Jedro

Če se izjave prosilca za azil, glede bistvenih okoliščin o razmerah v izvorni državi, zaradi katerih jo je zapustil in zaprosil za azil in se vanjo ne more vrniti, tako razlikujejo in nasprotujejo ter niso prepričljive, jih ni mogoče šteti za verodostojne in zato ni mogoče šteti, da so izkazane subjektivne okoliščine o zatrjevanem preganjanju. Zato tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 9.10.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku v rednem azilnem postopku zavrnila prošnje tožeče stranke z dne 5.12.2005 za azil, ker tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 54/06, 37/06 - sklep US in 134/06 - odl. US), niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Prošnje je zavrnilna na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil. Hkrati je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil določila rok, v katerem morajo tožniki zapustiti Slovenijo.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke, saj je ta v ponovljenem postopku upoštevala napotke prvostopnega in pritožbenega sodišča iz njunih sodb U 843/2006-6 z dne 19.4.2006 oziroma I Up 883/2006-2 z dne 14.6.2006. Glede na to se prvostopno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je za zavrnitev prošnje za azil v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in jih v izpodbijani sodbi ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS). Kot neprimerno je ocenilo zgolj navajanje tožene stranke o vsebini pojma preganjanje kot nenehno trpinčenje oziroma mučenje. Pritrdilo pa je razlogom tožene stranke, da tožniki niso izkazali niti subjektivnih niti objektivnih elementov preganjanja zaradi neverodostojnosti navedb glede tega preganjanja. Kljub predlogu tožnikov sodišče ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi in se je glede tega sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-1055/05 z dne 19.1.2006, in uveljavljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Zoper prvostopno sodbo se tožniki pritožujejo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in napačne uporabe materialnih predpisov. Prvo-tožnica ponavlja, da je bila prisiljena pobegniti iz izvorne države, ker je bila v njej sistematično in dolgotrajno preganjana sama in tudi vsak član njene družine, in sicer zaradi veroizpovedi, pri čemer je uradna oblast ni zaščitila. Navaja, da je preganjan tudi odvetnik T.G., ki je zaščitnik krščanske veroizpovedi, kot to izhaja tudi iz časopisnega članka, v katerega pa prvostopno sodišče ni vpogledalo. Ta pa dokazuje, da pravne norme v izvorni državi niso upoštevane. Preganjanje je prijavila uradnim oblastem, saj sicer ne bi mogla varno zapustiti države, oblastni organ je vsakokrat prosila za pomoč. Mladoletna otroka zaradi navedenega tudi nista mogla obiskovati pouka. Izkazala je verodostojnost, v njeni izpovedi ni bistvenih kontradiktornosti. Prepričana je bila, da ji vseh podrobnosti preganjanja ni treba ponavljati, saj bi se moralo upoštevati tudi izjave, ki jih je podala že na prejšnjih zaslišanjih. Sodišče bi jo moralo zaslišati in bi tako ugotovilo, da ne zlorablja azilnega postopka. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja kot nedopusten. Ta razlog je mogoče v pritožbi v upravnem sporu uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče, tega pa v obravnavanem primeru ni (1. odstavek 73. člena v zvezi s 1. odstavkom 74. ZUS-1), ki se v tem upravnem sporu na pritožbeni stopnji uporablja na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da so bila v obravnavanem primeru kršena pravila postopka v upravnem sporu. Kot je pravilno navedlo prvostopno sodišče, ki je v zadevi odločalo po ZUS, je treba v skladu z ZUS opraviti glavno obravnavo tedaj, kadar je dejansko stanje sporno oziroma je tožeča stranka predlagala izvedbo glavne obravnave, vendar le, če je bil njen predlog obrazložen. To pa v tem primeru ni bil, saj v njem niso bili utemeljeni obstoj in pravna relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. Tožeča stranka ni konkretizirala niti predloga za svoje zaslišanje niti predloga za vpogled v časopisni članek, saj ni navedla, kako bi lahko navedena dokazna predloga vplivala na odločitev. Zato je prvostopno sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča odločilo pravilno in zakonito, ko je odločilo na seji na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, in ki ga potrjujejo tudi listine v predloženem upravnem spisu.

Pritožbeno sodišče meni tudi, da v obravnavanem primeru materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Glede na pravilen sklep o dejanskem stanju zadeve, ki ga je napravila tožena stranka, in mu je pritrdilo prvostopno sodišče, namreč, da so izjave prvo tožnice glede okoliščin, zaradi katerih je skupaj z otroci zapustila izvorno državo, tako kontradiktorne in neprepričljive, da jim ni mogoče poveriti vere, je pravilen tudi sklep, da tožnica ni izkazala niti subjektivnih niti objektivnih okoliščin za priznanje azila, prav tako pa tudi ne okoliščin za priznanje subsidiarne zaščite. Tudi pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da je pri izjavah prve tožnice ob vložitvi prošnje za azil na predpisan obrazec (63. b člen ZAzil) 5.12.2005 in ob zaslišanju 25.8.2006 prišlo do pomembnih neskladij, tako glede tega, kdaj so se začele težave najstarejšemu sinu (ali že v prvem ali drugem razredu in ali po tem, ko je mož zapustil Kosovo, kar se je zgodilo 24.6.2005, torej po zaključku šolskega leta in ne med šolskim letom) ali pa prej, kot tudi glede tega, koga vse je obvestila o tem, da so njenega sina pretepli sošolci zaradi drugačne vere in kakšne so bile posledice njenega obvestila, in tudi o tem, ali je bila sama tudi preganjana ali ne. Zaradi teh neskladij tudi pritožbeno sodišče dvomi v resničnost tožničinih navedb. Glede na to, da torej tudi pritožbeno sodišče tožničinih navedb, ključnih za odločitev o priznanju azila, ne šteje za verodostojne, tudi meni, da nadaljnjih okoliščin za priznanje azila toženi stranki ni bilo treba ugotavljati.

Iz poročil, ki jih je pridobila tožena stranka (Poročilo Notranjega Ministrstva Velike Britanije, Direktorata za priseljevanje in državljanstvo, iz junija 2006; Poročilo ZDA, Department of state, o verski svobodi v Srbiji in Črni gori ter na Kosovem za leto 2005, november 2005, in Poročilo OVSE o stanju v Občini Prizren iz junija 2006), ki so bila prvo tožnici predočena in je bila tudi v zvezi z njimi zaslišana v navzočnosti svoje pooblaščenke in tolmača, pa je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklenila, da za območje Kosova ni mogoče trditi, da se pripadniki različnih ver medsebojno preganjajo in torej ni mogoče verodostojno skleniti, da bi lahko bila tožnica oziroma njeni otroci preganjani na verski podlagi.

Za razlago pojma preganjanje v smislu ZAzil pa sta tožena stranka in prvostopno sodišče tudi pravilno kot razlagalni pripomoček uporabilo določbe Direktive Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (v nadaljevanju Direktiva), namreč, da azila ni mogoče priznati osebam, ki se sklicujejo na preganjanje civilnih oseb, kar je tudi v tem primeru, če zatrjevanih dejanj preganjanja niso prijavili oblastem v izvorni državi, oziroma če iz objektivnega položaja v državi ne izhaja, da bi oblasti ne bile sposobne zaščititi prebivalcev pred preganjanjem s strani drugih prebivalcev.

Pravilno sta tožena stranka in prvostopno sodišče uporabila Direktivo kot razlagalni pripomoček tudi za pojem verodostojnosti prosilca, ter na tej podlagi pravilno sklenila, da prosilci niso izkazali subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu družbenemu prepričanju, in da niso podani niti objektivni elementi utemeljenega strahu, saj iz poročil, ki jih je tožena stranka pridobila, izhaja, da so organi oblasti skupaj z mednarodnimi silami na Kosovu sposobni zagotoviti zaščito prebivalcem pred morebitnim preganjanjem s strani drugih prebivalcev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, saj pravica do pritožbe v azilnem postopku izhaja iz 5. odstavka 39. člena ZAzil.