Jedro

Neobstoj podlage zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla pomeni njegovo ničnost (četrti odstavek 39. člena OZ) in je vknjižba na podlagi takega dovolila materialnopravno neveljavna.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

III.Odreja se sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločalo o podrednem tožbenem zahtevku tožnice po delno uspešni reviziji tožnice zoper pravnomočno sodbo višjega sodišča, ki je potrdilo zavrnitev tako primarnega kot tudi podrednega zahtevka.

2.Primarni tožbeni zahtevek se je glasil na ugotovitev neveljavnosti in izbrisa vknjižbe lastninske pravice v korist toženke za del nepremičnine v obsegu 41 m2 v pritličju stavbe ID 0000-680 na parceli ID 0000 476/25 k. o. X in za vpis tega dela na prejšnjo lastnico, to je tožnico. Ta tožbeni zahtevek ni bil sklepčen, ker etažna lastnina na nepremičnini ni vzpostavljena.

3.S podrednim zahtevkom pa je tožnica zahtevala ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice na tej nepremičnini (ID 0000 476/25 k. o. X) do 1367/1000. Za tega je Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu II Ips 38/2023 presodilo, da ni nesklepčen in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ta tožničin tožbeni zahtevek spet zavrnilo, videti je, da zato, ker je presodilo, da razlika med zavezovalnim in razpolagalnim poslom ne vodi do delne ničnosti slednjega, in ker je ugotovilo, da razlika med obema ni izkazana v iztoževani višini solastnega deleža oz. v vrednosti prostora, za katerega tožnica trdi, da predstavlja navedeno razliko.

5.Zoper sodbo se tožnica zopet pritožuje in sklicujoč se na vse pritožbene razlog predlaga njeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Povzema razloge sodišča prve stopnje, nato pa navaja, da so zaključki sodišča napačni in da to ni opravilo skrbne presoje vseh dokazov, kot to nalaga 8. čl. ZPP, pač pa je uporabilo le dokaze, ki narekujejo zavrnitev zahtevka, njej pa odvzelo možnost obravnavanja. Navaja, da iz izpovedbe toženkinega zakonitega zastopnika izhaja, da je bil seznanjen z dejstvom, da lizing ni vključeval spornih prostorov in da je bil govor o tem, da se bo za sporni prostor uredila etažna lastnina, ki se bo glasila na A. s. p. Če so bili sporni prostori predmet lizing pogodbe, bi bila ta pogodba podlaga za zahtevanje posesti. Če bi bila uporaba dovoljena le za opravljanje dejavnosti Rehabilitacijskega centra B., bi lahko posest zahteval že l. 2012, ne pa šele l. 2020, to je tri leta za tem, ko se je opravil vpis v zemljiško knjigo. Ker sodnica vprašanj o tem ni dovolila, je tožnici odvzela možnost dokazovanja. Nadalje izpostavlja, kaj so priče izpovedale o postavitvi stene, ki ločuje sporni prostor. Kot arbitraren graja zaključek sodišča, da je stena začasne narave. Opozarja, da je toženkin zakoniti zastopnik povedal, da so vzeli v lizing točno to, kar je prej imel v lizingu C. d. o. o. Pritožnica še nasprotuje argumentaciji sodišča, da je bila sama neskrbna, ker je izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, še preden je uredila etažno lastnino. Priznava, da je pri izstavitvi dovolila naredila napako, ki se pač dogajajo, vendar ne izpodbija dovolila zaradi zmote, pač pa trdi, da nima podlage v razpolagalnem poslu. Graja zaključek sodišča, da razlika med zavezovalnim in razpolagalnim poslom ne predstavlja take napake, da bi bil slednji ničen. Dejstvo je, da je bil predmet lizinga del parcele 476/25 in ne celota.

6.Toženka je na pritožbo obrazloženo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila stroške v zvezi s podanim odgovorom.

7.Pritožba je utemeljena.

8.Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna.

9.Sodišče prve stopnje sicer korektno in pravilno navaja in poudari načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka (tč. 23) ter pogoje za izbrisno tožbo, kot jih ureja Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v 243. do 245. čl. (tč. 24), pri odločitvi pa navedenega zakonskega določila ne uporabi pravilno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10.Nobenega dvoma ne more biti, da gre v predmetni zadevi za razliko med zavezovalnim in razpolagalnim poslom glede premeta, in sicer se je lizing pogodba, ki je v tem primeru zavezovalni posel, nanašala na del parcele 476/25, medtem ko se zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni posel) glasi na navedeno parcelo v celoti (1/1).

11.Pogodba je glede predmeta lizinga jasna: v prvem odstavku 2. čl. je opisano, kaj predstavlja del parcele 476/25, ki je predmet lizinga - dvorišče 235 m2, poslovna stavba 159 m2 ter delež skupnih cest 24/1000 (na drugih parcelah); nepremičnine v naravi predstavljajo poslovne prostore v skupni izmeri 462 (kletna etaža 159 m2, pritličje 144 m2, nadstropje 159 m2). V tem pogodbenem določilu je še navedeno, da bo opisani del po pravnomočnosti geodetske odločbe dobil svojo parc. številko, kar se nesporno ni zgodilo.

12.Predmet pogodbe torej vsebuje natančne izmere in nikjer ne omenja, da bi bil vezan na dejansko uporabo kogarkoli. Glede na še aktualni podredni zahtevek, ki se nanaša na solastni idealni delež, je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku po nepotrebnem preverjalo stanje v naravi in raziskovalo preteklo uporabo oz. posest prostora oz. ugotavljalo, ali res prav ta prostor predstavlja "imaginarno" razliko med zavezovalnim in razpolagalnim poslom (med pogodbo in ZK dovolilom).

13.Glede na tožbeni zahtevek, ki je še aktualen, (za zdaj) ni pomembno, kaj naj bi "v naravi" predstavljalo to razliko, pač pa je pomembno, koliko ta razlika (vrednostno) znaša v odstotku solastniškega deleža. Sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, ker je očitno ocenilo, da je ta razlika "zanemarljiva" oz. ker je izhajalo iz napačnega stališča, da razlika ne more pomeniti delne ničnosti vpisa, češ da je šlo kvečjemu za tožničino lastno napako, posledico njene neskrbnosti.

14.Tako stališče je materialnopravno napačno. Neobstoj podlage zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla pomeni njegovo ničnost (4. odst. 39. čl. OZ) in je vknjižba na podlagi takega dovolila materialnopravno neveljavna.1 ZZK-1 v 243. čl., v katerem ureja izbrisno tožbo zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe, med primeri izbrisne tožbe izrecno ne predvideva enakega položaja, kot je obravnavani, a gre za položaj, ki je povsem primerljiv s položajem iz 1. točke 2. odstavka 243. čl. ZZK-1. Vpis je namreč brez podlage. Enako je, če ta ne obstaja, kot če je obstoječa podlaga nična. Enako je tudi, če zgolj del vpisa nima podlage; v tem primeru je vknjižba neveljavna za del, ki je brez podlage. Kvantiteta tega dela na presojo ne more vplivati, je kvečjemu argument v prid temu. Argument, da vpis ni delno ničen, ker je razlika majhna (a contrario: bi pa bil ničen, če bi bila ta razlika, velika), ni logično vzdržen. Kot tudi ne, da ne gre za ničnost, ker je to posledica lastne napake izstavljalca dovolila. Ravno zaradi napake je moral vložiti tožbo. Samo za ilustracijo: zelo očitno bi to bilo, če bi se izstavljalec dovolila zmotil za že izrecno določen delež, ki bi bil denimo znaten (pogodba bi se denimo glasila na 1/2, dovolilo pa na 1/1).

15.Na podlagi obrazloženega je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišče prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo temu sodišču v novo sojenje (1. odst. 355. čl. ZPP). V tem bo treba ugotoviti, kakšen solastniški delež razlika med pogodbo o lizingu in zemljiškoknjižnim dovolilom pomeni glede na celoto. Ker gre za obsežen sklop še neugotovljenih pravno pomembnih dejstev, je pritožbeno sodišče ocenilo, da ni primerno, da v zadevi samo odloči prvič, ker bi nesorazmerno poseglo v strankino pravico do pritožbe.

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

17.V skladu z določbo 356. čl. ZPP lahko sodišče druge stopnje, če razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje, odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. Glede na to, da je sodnica v zadevi že dvakrat odločila enako, drugič v bistvenem neupoštevaje očitno materialnopravno izhodišče vrhovnega sodišča, je senat ocenil, da je primerno, da v tretjem sojenju pred sodiščem prve stopnje odloča v zadevi drug sodnik.

-------------------------------

1Prim. sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 2319/2016.

Zveza:

Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243, 243/2, 243/2-1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39, 39/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.