, ki ga sedaj zahteva od tožene stranke. Dokazati mora, da je plačala račun dobavitelja, v katerem je zajet tudi ta znesek, pri čemer pa ni važno, ali se ta nanaša na en objekt ali na več objektov. 8 Predhodno pojasnjena nujnost povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. 9 Da ugovor ni bil pavšalen, je že bilo obrazloženo. 10 Prim. npr. II Cpg 678/2021. 11 Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. 12 Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. 13 Npr. sodba VSRS II Ips 54/2018 z dne 25. 4. 2019, sodba in sklep VSRS II Ips 3/2019 z dne 5. 12. 2019. 14 Prvi odstavek 14. člena ZPreZP-1 določa, da če je dolžnik v zamudi, je upnik za vsako terjatev od dolžnika upravičen zahtevati plačilo nadomestila stroškov izterjave.