Jedro

Ravnanje sodnika je protipravno, kadar gre za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava ter uveljavljene sodne prakse, da se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, ko je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Vsaka napačna uporaba materialnega prava, zaradi katere je razveljavljena odločitev sodišča, še ne pomeni protipravnega ravnanja sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko zaradi plačila odškodnine v višini 121.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2014 do plačila (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo 3.782,64 EUR pravdnih stroškov toženi stranki (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo s katero uvodoma izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitve konvencijskih in ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti spremeni tako, da ugodi tožbi in tožbenemzahtevku in toženi stranki naložil v plačilo tudi vse pritožbene stroške tožeče stranke, oziroma da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne in pritožbene stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka v obrazložitvi pritožbe najprej ponavlja svoje že v postopku na prvi stopnji podane obsežne navedbe glede kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče, ki je odločalo o začetku stečajnega postopka zoper tožečo stranko1. Tožeča stranka tako ponavlja: (-) da sodišče, ki je odločalo o začetku stečaja nad tožečo stranko ni uporabilo povsem jasnih temeljnih pravil in načel stvarnopravnega inštituta zastave za tuji dolg in položaja realnega dolžnika in je sprejelo šokantno in očitno protipravno odločitev, ki nima opore v nobenem predpisu in sodni praksi, (-) da je namerno prezrlo jasne ugovore in opozorila dolžnika, da ta nastopa zgolj kot realni dolžnik, ki ni dolžan plačati upnikove zavarovane terjatve in da jamči zgolj z zastavljenimi nepremičninami, (-) da je ravnalo malomarno, nestrokovno in v nasprotju s profesionalno skrbnostjo, da ni uporabilo in preizkusilo niti določbe 3. točke 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), saj se nanjo ni niti sklicevalo in je ni obrazložilo in s tem očita opustitev službene dolžnosti, (-) višje sodišče pa da je skušalo takšno očitno nezakonito in neustavno odločitev sodišča prve stopnje nekako pokriti, pri čemer pa je storilo novo, prav tako hudo zlorabo sodniške dolžnosti in funkcije, (-) da se je sklicevalo na 3. točko 231. člena ZFPPIPP, pri čemer pa je namerno zanemarilo pravila zastave za tuj dolg in jih namerno ni uporabilo, (-) da je tolmačenje tega določila bilo v nasprotju z vsemi razlagalnimi pravili, (-) da je sodišče, ki je odločalo o stečaju, sprejelo arbitrarno stališče, da naj bi bil realni dolžnik dolžan plačati terjatev zastavnega upnika, saj ni navedlo niti pravne podlage, niti razlogov za takšno odločitev in odločitve ni bilo moč preizkusiti, pri tem pa je slepo sledilo stališču …. nekdanjega stečajnega sodnika Ž. T. Sodišču prve stopnje očita, da tudi to iz tako hudih in očitnih kršitev sodniške službe, dolžnosti in zlorabe prava in kršitve ustavnih pravic ni ugotovilo, da gre tožeči stranki pravica do odškodnine. Nadalje2 tožeča stranka v obrazložitvi pritožbe navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju in da so tudi protispisni, ker da je sodišče prve stopnje v točki 22 in 30 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je v pravni teoriji in sodni praksi v zvezi z realnimi dolžniki zavzeto enotno stališče, da lahko zastavni upnik zoper realnega dolžnika zahteva zgolj poplačilo svoje terjatve iz zastavljene nepremičnine, ne more pa od realnega dolžnika zahtevati plačila terjatve, da pa kljub temu naj ne bi šlo za kvalificirano protipravno ravnanje prvostopnega sodišča, ker je v primeru razlage 3. točke 231. člena ZFPPIPP prišlo le do napačne uporabe te določbe. Takšna obrazložitev sodišča prve stopnje da je tudi protispisna, saj pripisuje nekakšno tolmačenje 3. točke 231. člena ZFPPIPP prvostopnemu sodišču (sodišču, ki je odločalo o začetku stečajnega postopka), ki je prvostopno sodišče sploh ni uporabilo in tolmačilo in to ne izhaja iz sklepa o začetku stečajnega postopka. V sklepu o začetku stečajnega postopka namreč da to določilo ni navedeno in ni govora o kakšni terjatvi na podlagi zastavne pogodbe in sodišče tudi ne more v nasprotju s tem protispisno navajati, da naj bi to izhajalo iz sklepa o začetku stečajnega postopka. Ta določba sploh ničesar ne govori o tem ali ima upnik tudi v materialnem smislu terjatev do dolžnika (upnik mora to izkazati s stopnjo verjetnosti) oziroma ali realni dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca in ali jo je sploh dolžan plačati zastavnemu upniku. Za odgovor na to vprašanje da je šele treba uporabiti prav pravila za katera sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da so tako v teoriji kot sodni praksi enotna, ki pa da jih sodišče nerazumno ni hotelo uporabiti. Navaja, da v primeru izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka ni šlo le za napačno tolmačenje 3. točke 231. člena ZFPPIPP, ki je sodišče prve stopnje ni niti tolmačilo, temveč, da je šlo za očitno arbitrarno namerno prezrtje oziroma neuporabo povsem jasnih temeljnih stvarno pravnih in tudi stečajnih predpisov in posledic zastave za tuj dolg, ki niso dopuščali nikakršnega tolmačenja, da naj bi se realnemu dolžniku v stečaju lahko prodajalo celotno dolžnikovo premoženje v primeru, ko osebni - glavni dolžnik ne bi izpolnil svoje obveznosti do zastavnega upnika. Meni, da je šlo za nerazumno odločitev, ki odstopa od jasnih določb materialnega prava. V svoji obrazložitvi da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil prav sklep o začetku stečajnega postopka tisti, zaradi katerega je tožniku nastala škoda, zato je po njegovem stališču povsem brezpredmetno s kakšnimi razlogi je Višje sodišče v Ljubljani pokrilo odločitev prvostopnega sodišča, saj je s tem vzdržalo v veljavi protipravno ravnanje prvostopnega sodišča. Tožeča stranka se nadalje ne strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe v točki 28, kjer prvostopno sodišče tolmači, da bi bilo lahko bilo protipravno ravnanje le v primeru, ko odločitev sodišča nerazumno odstopa od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse. Opozarja, da v zvezi s tem ni sprejeto stališče, da bi morala biti kumulativno izpolnjena oba pogoja, saj da gre za številne razloge v katerih lahko govorimo o odškodninski odgovornosti države za kršitve. Pri tem citira sodbo VS RS II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018. Znova poudari, da v predmetni zadevi stečajna sodnica ni uporabila povsem jasnih določb Zakona. V zvezi s tem znova izpostavlja temeljna pravna pravila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju. SPZ) glede zastave za tuj dolg in posledic zastave in glede teh pravil enotno sodno prakso o kateri da se poučuje že študente pravnih fakultet. Sodišču prve stopnje očita, da ni uporabilo drugega odstavka 128. člena in 153. člena SPZ in praktično celotne ureditve zastave za tuj dolg, kjer je urejeno, da lahko zastavitelj ustanovi zastavno pravico za zavarovanje svojega ali tujega dolga. Pritožnik meni, da je iz teh določb povsem jasno, da hipotekarni upnik od realnega dolžnika ne more zahtevati plačila celotne zavarovane terjatve, da obravnavani inštitut realnega dolžnika ne predstavlja nikakršnega pravno nedoločenega, vsebinsko odprtega pojma, pač pa gre za inštitut, ki bi ga moral vsak sodnik, ki ga zavezujejo standardi (najvišje) profesionalne skrbnosti in strokovne usposobljenosti po katerih se šteje, da sodnik pravna pravila pozna in jih tudi ustrezno prenaša v konkretne življenjske primere, nedvomno poznati in uporabiti. V kolikor pa teh jasnih pravnih pravil stvarnega prava in te pravne ureditve sodnik ni poznal, pa da bi se moral z njimi seznaniti in jih uporabiti, pri čemer pa bi lahko uporabil temeljno učbeniško gradivo, ki je na pravnih fakultetah predpisano pri študiju predmeta stvarnega prava. Pri tem opozarja na v tožbi že citirani sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1681/1999 z dne 31. 1. 2001. Glede na jasnost temeljnih pravil in sodne prakse ter teorije meni, da stečajna sodnica kot pravni strokovnjak teh jasnih pravil in pravne teorije in sodne takse v zvezi s pojmom realnega dolžnika in pomenom in posledicami, poznavanje katerih je temelj za sodno odločbo in jih pozna vsak pravni laik, namenoma ni uporabila, kar pomeni hudo nevestno in arbitrarno postopanje, kršitev običajne metode dela sodnika in sodniške dolžnosti, vse to pa da je vodilo v povsem nedopustno odločbo o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se spreneveda v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da naj ne bi bilo sodne prakse glede vprašanja ali je nad realnim dolžnikom dopustno začeti stečajni postopek v katerem se bo zaradi neplačila tuje terjatve prodajalo kar celotno dolžnikovo premoženje. Meni, da je sodna praksa vedno bila, in je bila do nerazumne arbitrarne in šokantne odločitve Okrožnega sodišča v Krškem, enotna in ustaljena, da zastavni upnik od realnega dolžnika ne more zahtevati plačila terjatve, temveč le sodno prodajo zastavljene stvari in poravnavo terjatve iz kupnine. Tožeča stranka se nadalje ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je to presodilo, da ni šlo za samovoljnost in arbitrarnost sodišča, ki je nad tožnikom začelo stečajni postopek, ker da je to svoja stališča jasno obrazložilo. Tožniku ni jasno kako naj bi se lahko obrazložitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom sploh preizkusila, če ni niti glede aktivne legitimacije upnika niti glede pasivne legitimacije realnega dolžnika navedenega niti materialnega predpisa, ki naj bi ga uporabilo sodišče pri svoji presoji in če ni navedenih v obrazložitvi sklepa v začetku stečaja razlogov za stališče, da naj bi bil realni dolžnik dolžan plačati terjatev zastavnega upnika in da se bo v primeru zamude s plačilom terjatve zastavnega upnika prodajalo v stečaju na dražbi vse premoženje realnega dolžnika in se ga izbrisalo iz sodnega registra. Nadalje meni, da je tudi glede vloge upnikovega odvetnika Ž. T. nerazumljivo, da sodišče ugotovi, da se je slednji stečajni sodnici dejansko predstavil kot nekdanji stečajni sodnik, nato pa navede, da je sodišče pri svojem odločanju neodvisno. Obrazložitev sodišča, da iz zapisnika ne izhaja vpliv nekdanjega stečajnega sodnika na stečajno sodnico, pa da ne zdrži resne pravne presoje, saj je sodišče dolžno ugotavljati, ali je dejstvo dokazano tudi na podlagi vseh izvedenih dokazov skupaj in celotnega uspeha postopka. Tožeča stranka nadalje sodišču prve stopnje očita, da se to ni opredelilo do relevantnih tožbenih navedb tožnika, ki je stečajni sodnici očital nevestno delo v službi. Sodišče je sicer ugotovilo, da naj bi stečajna sodnica ravnala v skladu s standardom ustrezne profesionalne skrbnosti, pri čemer pa ni zapisalo iz česa sklepa, da naj bi sodnica tako tudi dejansko ravnala oziroma iz kakšnega ravnanja sodnice šteje, da je tako ravnala, saj sodnice ni niti zaslišalo, čeprav je tožeča stranka to predlagala. Poleg tega je sodišče prve stopnje standard profesionalne skrbnosti stečajne sodnice napolnjevalo kar z obrazložitvijo Višjega sodišča v Ljubljani, kar pa da je sploh nedopustno. Sodišču prve stopnje tožeča stranka očita tudi, da to v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni upoštevalo po tožeči stranki citirane sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1681/1999 z dne 31. 1. 2001 glede tega, da hipotekarni upnik ne more od realnega dolžnika zahtevati plačila terjatve temveč sodno prodajo zastavljene stvari, temveč se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ukvarjalo le s sodno prakso, ki je bila sprejeta oziroma objavljena šele po sprejeti nezakoniti odločitvi. Sodišče prve stopnje pa da se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo niti do zatrjevane zlorabe stečajnih pravil s strani stečajne sodnice, ko ta ni niti navedla niti uporabili niti tolmačila določbe 231. člena ZFPPIPP. Nazadnje tožeča stranka v pritožbi postavi tudi vprašanje racionalnosti vodenja postopka sodišča prve stopnje, navaja, da je sodišče postavilo kar dva izvedenca glede višine škode, nato pa zavrnilo zahtevke po temelju. Meni, da če je sodišče po izvedenih dokazih ugotovilo, da so zahtevi zreli za zavrnitev bi lahko tožniku prihranilo več tisoč EUR stroškov sodnih izvedencev in odvetniških stroškov. Tako pa je očitno zlorabilo tožnikov dokazni predlog s postavitvijo sodnega izvedenca ekonomske stroke, ki ga je tožnik predlagal glede višine tožbenih zahtevkov, s tem pa da je sodišče očitno hotelo ugotavljati ali je tožnik sploh utrpel izgubljeni dobiček, da bi tako lažje zavrnilo tožbene zahtevke, iz česar tožeča stranka zaključuje, da se je že v naprej, še pred izvedenim dokaznim postopkom odločilo, da bo zavrnilo tožbene zahtevke. Tožnik tako naj ne bi bil deležen niti poštenega postopka, niti nepristranske in neodvisne obravnave. Tožnik na koncu še navaja, da ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine škode, izpodbija pa odločitev glede stroškov postopka glede na zgoraj navedeno in zatrjevano napačno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbi kot dokaz prilaga sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 207/2003 z dne 10. 4. 2003, sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018 in odločbo Ustavnega sodišča Up - 590/14 - 11 z dne 17. 11. 20163. 3. Tožena stranka se o pritožbenih navedbah tožeče stranke ni izjavila in na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dobička v višini 121.000,00 EUR, ki naj bi tožeči stranki po njenih trditvah nastala zaradi protipravnih ravnanj Okrožnega sodišča v Krškem, ki je izdalo sklep o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko St 1582/2012 z dne 2. 10. 2012 (v nadaljevanju tudi: stečajno sodišče) in Višjega sodišča v Ljubljani, ki je s sklepom Cst 394/2012 z dne 23. 1. 2013 ta sklep potrdilo (v nadaljevanju tudi: pritožbeno sodišče). Vrhovno sodišče RS je po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti s sklepom III Ips 37/2013 z dne 11. 6. 2013 zahtevi za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ugodilo, navedena sklepa obeh sodišč razveljavilo ter predlog upnice za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko kot nedovoljenega zavrglo. Protipravna ravnanja na katerih tožeča stranka temelji odškodninsko odgovornost tožene stranke, so opisana v točki II. tožbenih navedb, sodišče prve stopnje pa jih je v bistvenem tudi povzelo v točki 1. obrazložitve izpodbijane sodbe in v točki 21. Sodišče prve stopnje je upoštevaje trditve pravdnih strank in izvedene dokaze zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je kot takega zavrnilo. Zaključilo je, da ravnanje sodišč ni bilo protipravno. Sodišči sta pri odločanju o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko le napačno uporabili materialno pravo. Napačno sta presodili ali je predlagatelj (zastavni upnik) po določbi 3. točke 213. člena ZFPPIPP upravičenec za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka zoper zastavnega dolžnika. Zaključilo je, da sodišči tudi nista ravnali v nasprotju s standardi profesionalne skrbnosti.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka in s tem protipravnosti očitanih ravnanj izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage in pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je navedlo v točki 4, 20, 28 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer se je sklicevalo tako na sodno prakso 4 kot tudi pravno teorijo5. Pravilno je navedlo, da materialno pravno podlago za odškodninsko odgovornost države zaradi ravnanja sodišča predstavlja 26. člen Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, ter da morajo biti poleg tega podane splošne predpostavke odškodnine odgovornosti iz 131. člena OZ, torej protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda na strani povzročitelja. Glede protipravnosti ravnanja je pravilno obrazložilo, da je ravnanje sodnika protipravno, kadar gre za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava ter uveljavljene sodne prakse, da se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, ko je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso6. Pravilno je glede na trditveno podlago izpostavilo, da vsaka napačna uporaba materialnega prava, zaradi katere je razveljavljena odločitev sodišča, še ne pomeni protipravnega ravnanja sodišča temveč, da mora odločitev sodišča nerazumno odstopati od jasnih določb materialnega prava ali uveljavljene sodne prakse (pri čemer je za slednji glede na predhodno obrazložitev, očitno zmotno zapisalo kot da morata obe biti izpolnjeni kumulativno, na kar utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi)7. 8. Tako pravilno navedeno materialno pravo in ustaljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo.

9. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je stečajno sodišče izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na predlog zastavnega upnika zoper zastavnega dolžnika, ki ga je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbi zastavnega dolžnika, ter da je Vrhovno sodišče po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti oba sklepa nižjih sodišč razveljavilo ter kot nedovoljen zavrglo predlog za začetek stečajnega postopka. Kot izhaja iz vsebine sklepa Vrhovnega sodišča, ki jo je v bistvenem povzelo tudi sodišče prve stopnje8 je to zaključilo, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj o upravičenosti (zastavne) upnice kot predlagateljice stečajnega postopka zoper zastaviteljico (realno dolžnico).

10. Razlog za razveljavitev sklepa stečajnega in pritožbenega sodišča in posledično po tožeči stranki uveljavljano škodo torej ni bil v po tožeči stranki zatrjevani pomanjkljivi, arbitrarni obrazložitvi sklepa sodišč prve in druge stopnje zaradi katere se odločitev teh sodišč ne bi mogla preizkusiti, kot je to med ostalim neutemeljeno uveljavljala tožeča stranka, temveč v zmotni uporabi materialnega prava. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se to do trditev tožeče stranke v zvezi z neobrazloženostjo odločitve stečajnega sodišča in s tem v zvezi zatrjevanimi kršitvami ravnanja tega sodišča ni obrazloženo izreklo je zato že iz tega razloga neutemeljena. Prav tako so neutemeljene in za odločitev nerelevantne vse v zvezi s tem podane pritožbene navedbe. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje v bistvenem povzelo obrazložitev stečajnega sodišča in pritožbenega sodišča in pravilno zaključilo, da sta obe sodišči v svojih sklepih jasno obrazložili svoja stališča. Če pri tem stečajno sodišče ni navedlo določbe materialnega prava, in sicer pritožbeno očitane 3. točke prvega odstavka 231. člena ZFPPIPP9, jo je pa, kot to izhaja iz vsebine, uporabilo, saj je presodilo, da je upnik legitimiran za vložitev predloga in tudi obrazložilo na podlagi česa, pritožbeno sodišče pa je pravilnost uporabe te določbe nato tudi presojalo, s tem ni zagrešilo očitane kršitve. Poleg tega je odločitev stečajnega sodišča presojalo tako pritožbeno kot tudi Vrhovno sodišče in očitane neobrazloženosti odločbe stečajnega sodišča nobeno od sodišč ni ugotovilo. Končno pa jo je, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje10, lahko preizkusilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

11. Pritožbeno sodišče tako meni, da so za odločitev v tej zadevi relevantne okoliščine, da je bilo pri odločanju o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko zmotno uporabljeno materialno pravo in odgovor na vprašanje ali je do zmotne uporabe materialnega prava prišlo zaradi tega, ker sodnik pri odločanju naj ne bi uporabil povsem jasne določbe zakona ali da je to namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sodišču prve stopnje, ki je izdalo sklep o začetku stečajnega postopka zoper tožečo stranko niti sodišču druge stopnje, ki je ta sklep potrdilo, ni mogoče očitati protipravnosti. Pravilno je ugotovilo, da določilo 3. točke 231. člena ZFPPIPP, ki ureja aktivno legitimacijo upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom ni tako jasno, da ga ne bi bilo mogoče razumeti tudi tako, da je za vložitev stečajnega postopka aktivno legitimiran tudi zastavni upnik, ki ima terjatev iz naslova zastavne pogodbe. Prav tako je pravilno ugotovilo, da se s strani pravdnih strank primeroma citirana sodna praksa ne ukvarja z vprašanjem ali je zastavni upnik upravičen predlagatelj začetka stečajnega postopka zoper realnega dolžnika v primeru kot je obravnavani, temveč se ukvarja z vprašanjem ali ima upnik pravni interes za začetek stečajnega postopka, če lahko enak namen doseže že v izvršbi ali s poplačilom s strani glavnega in hkrati zastavnega dolžnika11. 13. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi izvajanji tožeče stranke glede inštituta realnega dolžnika in jasnosti določb zastave za tuj dolg, kot te določa SPZ v 128. členu12 in 153. členu13, vendar normativna ureditev in učbeniška literatura na katero se sklicuje tožeča stranka, ne urejajo vprašanja ali je zastavni upnik upravičen uveljavljati terjatev iz zastavne pogodbe oziroma uveljavljati svojo ločitveno pravico v stečajnem postopku nad zastavnim oziroma realnim dolžnikom14, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in pri tem kakšne protispisnosti in nejasnosti kot to uveljavlja tožeča stranka v pritožbi, v izpodbijani sodbi ni zaslediti. Niti SPZ niti ZFPPIPP tega vprašanja jasno ne ureja, saj iz definicije upnika (kot upravičenega predlagatelja stečajnega postopka) v 3. točki 231. člena ZFPPIPP, niti iz definicije (insolventnega) dolžnika v 16. členu ZFPPIPP, niti iz definicije ločitvenega upnika v 19. členu ZFPPIPP, to jasno ne izhaja. Res je v 3. točki 231. člena ZFPPIPP določeno, da je upravičen predlagatelj upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika proti kateremu predlaga začetek postopka, pri čemer je, kot pritožbeno uveljavlja tožeča stranka, poudarek na ″svoji terjatvi″, kar pa je jasno obrazložilo šele VS RS, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti15. ″Svojo terjatev″ pa bi po presoji pritožbenega sodišča lahko predstavljala tudi terjatev zastavnega upnika iz naslova zastavne pogodbe oziroma ločitvena pravica (zato tudi poimenovanje zastavni upnik oziroma zastavni dolžnik oziroma realni dolžnik), tako kot je to štelo tudi pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbi zoper sklep o začetku stečajnega postopka zoper tožečo stranko, ob dodatno izpolnjenem pogoju splošne insolventnosti16. Iz navedenega je zaključiti, da ob odločanju stečajnega sodišča o predlogu zastavnega upnika za uvedbo stečajnega postopka zoper tožečo stranko kot zastavnega dolžnika ni bilo jasnega zakonskega določila, ki bi zastavnemu upniku preprečevalo vložitev stečajnega postopka zoper (insolventnega) zastavnega dolžnika. Razlaga upravičenega predlagatelja za začetek stečajnega postopka oziroma upravičenega dolžnika je bila tako v presoji sodišč, ker v zvezi s tem vprašanjem ni bilo niti ustaljene sodne prakse (pravzaprav te sploh ni bilo). Tega vprašanja ne obravnava niti po tožeči stranki citirana odločba, ki jo je navajala v tožbi in jo ponavlja v pritožbi VSL II Cp 1681/1999 z dne 31. 1. 2001, ki je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni posebej presojalo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve in na možnost izjave tožeče stranke17. 14. Očitek tožeče stranke, da je sodišče, ki je odločalo o predlogu za začetek stečaja zoper tožečo stranko in o pritožbi vloženi zoper sklep o začetku stečaja, ravnalo protipravno ker je (napačno) razlagalo jasno določbo zakona je tako neutemeljen, prav tako pa so neutemeljene vse v zvezi s tem podane obširne pritožbene navedbe.

15. Da ni šlo za jasno normativno ureditev in da ni bilo ustaljene sodne prakse potrjuje tudi odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, III Ips 37/2013 z dne 11. 6. 2013 v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti, ko sodišče v zvezi s pogoji za obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti ugotovi, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da o vprašanju ″ali je hipotekarni upnik upravičen začeti stečajni postopek nad zastaviteljem, če ta hkrati ni dolžnik zavarovane terjatve″ ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani, kot izključno krajevno pristojnega sodišča, pa očitno ni enotna, pri čemer kot primer navaja odločitev Cst 236/201218, ki pa se prav tako ne ukvarja z povsem enakim vprašanjem. Prav tako iz citirane odločbe jasno izhaja, da je Vrhovno državno tožilstvo zoper sklep sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, konkretno 3. točke 231. člena ZFPPIPP (primerjaj točko 3 obrazložitve) in ne zaradi katere od postopkovnih kršitev, ki jih očita tožeča stranka in da je bilo zahtevi tudi ugodeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišč nižjih stopenj o upravičenosti (zastavne) upnice kot predlagateljice stečajnega postopka zoper zastaviteljico (realno dolžnico)19. Tako je edini možni zaključek, da sta sodišči, ki sta odločali o predlogu za začetek stečaja nad zastavnim dolžnikom zmotno uporabili materialno pravo, pri čemer ne gre za takšno razlago določila, ki bi nerazumno in očitno odstopala od jasne zakonske določbe in ustaljene sodne prakse, kakor je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Njunemu ravnanju zato ni mogoče očitati protipravnosti. S tem, ko je sodišče podalo svoje stališče glede nejasne določbe zakona in sledilo predlogu zastavnega upnika, tudi če je tega zastopal bivši stečajni sodnik, njegovemu ravnanju ni moč očitati kršitve potrebne skrbnosti ali kršitve službene dolžnosti, kot to sodnici, ki je odločala o začetku stečajnega postopka neutemeljeno očita pritožba. Vsi obširni pritožbeni očitki glede nepopolne dokazne ocene izvedenih dokazov in s tem v zvezi zagrešenih procesnih kršitev in posledično kršitev ustavnih in konvencijskih pravic tožeče stranke se tako pokažejo za neutemeljene.

16. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen že po temelju, saj ni podan eden od kumulativno zahtevanih elementov odškodninske odgovornosti, torej ni podana protipravnost, se je sodišče prve stopnje odveč ukvarjalo z ugotavljanjem višine po tožeči stranki uveljavljane škode. Pritrditi je tako tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje s tem, je ugotavljalo višino škode ravnalo neracionalno, saj bi bilo bolj primerno, da bi najprej ugotovilo ali sploh obstaja odškodninska odgovornost države za s strani tožeče stranke uveljavljano škodo, vendar pa s tem še ni zagrešilo katere od v pritožbi neutemeljeno očitanih kršitev. Postopek zaradi tega ravnanja sodišča ni bil nepošten za tožnika in njegova obravnava zato še bila nepristranska in neodvisna.

17. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji tudi ni zasledilo nobene od tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

18. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).

1 Primerjaj stran 1 do 12 pritožbe. 2 Primerjaj stran 13 in nadalje pritožbe. 3 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 207/2003 se nanaša na odgovornost samostojnega podjetnika posameznika kot stečajnega dolžnika za dolgove upnikom po pravnomočno zaključenem stečajnem postopku, sodba VS RS II Ips 49/2017 obravnava odškodninsko odgovornost sodnika, odločba Ustavnega sodišča Up - 590/2014 govori o obrazloženosti odločbe in kršitvi pravice do izjave. 4 Primerjaj točko 29. 5 Primerjaj točko 20. 6 Tako tudi sodba VS RS II Ips 90/2016 na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje ter ostale, na primer s pritožbo predložena sodba VS RS II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018. 7 Primerjaj točko 28 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Primerjaj točko 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Ta določa, da je predlog za začetek stečajnega postopka upravičen vložiti tudi upnik, ki verjetno izkaže: (-) svojo terjatev do dolžnika proti kateremu predlaga začetek postopka, in (-) okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom terjatve več kot dva meseca. 10 Primerjaj točko 26. 11 Primerjaj točko 29 in 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. 12 Ki določa pojem zastavne pravice. 13 Ki določa poplačilo iz hipoteke. 14 Če je ta insolventen, kot je ugotovilo v tem primeru stečajno sodišče. 15 Primerjaj sklep III Ips 37/2013 z dne 11. 6. 2013. 16 Primerjaj odločbo VSL Cst 394/2012 z dne 23. 1. 2013. 17 Iz navedene odločbe izhaja, da hipotekarni upnik ne more (od hipotekarnega dolžnika) zahtevati plačila terjatve, temveč sodno prodajo zastavljene stvari in poravnavo terjatve iz kupnine, kar sicer res izhaja iz normativne ureditve in teorije, vendar pa ne ureja vprašanja ali je zoper takšnega zastavnega dolžnika, ki je prezadolžen, možno začeti stečajni postopek. 18 Primerjaj točko 8 obrazložitve odločbe. 19 Primerjaj točko 15 obrazložitve sklepa VS RS.