Jedro

Plačilo odškodnine predstavlja odmeno za to, da avtorji v celoti in za vse namene prepustijo naročniku pravice do sprememb.

Pojem pogodbeno dogovorjene odškodnine bi lahko smiselno umestili ali pod pojem pogodbene kazni ali civilne kazni v smislu določil 168. člena ZASP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, prvostopenjska sodba se v izpodbijani 1. točki izreka razveljavi za znesek: - 16.680,94 EUR in zakonske zamudne obresti od: - 7.318,29 EUR od 17.5.2004 do plačila, - 754,13 EUR od 11.4.2004 do plačila, - 1.448,14 EUR od 15.5.2004 do plačila in - 7.160,36 EUR od 5.6.2004 dalje do plačila in v celoti v 3. točki izreka ter se v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V ostalem, nerazveljavljenem delu 1. točke izreka (za 5.689,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2004 do plačila) se pritožba zavrne in se izpodbijana prvostopenjska sodba potrdi.

O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 22.370,47 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 7.318,29 EUR od dne 17.5.2004 do plačila, zneska 5.689,53 EUR od dne 30.5.2004 do plačila, zneska 754,13 EUR od dne 11.4.2004 do plačila, zneska 1.448,14 EUR od dne 15.5.2004 do plačila in od zneska 7.160,36 EUR do dne 5.6.2004 dalje do plačila (1. točka izreka).

V preostalem delu – glede plačila zneska 1.468,18 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 502,75 EUR od dne 11.4.2004 do plačila in od zneska 965,43 EUR od dne 15.5.2004 do plačila – je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.160,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

Proti ugodilnemu delu sodbe (1. in 3. točki izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je deloma utemeljena, deloma pa neutemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 130. člena ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08), je sodišče druge stopnje, ker je bila izdana sodba pred uveljavitvijo ZPP-D (1.10.2008), nadaljevalo postopek po dosedanjih predpisih.

1. O utemeljenem delu pritožbe Tožbeni zahtevek tožeče stranke sestoji iz petih zneskov, ki vsak zase predstavljajo svojo dejansko podlago tožbenega zahtevka. Prvi (7.318,29 EUR) se nanaša na plačilo odškodnine v skladu s 14. členom Pogodbe o poslovnem sodelovanju na področju oblikovanja celostne grafične podobe družbe V. z dne 17.8.2000 (A/2). Drugi se nanaša na izdelavo idejne zasnove, oblikovanja in priprave za tisk etiket Zakladi slovenske Istre (Sladki Refošk, Muškat Tartini, Chardonay) v znesku 5.689,53 EUR. Tretji predstavlja izdelano zloženko A5 za Malvazijo in Chardonay v znesku 754,13 EUR, četrti oblikovanje in pripravo poslovnega kataloga proizvodov in splošni prospekt firme tožene stranke v znesku 1.448,14 EUR. Peti pa predstavlja priročnik celostne grafične podobe V., ki ga je tožeča stranka izdelala za toženo stranko v znesku 7.160,36 EUR.

Razlogi drugostopenjskega sodišča sledijo vrstnemu redu obravnavanih dejstvenih podlag od prvega do petega zneska uveljavljanega tožbenega zahtevka.

1.1.Plačilo odškodnine zaradi kršitve avtorskih pravic v znesku 7.318,29 EUR Pravdni stranki sta 17.8.2000 sklenili pisno Pogodbo o poslovnem sodelovanju na področju oblikovanja celostne grafične podobe družbe V. (A2, dalje pogodba). Predmet pogodbe je opredeljen v točki 0.1 pogodbe. Celostno grafično podobo je tožeča stranka izdelala (B14). Pogodbena cena (točka 2 pogodbe) je bila plačana. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali v obdobju štirih let. Z izjemo pogodbe so bile vse ostale storitve ustno naročene, nikoli ni obstajal konkreten dogovor glede cen in tudi le-te niso bile za nobeno storitev vnaprej dogovorjene (priča V. B., zapisnik glavne obravnave 8.6.2006, list. št. 88). Do kršitve pogodbe je prišlo v letu 2003, ko je oblikovalec S. G. po naročilu tožene stranke brez soglasja tožeče stranke izdelal nove etikete, na katerih je spremenil znak firme tožene stranke. Ta spremenjeni znak se je uporabljal na novoletnih čestitkah, predstavitvenih katalogih tožene stranke ter na vseh izdelkih, ki jih trži tožena stranka. Iz ostalih trditev tožeče stranke (primerjaj npr. točko 2 tožbenih navedb, list. št. 2) izhaja, da sta pravdni stranki sodelovali tudi v letu 2004. Prvostopenjsko sodišče je kot sporno opredelilo pravno odločilno dejstvo, ali je poseg tožene stranke v logotip podjetja na etiketah sploh predmet pogodbe, ali pa je predmet posebne (ustne) pogodbe o idejni zasnovi in osnutkih etiket za vina iz linije „Zakladi slovenske Istre“, kjer pa ni določena pavšalna „odškodnina“. Iz trditev tožene stranke namreč izhaja, da je bila pogodba s plačilom pogodbenega zneska (čemur tožeča stranka ne nasprotuje), v celoti izčrpana. Kljub trditvam tožene stranke, da sta pogodbeni stranki v točki 14 pogodbe dogovorili dva pogoja, ki morata biti izpolnjena za uporabo točke 14 pogodbe, se do trditev tožene stranke že v odgovoru na tožbo (list. št. 15) prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. S točko 14 pogodbe sta se namreč pravdni stranki dogovorili za plačilo odškodnine za poseg v avtorsko delo tožeče stranke v višini 12.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan izstavitve fakture v primeru, če pogodbeni stranki 1. prekineta sodelovanje in 2. želi drug izvajalec poseči v avtorsko delo celostne grafične pogodbe. Plačilo odškodnine predstavlja odmeno za to, da avtorji v celoti in za vse namene prepustijo naročniku pravice do sprememb. Vsa dejstva o vsebini pogodbe tvorijo dejansko podlago za odločitev prvostopenjskega sodišča, sama razlaga pogodbe pa je materialnopravno vprašanje. Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče opredelilo kot sporno vprašanje, ali je poseg tožene stranke v logotip podjetja na etiketah sploh predmet pogodbe in ne predmet posebne ustne pogodbe (predzadnji odstavek razlogov na strani 7 prvostopenjske sodbe), se do tega pravno odločilnega dejstva ni opredelilo. Pritožbeni očitek, da je podana zatrjevana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je torej utemeljen. To pa predstavlja razveljavitveni razlog po 1. odstavku 354. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju najprej ugotoviti vsebino pogodbe in pri tem upoštevati trditve obeh pravdnih strank ter izpovedbe zaslišanih prič tudi dokazno oceniti. Le povzetek izpovedb posameznih prič brez izdelane dokazne ocene namreč ne predstavlja ugotovljenega dejanskega stanja kot dejstveno podlago sodne odločbe. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za kršitev pogodbe in s tem za upravičeni zahtevek tožeče stranke, je stališče sodišča druge stopnje glede na nadaljnja sporna pravno odločilna dejstva naslednje.

V okviru strokovnega mnenja o izvedenih oblikovalskih rešitvah drugega izvajalca, ki je izdelal novoletne čestitke in ostalo (A22 do A27) je mogoče sprejeti strokovno stališče izvedencev za vizualne komunikacije, industrijsko oblikovanje in oglaševanje mag. S. U. in V. B.. Pojem pogodbeno dogovorjene odškodnine bi lahko smiselno umestili ali pod pojem pogodbene kazni ali civilne kazni v smislu določil 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Zato ni bilo treba tožeči stranki zatrjevati ostalih pogojev, ki morajo biti sicer podani pri odškodninski odgovornosti povzročitelja škode. Drži tudi pritožbena trditev, da se v skladu s 1. odstavkom 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 141/06 in 52/07) od odškodnin ne obračunava in ne plačuje DDV, kamor sodi tudi pogodbena kazen.

1.3. in 1.4. Izdelava zloženk za vino Malvazija in Chardonay in poslovnega kataloga proizvodov in splošnega prospekta firme tožene stranke.

Med pravdnima strankama je bilo sporno pravno odločilno dejstvo sklenitve, kar je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo (primerjaj razloge v predzadnjem odstavku na strani 7 sodbe) vendar pa na podlagi izpovedb prič pomanjkljivo dokazno ocenilo. Sodišče je le ugotovilo na podlagi izpovedb prič in predloženih listin, da je bilo oblikovalsko delo (zloženka in poslovni katalog) s strani tožene stranke naročeno in s strani tožeče stranke izvedeno. Zaključilo je, da je tožbeni zahtevek glede omenjenih „naročenih del“ delno utemeljen.

Iz dokazne ocene, ki bi morala biti izvedena na podlagi izpovedb prič, bi moralo biti razvidno, katere izpovedbe zaslišanih prič dokazujejo pravno odločilno dejstvo sklenitvene faze ustno sklenjene pogodbe o izdelavi zloženk in poslovnega kataloga. Izpovedbe prič so si namreč v direktnem nasprotju. Priča N. P. (direktor tožene stranke) je izrecno zanikal naročilo za izdelavo zloženke (primerjaj povzetek priče, N. P., v 1. odstavku na strani 8 razlogov prvostopenjske sodbe. Tudi I. K., ki je bil navzoč pri projektu kot predstavnik tožene stranke, je zanikal naročilo zloženke in kataloga (povzetek izpovedbe, v 2. odstavku na 11 strani razlogov prvostopenjske sodbe). V. B. (predstavnik tožeče stranke) pa je izpovedal, da je g. P. katalog naročil (povzetek izpovedbe priče V. B., v 1. odstavku na strani 10 razlogov prvostopenjskega sodišča).

Iz obrazloženega sledi, da prvostopenjsko sodišče ni izdelalo dokazne ocene, s tem pa je onemogočen preizkus razlogov o pravno odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Podan je torej pritožbeni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju na podlagi izpovedb zaslišanih prič in predloženih listin (enostranskih dopisov tožene stranke tožeči stranki, A9, A10) ugotoviti pravno odločilno dejstvo ali sta pravdni stranki sploh sklenili pogodbo za izdelavo zloženk in poslovnega kataloga. Če bo ugotovilo, da je podana sklenitvena faza pogodbe, bo lahko prešlo na ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z izpolnitvijo pogodbe. Za doslej ugotovljeno dejansko stanje ni uporabljiva določba 3. odstavka 30. člena Obligacijskega zakonika (OZ) na katero se je sklicevala tožeča stranka. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, da sta pravdni stranki za vsako storitev sklepali posebno ustno pogodbo, s predmetom različnih storitev, ne moremo umestiti v pojem istovrstnega blaga v smislu 3. odstavka 30. člena OZ. Med pravdnima strankama namreč ni bilo ugotovljeno redno poslovanje glede določenega istovrstnega blaga ampak je šlo v vsakem primeru za posebna naročila dodatnih storitev.

1.5. Priročnik celostne grafične podobe Naloga izvedenca oblikovalske stroke, to je D. o. S. zastavljena s sklepom prvostopenjskega sodišča (glej v spisu, list. št. 101) je bila glede priročnika le, naj primerja logotip tožene stranke predpisan s priročnikom celostne grafične podobe, ki ga je izdelala tožena stranka z logotipom, kot ga je dejansko na trgu uporabljala tožena stranka. Le to je strokovno vprašanje, katero lahko sodišče v postopku imenovanja izvedenca kot strokovnega pomočnika sodišča, slednjemu zastavi. Sodišče ne sme zastavljati izvedencu pravnih vprašanj (kot npr. naj odgovori na to, ali je tožena stranka s svojim ravnanjem nedopustno posegla v avtorsko delo – pravico) tožeče stranke. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da izvedenec ni bil imenovan niti za oblikovanje mnenja o tem ali sodi strošek izdelave priročnika v pogodbeno ceno za izdelavo celostne pogodbe ali ne. Ugotavljanje vsebine pogodbenega razmerja med pravdnima strankama namreč ni naloga izvedenca ampak sodišča, ki mora ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva na podlagi izvedenega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Sicer se sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da doslej izvedeni dokazni postopek kaže na to, da izdelava priročnika ni sodila v predmet pogodbe (primerjaj točko 2 pogodbe). To dejstvo je mogoče ugotoviti iz primerjave izdelane celostne grafične podobe (B14) in priročnika, kar kaže bolj na to, da je bila sklenjena posebna ustna pogodba za njegovo izdelavo. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču v razlogih izpodbijane sodbe (3. odstavek na strani 7), da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka (po naročilu tožene stranke), izdelala priročnik celostne grafične podobe V., ki obsega tri kataloge, sporno pa je bilo ali sodi izdelava priročnika v predmet pogodbe ali ne.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je tožena stranka ugovarjala tako zastaranje (vsem vtoževanim tožbenim zahtevkom), o čemer sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov, tožbeni zahtevek pa je prerekala tudi po višini. Ker je šlo za pogodbo o opravljanju storitve, bi moralo sodišče prve stopnje navesti razloge, na podlagi katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi po višini, posebej glede na to, da je bilo ugotovljeno v dosedanjem postopku, da pravdni stranki vnaprej cen nista določili. Pri tem bi bilo mogoče uporabiti pravilo iz 2. odstavka 642. člena OZ, po katerem je mogoče plačilo na opravljeno delo določiti v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da priročnik nikoli ni bil dokončan, da je manjkal vsaj en del in je bilo zato dokazno breme glede višine tožbenega zahtevka na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje torej glede plačila izdelave priročnika celostne grafične podobe ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je podan razveljavitveni razlog po 355. členu ZPP.

Napotki za novo sojenje so navedeni v obrazložitvi te odločbe k posameznim postavkam tožbenega zahtevka navedenimi pod točkami 1.1., 1.3., 1.4., 1.5. 2. O neutemeljenem delu pritožbe Zahtevek na plačilo izdelave idejne zasnove in osnutkov za štiri vinske etikete in sicer za vina: Sladki Refošk, Malvazija pozna trgatev, Chardonay izbor in Muškat Tartini, ki naj bi jih tožena stranka tržila pod blagovno linijo „Zakladi slovenske Istre“ je sodišče druge stopnje označilo kot zahtevek pod točko 1.2. Tožena stranka je že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem oblikovala svoje mnenje o izdelanem mnenju izvedenca (primerjaj v spisu zapisnik glavne obravnave 20.9.2007, list. št. 140). Vendar pa kljub pozivu prvostopenjskega sodišča, naj tožena stranka oblikuje konkreten predlog za določitev drugega izvedenca, slednjega tožena stranka ni predlagala. Drugega izvedenca tožena stranka ni predlagala (kot izhaja iz podatkov v spisu, pa sta edina izvedenca, ki sta bila tudi zaslišana v tem postopku, strokovnjaka oblikovalske stroke) sodišče prve stopnje ni moglo slediti nekonkretiziranemu predlogu (tožena stranka bi imela možnost predlagati tudi izvedenca izven R. S., opomba sodišča). Kot izhaja iz izvedenskega mnenja pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi bilo delo izvedencev nestrokovno. Tudi sodišče druge stopnje ne dvomi v njuno mnenje, da gre za visoko kvalitetno blagovno znamko, za trajno rešitev in da je avtor izbrane rešitve svoje delo opravil v skladu s svojim profesionalnim znanjem. Ne glede na to, da sta izvedenca tudi glede ocene utemeljenosti tožbenega zahtevka za izdelavo etiket Zakladi slovenske Istre presegla svojo nalogo (tržni in komunikacijski cilji tožene stranke) se sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka sporne etikete uporabila pri prodaji svojih izdelkov. Slednjih ni uporabila le v letu, ko so bile sporne etikete izdelane, ampak tudi kasneje. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka za nadaljnjo uporabo nalepk ponovno potrdila njihovo ustreznost. Ker je šlo za pogodbo o opravljanju storitve, je sodišče prve stopnje moralo določiti primerno pogodbeno ceno. Tožena stranka iz računov v skladu s predpisi o honoriranju oblikovanja vizualnih komunikacij DOS ki sta ga izvedenca uporabila za ocenjevanje vrednosti idejne zasnove oblikovanja in priprave za tisk etikete Zakladi slovenske Istre, v pritožbi ne napada. Tudi sodišče druge stopnje nima pomislekov v zaključke prvostopenjskega sodišča o prisojeni višini izdelane idejne zasnove in osnutkov za štiri vinske etikete.

Med pravdnima strankama ni sporna zapadlost računa št. 4014-2-1 z dne 29.4.2004 (A/7). Zato je mogoč materialnopravni sklep, da tožbeni zahtevek vložen 9.7.2004 glede na datum zapadlosti vtoževanega računa (29.4.2004) ni zastaran. Za vtoževano vrsto terjatve (iz naslova opravljene pogodbe o storitvi) namreč predpisani triletni zastaralni rok po 1. odstavku 349. člena OZ še ni iztekel. Ker tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je v delu 1. točke izreka izpodbijane sodbe neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP. Zaradi razveljavitve pretežnega dela izpodbijane prvostopenjske sodbe bo o celotnih stroških odločeno v končni odločbi.