Jedro

Tožnica v predmetni zadevi ne more utemeljiti svoje (materialne) aktivne legitimacije, da je upravičena do povračila škode, ki jo uveljavlja kot stroške gasilskih intervencij zaradi ravnanj toženke. Slednje je namreč v nasprotju z ZGas. Trajno in nemoteno opravljanje gasilstva, ki je obvezna lokalna javna služba (javna gospodarska služba), zagotavljajo občine in država (prvi odstavek 2. člena ZGas).

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, stroške gasilske intervencije krije občina in ne osebe v taksativno naštetih primerih iz drugega odstavka 43. člena ZGas. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZGas in ustaljeno sodno prakso je namreč občina tista, ki ima regresno pravico do povzročitelja škodnega dogodka. Smisel materialnopravnih določb ZGas glede povračila stroškov gasilskih intervencij je namreč varovanje gasilstva kot javne službe, ki mora biti ves čas zagotovljeno, zato je pomembno, da gasilska društva nastale stroške intervencij poenostavljeno zahtevajo od občine ali države. Slednji pa na podlagi regresne pravice, pridobita povrnjene stroške intervencij, ki so jih zaradi (sodno ugotovljene) odgovornosti povzročili tretji (četrti in peti odstavek 43. člena ZGas).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka potrdi.

II. Pritožbi stranskega intervenienta se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da sedaj pravilno glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 7.927,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila."

III. Tožena stranka je dolžna stranskemu intervenientu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino za stroške gasilskih intervencij v višini 51.657,11 EUR (I. točka izreka). Tožeči stranki in stranskemu intervenientu na njeni strani pa je nerazdelno naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 7.927,10 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo neobstoj tožničine aktivne legitimacije, ki jo je povezalo z obliko odgovornosti tožene stranke (v nadaljevanju toženke), katere sploh ni ugotavljalo, toženka pa ugovora aktivne legitimacije niti ni podala. Prav tako bi sodišče prve stopnje šele po ugotovitvi, da toženka ni odgovorna za nastalo škodo, lahko odločilo, da tožnica ni upravičena do povračila škode. Ker sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni izvedlo nobenega dokaza, je kršilo tudi strankino pravico do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Kršilo je tudi ustavno jamstvo neodvisnosti sodnikov (125. člen URS) ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Tožnica uveljavlja tudi kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi neugotovljene oblike odgovornosti tožene stranke in povezave z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Prav tako obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi samimi listinami (v pritožbi citirana pripravljalna vloga in izvedeniško mnenje Inštituta za vodarstvo d.o.o., Ljubljana).

Tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice. V odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter tožnici naloži plačilo toženkinih stroškov pritožbenega postopka.

4. Zoper stroškovni del izpodbijane sodbe se zaradi bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožuje stranski intervenient. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZPP, saj kot stranski intervenient nima položaja stranke ali udeleženca postopka v smislu (enotnega) sospornika, zato ne bi smel biti dolžan nerazdelno s tožnico plačati stroškov pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremeni ter odloči, da je stroške pravdnega postopka dolžna plačati zgolj tožnica. Zahteva tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Tožnica in toženka na pritožbo stranskega intervenienta nista odgovorili.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba stranskega intervenienta pa je utemeljena.

7. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena z uradoma upoštevanimi ali pritožbeno zatrjevanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana.

9. V ta zakonski dejanski stan pa ne sodi očitek, da sodišče ni ugotovilo oblike odgovornosti toženke. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da materialnopravno podlago za odločitev o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnice predstavljajo določbe 43. člena Zakona o Gasilstvu (v nadaljevanju ZGas). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Glede odločanja o vrsti odškodninske odgovornosti pa zaradi tega sploh še ni prišlo. Iz navedenih razlogov je navedba v pritožbi o obstoju procesne kršitve iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP neutemeljena.

10. Tožnica se sklicuje tudi na kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni del uradnega preizkusa, zato jo sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. T.i. protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstno kršitev konstituira torej zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu, ne pa njegovo vrednotenje1. Zato so pritožbene trditve, da je podana ta kršitev zato, ker obstaja nasprotje med razlogi sodbe ter tožničinimi navedbami in izvedeniškim mnenjem neutemeljene, saj se ne podrejajo razloženemu zakonskemu dejanskemu stanu. Takšno nasprotje pa niti ne obstaja, saj se sodišče prve stopnje (pravilno) z odškodninsko odgovornostjo toženke sploh ni ukvarjalo.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče storilo kršitev enakega varstva pravic (22. člen URS), neodvisnosti sodnikov (125. člen URS) ter pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP). Kršitev procesnih ustavnih in konvencijskih jamstev (EKČP) niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb ZPP.2

12. V zvezi s kršitvijo 22. člena URS je tožnica navedla, da se sodišče prve stopnje ni izreklo do zavrnitve nobenega dokaza, niti tistih, ki jih je ponudila tožnica, niti tistih, ki jih je ponudila toženka. Tako ni jasno, ali je sodišče prve stopnje ocenilo, da so predlagani dokazi nepomembni, ali jih je spregledalo.

13. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti kot enega temeljnih načel pravdnega postopka, določenega v 5. členu ZPP,3 ki je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu URS.4 Le-ta na področju dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov pa na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, če je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.5 Če sodišče dokaznega predloga stranke ne izvede in ga zavrne, mora svojo odločitev na obravnavi ali v končni odločbi ustrezno obrazložiti.6

14. Sodišče prve stopnje je v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožnice, predlagani dokazni predlogi niso bili potrebni in jih zato ni izvedlo. Navedeno drži, saj so se predlagani dokazi tožnice nanašali na ugotavljanje elementov odškodninske odgovornosti, do obravnavanja česar pa zaenkrat še ni prišlo, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Kršitev 22. člena URS tako ni podana. Kršitve načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z zavrnitvijo dokazov nasprotne stranke (toženke), pa tožnik ne more uveljavljati, ker za to nima pravnega interesa.

15. Kršitve 125. člena URS pa pritožnica sploh ne konkretizira, zato se sodišče druge stopnje z navedeno kršitvijo ni ukvarjalo.

Glede odločitve o glavni stvari:

16. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da je pomembna okoliščina, da toženka ni podala ugovora aktivne legitimacije. Vprašanje aktivne legitimacije je vprašanje materialnega prava, na katero mora sodišče paziti ves čas postopka, tudi če toženka izrecno ne poda ugovora pomanjkanja aktivne legitimacije. Stvarna (materialna) aktivna legitimacija pomeni, da je stranka nosilec pravic iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v postopku. Podlaga za presojo tega pravnega vprašanja pa so (zatrjevana) dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže določena pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb.7

17. Tožnica v predmetni zadevi ne more utemeljiti svoje (materialne) aktivne legitimacije, da je upravičena do povračila škode, ki jo uveljavlja kot stroške gasilskih intervencij zaradi ravnanj toženke. Slednje je namreč v nasprotju z ZGas. Trajno in nemoteno opravljanje gasilstva, ki je obvezna lokalna javna služba (javna gospodarska služba), zagotavljajo občine in država (prvi odstavek 2. člena ZGas). Gasilstvo je humanitarna dejavnost, ki se opravlja v javnem interesu. Izvajanje operativnih nalog, ki jih izvaja gasilstvo ob nesrečah, je za prizadete in ogrožene brezplačno, razen če s tem zakonom ni določeno drugače (drugi odstavek 2. člena ZGas). Gasilska intervencija pomeni izvajanje operativnih nalog gasilstva, katere pa, kot že navedeno, zagotavljajo občine in država.

18. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, stroške gasilske intervencije krije občina in ne osebe v taksativno naštetih primerih iz drugega odstavka 43. člena ZGas. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZGas in ustaljeno sodno prakso je namreč občina tista, ki ima regresno pravico do povzročitelja škodnega dogodka.8 Smisel materialnopravnih določb ZGas glede povračila stroškov gasilskih intervencij je namreč varovanje gasilstva kot javne službe, ki mora biti ves čas zagotovljeno, zato je pomembno, da gasilska društva nastale stroške intervencij poenostavljeno zahtevajo od občine ali države. Slednji pa na podlagi regresne pravice, pridobita povrnjene stroške intervencij, ki so jih zaradi (sodno ugotovljene) odgovornosti povzročili tretji (četrti in peti odstavek 43. člena ZGas).9

19. Ob obrazloženem je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podana aktivna legitimacija tožnice za povrnitev stroškov gasilskih intervencij.

Glede odločitve o zavezanosti stranskega intervenienta za plačilo stroškov postopka:

20. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da stranski intervenient ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč graja materialno pravno odločitev sodišča prve stopnje, da je zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka in njegovega položaja v postopku,10 skupaj s tožnico dolžan nerazdelno povrniti pravdne stroške toženke.

21. Ker imajo določbe ZPP o stroških postopka materialnopravno naravo,11 jih je sodišče druge stopnje kot take obravnavalo. Temeljno pravilo o tem, kdo nosi stroške postopka je navedeno v 154. členu ZPP. Prvi odstavek navedenega člena določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Slednje pa velja tudi, če v pravdi ne uspe stranka, ki se ji je pridružil stranski intervenient. V postopku neuspešna stranka mora povrniti stroške nasprotni stranki in njenemu morebitnemu stranskemu intervenientu. Nosi jih le stranka. Da bi moral stroške nasprotne stranke nositi tudi stranski intervenient, namreč prvi odstavek 154. člena ZPP ne določa.12 Stranski intervenient je strankin pomočnik, ne pa stranka postopka. Zanj tudi ne velja določilo 161. člena ZPP, saj ni sospornik. Tudi iz pravne teorije izhaja, da je stranski intervenient subjekt stroškovnega zahtevka zgolj kot upravičenec, ne pa tudi kot zavezanec za njihovo plačilo. Če stranka, ki se ji je pridružil, izgubi pravdo, mora nasprotniku povrniti stroške, ki jih je povzročil stranski intervenient.13 Sklepno:

22. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi stranskega intervenienta in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka (peta alineja 358. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP), tako da slednji ni več zavezanec za povračilo stroškov toženke in je sodišče druge stopnje odločilo, kot izhaja iz točke II. izreka te odločbe. Pritožbo tožnice pa je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka I. izreka te odločbe).

23. O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP.

24. Stroške stranskega intervenienta krije nasprotna stranka (prvi odstavek 154. člena ZPP), ne pa stranka, ki se ji je stranski intervenient pridružil. Stranski intervenient je s pritožbo v celoti uspel, zato mu mora toženka povrniti priglašene stroške za pritožbo. Za pritožbo je stranski intervenient v skladu z Odvetniško tarifo priglasil 500 odvetniških točk in 10 točk za materialne stroške, priglašene kot 2 % skupne vrednosti storitev, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 306,00 EUR. Temu je treba prišteti še 67,32 EUR kot povračilo za 22 % DDV, skupaj torej 373,32 EUR.

25. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi glede stroškov odgovora na pritožbo, mora sodišče druge stopnje opraviti preizkus njihove potrebnosti14 (prvi odstavek 155. člena ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo za pritožbeni postopek niso bili potrebni, saj toženka z njim ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve, zato krije sama svoje pritožbene stroške.

1 VSRS sodba II Ips 54/2015 z dne 19. 3. 2015. 2 Galič A., Varstvo človekovih pravic pred rednimi sodišči, Pid 6-7/2010, str. 1048-49; Wedam-Lukić D., Kršitev ustavnih pravic v civilnih sodnih postopkih, Pid 6/2000. 3 5. člen ZPP določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. 4 22. člen URS določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 5 Tako sodba VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019. 6 Tako odločba USRS Up-77/01 z dne 4. 3. 2004. 7 Tako tudi sodbi VSL Sodba II Cpg 498/2020 z dne 1. 9. 2020 in VSL sodba II Cpg 967/2014 z dne 19. 8. 2014. 8 Tako sodbe VSRS Sodba in sklep III Ips 79/2010 z dne 20. 3. 2013 in Sodba III Ips 31/2005 z dne 22. 11. 2005, tudi VSM sodba I Cpg 300/2009 z dne 26. 11. 2009. 9 Četrti odstavek 43. člena ZGas: "Stroške intervencij v skladu z drugim odstavkom tega člena izterja pristojni organ občine." Peti odstavek 43. člena ZGas: "Stroški intervencije gasilskih enot se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, če je bila intervencija izvršena na podlagi državnega načrta zaščite in reševanja oziroma na podlagi odločitve pristojnega regijskega ali državnega poveljnika Civilne zaščite Republike Slovenije." 10 Stranski intervenient na tožeči strani. 11 Betetto N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 21. 12 Tako VSL Sklep I Cpg 452/2019 z dne 29. 8. 2019. 13 Betetto N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 33. 14 Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.