Jedro

Zastaranje zahtevka za plačilo nove škode začne teči, ko je ta škoda znana (določljiva). Ker gre za sukcesivno nastajajočo škodo (nova škoda presega prvotno izkazano škodo), je pravočasno sodno uveljavljanje prvotno nastale škode pogoj za uveljavljanje nove, po izteku zastaralnega roka nastale škode. Predhodno uveljavljanje škode pretrga zastaranje, ki začne po uveljavitvi škode ponovno teči za naslednje istovrstne terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka Z., d. d., je dolžna tožeči stranki J. plačati odškodnino v višini 15.900,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki povrniti 817,64 EUR stroškov postopka na prvi in drugi stopnji, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo 6.400,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.356,97 EUR.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zatrjuje nepravilno uporabo 352. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v katerem so določeni roki za zastaranje odškodninskih terjatev. Opozarja, da je predmet tožbe v letu 2011 nastala škoda, ki naj bi bila posledica delovne nezgode z dne 8.10.2004. Tožnik izrecno zahteva novo škodo, nanašajočo se na operacijo hrbtenice dne 18.4.2011 in zdravljenje po tej operaciji. Vztraja, da ne gre za novo škodo in soglaša, da bi za novo škodo šlo le v primeru, če bi bila prejšnja škoda tožniku bodisi povrnjena, bodisi dogovorjena. Opozarja na obrazložitev na 24. strani sodbe, da zastaralni rok teče od dneva nastanka škode, kar pomeni, da se je zastaralni rok iztekel 9.10.2009, ker je začel teči z nastankom škode, to je s tožnikovim padcem z lestve. Iztekel se je tudi subjektivni rok, saj je ugotovljeno, da je bilo tožnikovo zdravljenje poškodb zaradi padca z lestve zaključeno 30.11.2004. Zatrjuje absolutno zastaranje uveljavljane škode. Tožnik do leta 2012, ko je pri toženi stranki vložil odškodninski zahtevek, škode ni uveljavljal. Stroškovnemu delu odločitve nasprotuje, ker niso upoštevani stroški, ki jih je tožena stranka priglasila na zadnjem naroku za glavno obravnavno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet tožbe je odškodnina za škodo, ki je tožniku nastala zaradi dne 18.4.2011 izvršenega operativnega posega ter z njim v zvezi nastale komplikacije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ta škoda posledica škodnega dogodka z dne 8.10.2004 – tožnikovega padca iz lestve pri čiščenju balona. Zaradi s padcem povzročene poškodbe se je pričel hitrejši proces degeneracije medvretenčne ploščice, postopno slabšanje stanja pa je posledično pripeljalo do operacije dne 18.4.2011. Vzrok v tem postopku obravnavane škode je torej škodni dogodek z dne 8.10.2004 (ugotovitve na 15. strani sodbe). Tako je sodišče zaključilo na osnovi sledečih ugotovitev: - Dne 3.9.2004 (pred škodnim dogodkom) je tožnik urgentno obiskal zdravnika zaradi bolečin v ledvenem delu hrbtenice (izvid - dokaz A8). Izvor bolečin ni izkazan, lahko bi bile tudi mišičnega izvora in v tem primeru s skeletom hrbtenice ne bi imele nobene zveze.

- V času zdravljenja (od 8.10.2004 do 30.11.2004) pri tožniku kakšne hude zdravstvene težave niso bile ugotovljene. Zdravljenje je potekalo konservativno (počitek, prejemal je analgetike). Dne 4.11.2004 je zaradi bolečine petnice imel kontrolni pregled pri travmatologu, kjer so opravili rentgensko slikanje petnice, ker je še vedno navajal bolečine v peti.

- Izvid z dne 3.9.2004 (dokaz A8) potrjuje bolečine v ledvenem predelu, zaradi katerih je tožnik urgentno obiskal zdravnika, ne pojasni pa izvora bolečin in gre lahko za bolečine, ki niso imele s skeletom hrbtenice nobene zveze.

- Zdravljenje zaradi poškodbe z dne 8.10.2004 je bilo zaključeno dne 30.11.2004; do tega dne je trajal tudi bolniški stalež (14. stran sodbe).

- Bolečine v križu so se pojavile dne 22.6.2005 (7 mesecev po nesreči) – po tem, ko je tožnik skočil z neke manjše višine in ga je zabolelo v križu (14. stran sodbe). Prejel je injekcijo analgetika ter recept za analgetik.

- V naslednjih letih je tožnik zaradi bolečin v ledveno-križničnem predelu še nekajkrat obiskal zdravnika. Zaradi tega je bil dne 29.1.2008 pregledan pri ortopedu, kjer je povedal, da so se težave začele po poškodbi pred štirimi leti (14. stran sodbe). Svetovali so mu istenzijsko (iztegovalno) – obsevalno fizikalno terapijo in vaje za hrbtenico.

- Dne 17.4.2011 je bil tožnik sprejet na ortopedsko kliniko ter naslednji dan (18.4.2011) operiran. Operacija je potekala brez zapletov in dne 22.4.2011 je bil tožnik odpuščen iz bolnice. Napravili so (transpedikularno) fiksacijo segmenta L5-S1. Po odpustu iz bolnice pa je prišlo do zapleta v smislu pljučne embolije, ki bila zanesljivo posledica operacije. Sledilo je dolgotrajno zdravljenje (14. in 17. stran sodbe).

5. Prvostopenjsko sodišče je torej ugotovilo, da s tožbo uveljavljana škoda izvira iz škodnega dogodka z dne 8.10.2004 (vzročno zvezo). Te ugotovitve pritožnica ne graja. Graja izključno odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja.

6. Zastaranje odškodninske terjatve začne teči, ko ima upnik dejansko možnost uveljavljati odškodninsko terjatev. Prvi odstavek 336. čl. OZ, ki določa kdaj začne zastaranje teči, je glede zastaranja odškodninskih terjatev treba interpretirati tako, da zastaranje začne teči, ko je škoda določljiva. Torej takrat, ko so znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti njen obseg in višino, kljub temu, da je odškodninska terjatev zapadla že od njenega nastanka dalje (165. čl. OZ). Takrat začne teči petletni objektivni zastaralni rok (drugi odstavek 352. čl. OZ). Trileten subjektivni zastaralni rok začne teči, ko oškodovanec izve za škodo in tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. čl. OZ).

7. Za odločitev o obravnavnem ugovoru zastaranja pomembna okoliščina zato je, kdaj je bila škoda, ki jo tožnik uveljavlja, določljiva: – ali istočasno s prvotno izkazano škodo in je dne 18.4.2011 izvedena operacija zgolj zdravljenje pričakovanih posledic škodnega dogodka (bodoča škoda); – ali šele leta 2011 (nova škoda, ki ob izkazanosti prvotno nastale škode še ni bila predvidljiva). Vprašanja, ali je škoda, ki jo tožnik uveljavlja, glede na prvotno izkazano škodo, bodoča škoda ali nova škoda, sodišče prve stopnje ni razčistilo. Ugotovilo pa je, kar je tudi nesporno, da je že pred nastankom obravnavane škode tožniku nastala škoda, ki je tožnik ni uveljavljal. V zvezi s časom določljivosti (časom nastanka) obravnavne škode je treba razčistiti pravna pojma nove škode in bodoče škode.

8. Nova škoda je tista škoda, ki izvira iz škodnega dogodka (je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom) in presega prvotno izkazano škodo – ob nastanku prvotno izkazane škode še ni bilo gotovo, ali bo nastala, in če bo, kakšen bo njen obseg. To pomeni, da ta škoda predstavlja táko poslabšanje zdravstvenega stanja, do kakršnega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti. Prvostopenjsko naziranje, ki pojem pojem nove škode veže na dejstvo, ali je oškodovanec škodo uveljavljal in ali mu je bila izplačana odškodnina, je povsem zgrešeno.

9. Bodoča škoda pa je tista škoda, katere vzrok je ob nastanku prvotno izkazane škode že nastal (obstaja od nastanka škode dalje), posledice pa so se pojavile kasneje ali se ob normalnem teku dogodkov zagotovo šele bodo pojavile (samostojna bodoča škoda) ali pa posledice v času uveljavljanja škode še trajajo (kontinuirana bodoča škoda). Bodočo škodo je mogoče uveljaviti že pred njenim nastankom (182. čl. OZ), zato zastaranje terjatve za bodočo škodo začne teči – ne šele od trenutka, ko se je pojavila – ampak od trenutka, ko je ta škoda določljiva. Torej ko so znane okoliščine, na podlagi katerih sta ugotovljiva njen obseg in višina. Zastaranje bodoče škode torej teče že pred njenim nastankom. V primeru, ko je uveljavljana škoda izkazana skupaj z ostalo prvotno izkazano škode, zastaralni rok teče od izkazanosti prvotne škode.

10. Vprašanje torej je, ali je uveljavljana škoda nova škoda, ki se je pojavila v letu 2011 (bolečine, operacija in zapleti po operaciji), ali pa gre za bodočo škodo, ker je bila kot sestavni del škode predvidljiva in ugotovljiva ob ustalitvi tožnikovega zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zdravljenje zaključeno in tožnikovo zdravstveno stanje ustaljeno dne 30.11.2004. Če je bilo zdravljenje z operacijo medvretenčne ploščice pričakovano že od stabilizacije tožnikovega zdravstvenega stanja po poškodbi, je obravnavano škodo treba opredeliti kot bodočo škodo. Lahko gre za kontinuirano bodočo škodo, če so se bolečine in neprijetnosti pojavljale ves čas od škodnega dogodka dalje; lahko pa gre za samostojno bodočo škodo, če so se bolečine in potreba po operaciji pojavile brez kontinuitete zdravstvenih težav. Bistveno je, da je bila ta škoda že preden se je v letu 2011 pokazala potreba po operaciji, predvidljiva. Če pa škoda, ki jo tožnik uveljavlja, ob zaključku zdravljenja ni bila predvidljiva in po normalnem teku stvari do bolečin in potrebe po operaciji zaradi degeneracije ploščice ne bi smelo priti, je škoda, ki jo tožnik uveljavlja, nova škoda.

11. Ne glede na to, ali uveljavljano škodo opredelimo kot novo ali kot bodočo, je zahtevek za njeno uveljavljanje zastaran. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zdravljenje zaključeno 30.11.2004. Tedaj je bilo torej tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano in tožniku nastala škoda ugotovljiva. Ker je od njenega nastanka do vložitve tožbe (20.8.2012) preteklo več kot pet let, je pravica uveljavljati terjatev zaradi zastaranja prenehala. Tudi če bi škoda nastala (bila ugotovljiva) kasneje – do 20.8.2007 – bi od njenega nastanka do vložitve tožbe (20.8.2012) preteklo več kot pet let. 12. Če pa je po 20.8.2007 nastala nova škoda (sukcesivno nastajajoča škoda), je zastaranje odškodninske terjatve začelo teči, ko je bila ta nova škoda znana. Tudi v tem primeru namreč zastaranje začne teči, ko je škoda znana. Vendar pa je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastale škode pogoj za uveljavljanje nove škode. Uveljavljanje pred novo škodo nastale (ugotovljive, določljive) škode pretrga zastaranje, ki začne po uveljavitvi škode ponovno teči za naslednje istovrstne terjatve. Ker tožnik prvotno nastale škode ni sodno uveljavljal, je terjatev tudi v primeru, da jo opredelimo kot odškodnino za novo nastalo škodo, zastarana. Ker tožnik prvo nastale škode (odškodnine za škodo, nastalo pred 20.8.2007) ni uveljavljal, je prenehala njegova pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev; tudi tistih, ki se bodo eventualno v bodoče še pojavile. Tudi v tem primeru je torej terjatev zastarana.

13. Kljub temu, da sodišče prve stopnje trenutka, ko je tožnik imel možnost uveljaviti iztoževano terjatev, ni ugotovilo, je mogoče zaključiti, da je tožnikova pravica zahtevati plačilo odškodnine zaradi zastaranja prenehala. Če je predmet zahtevka bodoča škoda, ki je nastala že pred 20.8.2007, se je absolutni petletni zastaralni rok iztekel pred vložitvijo tožbe (pred 20.8.2012). Če gre za novo škodo, ki je nastala po 20.8.2007, je terjatev zastarala zato, ker prej nastale škode tožnik ni uveljavljal. Ker je tožnikova pravica uveljavljati škodo, nastalo zaradi škodnega dogodka z dne 8.10.2004, zaradi zastaranja prenehala (absolutno zastaranje), je zahtevek neutemeljen. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je sodba sodišča prve stopnje spremenjena tako, da je zahtevek zavrnjen v celoti (358. čl. ZPP).

14. Kadar sodišče odločbo prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP in prvi odstavek 154. čl. ZPP). Tožena stranka se je uspešno ubranila zahtevka, uspela pa je tudi v pritožbenem postopku, zato je upravičena do povrnitve vseh stroškov, ki so ji nastali v sledeči višini: predujem za stroške izvedenca 477,64 EUR, v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali materialni stroški 20,00 EUR, sodna taksa za pritožbo 315,0 0EUR, v pritožbenem postopku nastali materialni stroški 5,00 EUR, skupaj 817,64 EUR.