Jedro

Zgolj napovedana razrešitev župana še ne predstavlja posega v kake njegove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Zato tožnik kot župan nima aktivne legitimacije za tožbo in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo zavrglo po določbi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 233/2001-2 z dne 18.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 28.6.2001. V obrazložitvi sklepa med drugim navaja, da tožnik izpodbija sklep tožene stranke, s katerim je ta na svoji ... seji dne 18.6.2001 pod točko 7B obravnavala predlog tožnika kot župana občine V.P., za razpustitev občinskega sveta občine V.P. in med štirimi sklepi sprejela tudi sklep, da bo Državnemu zboru RS predlagala razpustitev občinskega sveta in razrešitev župana ter imenovanje začasnega upravitelja, če proračun občine za leto 2001 ne bo sprejet do 31.7.2001 in če do istega datuma oba občinska organa (občinski svet in župan) ne bosta poskrbela za ureditev ustanoviteljskih pravic Osnovne šole M.K. in zagotovila imenovanje predstavnikov ustanovitelja v svet šole. Po določbi 1. odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ima položaj tožeče stranke v upravnem sporu tudi posameznik, ki misli, da je kakšna njegova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. Pravico do takšnega sodnega varstva ima le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic. Za varstvo pravic gre, kadar zakon izrecno varuje določeno pravno stanje. Izkazan mora biti pravni interes, ki bi ob morebitnem uspehu tožniku zagotavljal neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Tudi varstvo pravne koristi se nanaša le na osebno korist, ki se tiče določenega subjekta, ki je neposredna, takšna, ki obstaja ob odločanju, in ne morebitna ali bodoča. V spornem primeru se z izpodbijanim aktom ne odloča o nobeni pravici ali obveznosti tožnika, niti akt ne posega v njegove neposredne, na zakon oprte koristi. Tožeča stranka je namreč v skladu s svojimi pristojnostmi in načinom dela, ki je predviden z Zakonom o Vladi Republike Slovenije na seji dne 28.6.2001 obravnavala predlog tožnika za razpustitev občinskega sveta in s tem v zvezi sprejela določene sklepe. Med njimi je tudi možnost predlagati državnemu zboru razpustitev občinskega sveta in razrešitev župana, če do določenega roka ne bosta poskrbela za odpravo ugotovljenih nezakonitosti. Ti sklepi sicer zavezujejo pristojna občinska organa (občinski svet in župana), da do predvidenega roka poskrbita za zakonito delovanje občine in normalno izvajanje občinskih nalog, vendar neposredno z ničemer ne posegajo v pravice in obveznosti, ki jih ima po zakon tožnik kot župan občine V.P. Nakazujejo zgolj možnost, da bo predlog za razrešitev podan, če naložene obveznosti ne bodo realizirane do določenega roka. Zgolj možnost, da do predloga razrešitve tožnika kot župana pride po presoji sodišča, ni dovolj za izkazovanje legitimacije za sprožitev upravnega spora. Zato je moralo sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo zavreči. Tožnik v pritožbi navaja, da se s stališčem sodišča ne strinja. Na morebitni predlog in glasovanje v državnem zboru ne more imeti nobenega vpliva. Zato si na drug način ne more zagotoviti pravnega varstva. V primeru razveljavitve izpodbijanega sklepa tožena stranka ne bo mogla sprožiti postopka kot ga v izpodbijanem sklepu napoveduje. Sicer pa gre za izvajanje sankcije za obveznosti, ki jih pravno tožnik kot župan ne more izpolniti. Ni v njegovi pristojnosti sprejem proračuna. Napovedane sankcije lahko zadenejo le organ, ki ne izvrši obveznosti iz svoje pristojnosti. Izpodbijani sklep je tako očitno v nasprotju z Zakonom o lokalni samoupravi. Temelji na kolektivni odgovornosti. Njegov pravni interes je v tem, da bo z razveljavitvijo sklepa odpadla podlaga za začetek postopka razrešitve. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in svojo odločitev utemeljilo s pravilnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se zato strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijanega sklepa.

Zgolj napovedana razrešitev tožnika še ne more predstavljati posega v kake njegove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da se z izpodbijanim sklepom očitno ne posega v njegove pravice ali neposredne koristi. Zato tožnik nima aktivne legitimacije za tožbo v konkretnem primeru. Tudi pritožbeni ugovori, v katerih tožnik svojo legitimacijo smiselno utemeljuje s preprečitvijo postopka, ki ga v izpodbijanem sklepu napoveduje (kot eno izmed možnosti) tožena stranka, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.