Jedro

Določbo 4. alinee 2. odstavka 32a. člena ZVrt je potrebno v primeru poslovnega deleža gospodarske družbe, ki daje dohodke, ki so se pri določanju dohodkov že upoštevali, uporabiti na enak način, kakor v primeru ostalega nepremičnega in premičnega premoženja (stanovanja, avtomobili, plovila) in glede katerega tudi Pravilnik izrecno določa, da se v primeru pridobivanja dohodkov z oddajanjem takšnega premoženja v najem in so ti dohodki upoštevani pri ugotavljanju dohodkov družinskih članov, to premoženje ne upošteva na način, kot ga določa 5. odstavek 3. člena Pravilnika (2. odstavek 6a. člena Pravilnika).

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Občinske uprave Občine A. z dne 4.5.2004, s katero je prvostopenjski organ odpravil svojo odločbo iste opravilne številke z dne 30.1.2004, pod točko 2. tožeči stranki za njenega otroka določil plačilo vrtca v višini 70% cene programa, kar predstavlja osnovo za račun, ki ga izstavi Vrtec A.. V obrazložitvi tožena stranka navaja določbe 1. odstavka 32.a člena Zakonu o vrtcih (Uradni list RS, št. 12/96, 21/96, 44/00 in 78/03 - ZVrt), po katerem se za premoženje družine šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim razpolaga družina, in 6a. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih (Uradni list RS, št. 44/96, 39/97 - odl. US, 1/98, 84/98, 44/00 - odl. US, 102/00, 111/00, 92/02 in 120/03 - Pravilnik), ter sledi ugotovitvam prvostopenjskega organa, da se kapitalska naložba, to je lastniški delež, ki ga ima mož tožeče stranke v družbi AAA d.o.o., v skladu s 7. alineo 6a. člena Pravilnika šteje kot premoženje, s katerim družina razpolaga. Ugovori tožeče stranke, da po določbah Zakona o gospodarskih družbah in Računovodskih standardov, ne gre za premoženje, s katerim bi družina razpolagala, pa šteje za neutemeljene, saj sta ZVrt in Pravilnik lex specialis v postopku odločanja o višini plačil staršev za programe vrtca. Tožena stranka še ugotavlja, da je postopek na prvi stopnji bil pravilen in da so izračuni, ki so podlaga za ustrezno uvrstitev, pravilni.

Tožeča stranka meni, da je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, saj ni bila pravilno upoštevana določba 4. alinee 2. odstavka 32.a člena ZVrt in bi moralo biti premoženje - ustanovitveni kapital družbe AAA d.o.o., ki predstavlja osnovo za uvrstitev v plačilni razred, upoštevano kot premoženje, ki daje dohodke in kot tako se ne bi smelo všteti v premoženje, s katerim družina razpolaga. Prav iz tega premoženja so bili namreč ugotovljeni dohodki družine. Takšnemu naziranju pritrjujejo tudi določbe Zakona o gospodarskih družbah in Slovenskih računovodskih standardov, saj ne gre za kapital s katerim bi družina razpolagala, temveč za kapital družbe. ZVrt in Pravilnik pa po njenem mnenju ni mogoče šteti za lex specialis, saj ne urejata korporativnega in računovodskega prava. Termine s tega pravnega področja je zato potrebno presojati po prej navedenih predpisih ne pa po ZVrt in Pravilniku. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov odpravi prvostopenjsko in izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožeče stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zato pri njej in razlogih zanjo vztraja. Pravilno je bil namreč uporabljen 6a. člen Pravilnika, ki določa za katero premoženje se šteje, da z njim razpolaga družina. V skladu z navedenim je bilo ugotovljeno, da se kapitalska naložba, to je lastninski delež, ki je v primeru družbe z omejeno odgovornostjo ustanovitveni kapital, šteje za premoženje, s katerim družina razpolaga. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke v tem postopku.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Določanje plačila staršev za programe v vrtcih je urejeno v Zakonu o vrtcih in Pravilniku o plačilih staršev za programe v vrtcih, kot sta veljala v času odločanja prvostopenjskega organa. Plačilo staršev določi lokalna skupnost na podlagi lestvice, ki starše razvršča v razrede, upoštevaje dohodek na družinskega člana v primerjavi s povprečno plačo na zaposlenega v Republiki Sloveniji in upoštevaje premoženje družine (1. odstavek 32. člena ZVrt). Po določbi 1. odstavka 32a. člena ZVrt se kot premoženje družine pri določitvi plačil staršev šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim družina razpolaga. Po 33. členu ZVrt pa minister pristojen za predšolsko vzgojo določi lestvico, prejemke, ki se vštevajo v dohodek na družinskega člana, in premoženje, ki se upošteva za določitev plačila, način njihovega ugotavljanja ter način in postopek uveljavljanja znižanega plačila. V 3. odstavku 3. člena Pravilnika je določeno, da starši plačajo največ 80 % cene programa, v katerega je vključen otrok, plačilo 80 % cene je polno plačilo. Starši lahko uveljavljajo znižano plačilo programa, ki se določi po lestvici na podlagi bruto mesečnega dohodka na družinskega člana, določeni v 4. odstavku 3. člena Pravilnika.

V obravnavani zadevi je sporna določitev premoženja, s katerim družina razpolaga, in na podlagi katerega se v skladu z lestvico določi višina plačila za vrtec, in sicer vprašanje upoštevanja poslovnega deleža v gospodarski družbi AAA d.o.o., katerega lastnik je mož tožeče stranke, ki pa je na podlagi (so)lastništva navedene družbe z omejeno odgovornostjo udeležen tudi pri razdelitvi njenega dobička, kar je razvidno iz odločbe o odmeri dohodnine. Prav zaradi slednjega pa bi bilo po mnenju tožeče stranke, potrebno pri določitvi premoženja družine upoštevati 4. alineo 2. odstavka 32.a člena ZVrt, ki določa izjeme od 1. odstavka 32a. člena in po kateri se kot premoženje po tem zakonu ne upošteva premoženje, ki daje dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju dohodka staršev oziroma družine.

Tožena stranka je potrdila odločitev prvostopenjskega organa, ki tožeči stranki določil plačilo v višini 70% (7. plačilni razred) in navaja, da je bila osnova za takšno razvrstitev ugotovitev, da družina tožeče stranke poleg premoženja po 32.a členu Zakona o vrtcih, razpolaga še z drugim premoženjem. Poleg navedenega se tako kot že prvostopenjski organ tudi tožena stranka nadalje sklicuje na določbo 7. alinee 1. odstavka 6a. člena Pravilnika, po katerem se med premoženje družine štejejo tudi kapitalske naložbe oziroma deleži. Vendar pa ima po presoji sodišča tožeča stranka prav, ko opozarja, da pri ugotavljanju tega premoženja - poslovnega deleža ni bila uporabljena določba 4. alinee 2. odstavka 32a. člena ZVrt, ki se glede na svojo dikcijo mora uporabiti tudi v primeru, ko kapitalski oziroma poslovni deleži dajejo dobiček - dohodek, ki se je že upošteval pri ugotavljanju dohodka, zaradi česar je tudi relevantno dejansko stanje po ZVrt in Pravilniku bilo nepravilno ugotovljeno. Res so, kot navaja tožena stranka, kapitalski oziroma poslovni deleži premoženje, s katerim družina razpolaga, in ne kot zmotno meni tožeča stranka premoženje oziroma kapital same gospodarske družbe, s katerim družbenik ne bi mogel razpolagati. Tožbene navedbe, ki se sklicujejo na določbe Zakona o gospodarskih družbah, so zato neutemeljene, saj le osnovni vložek postane kapital družbe, medtem, ko je poslovni delež, kot skupek pravic in obveznosti družbenika, prenosljiv oziroma odsvoljiv (416. člen Zakona o gospodarskih družbah). Vendar pa je potrebno že navedeno določbo 4. alinee 2. odstavka 32a. člena ZVrt, v primeru, ko takšno premoženje daje dohodke, ki so se pri določanju dohodkov že upoštevali, upoštevati na enak način, kakor v primeru ostalega nepremičnega in premičnega premoženja (stanovanja, avtomobili, plovila) in glede katerega tudi Pravilnik izrecno določa, da se v primeru pridobivanja dohodkov z oddajanjem takšnega premoženja v najem in so ti dohodki upoštevani pri ugotavljanju dohodkov družinskih članov, to premoženje ne upošteva na način, kot ga določa 5. odstavek 3. člena Pravilnika (2. odstavek 6a. člena Pravilnika).

Ker je v dohodninski odločbi moža tožeče stranke, ki se nahaja v upravnih spisih in ki je bila podlaga za ugotavljanje dohodkov družinskih članov tožeče stranke, navedena tudi udeležba pri dobičku, kar kaže na to, da so bili ti dohodki pri uvrščanju v plačilne razrede tudi upoštevani, bo glede na vse navedeno tožena stranka morala v ponovnem postopku pri ugotavljanju, kaj zajema premoženje, s katerim družina tožeče stranke razpolaga, pravilno uporabiti tudi določbo 4. alinee 2. odstavka 32a. člena ZVrt, ter v primeru, če bo pri ugotavljanju dohodkov že upoštevala udeležbo pri dobičku gospodarske družbe, ne bo smela poslovnega deleža, ki daje pravico do udeležbe pri dobičku, ponovno všteti v premoženje družine, ki se upošteva za določitev plačila vrtca. Le v kolikor bi tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega socialnega in premoženjskega stanja družine, kar je sicer osnovni namen zakonskih in podzakonskih norm, ki urejajo določitev plačila za vrtec, na podlagi uradnih podatkov in evidenc, ugotovila tudi druga dejstva in okoliščine, ki bi lahko vplivale na drugačno socialno stanje družine, bi lahko v skladu z določbo 3. odstavka 32. člena ZVrt in 1. alineo 7. odstavka 3. člena Pravilnika ta dejstva in okoliščine upoštevala ter na njihovi podlagi določila tudi višje plačilo.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 2. in 4. točki 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS). Tožena stranka bo zato morala v ponovljenem postopku izdati v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS novo odločbo.

Sodišče je v tem upravnem sporu presojalo le zakonitost upravnega akta, v takem primeru pa po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, zato je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka kot neutemeljeno zavrnilo.