Jedro

Po razlagi Ustavnega sodišča RS gre za drugo lastninjenje športnih objektov, ki sledi prednostnemu, časovno omejenemu lastninjenju po 1. odstavku 64. člena ZSpo. Uveljavljanje lastninske pravice oziroma solastninskega deleža na objektu, ki je postal last lokalne skupnosti, pa ima po mnenju tega sodišča vsebino civilnopravnega razmerja. Društvo v tem primeru uveljavlja svojo lastninsko pravico kot nosilno pravico civilnega prava.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Občinski svet Mestne občine A. je na seji dne 28.3.2002 sprejel izpodbijani sklep, s katerim je pod točko I. zavrnil zahtevke za uveljavitev lastninske pravice na javnih športnih objektih občinskega pomena večih vlagateljev (med njimi tudi tožečih strank), pod točko II. ugodil zahtevku za lastninjenje Balinarskemu klubu AAA iz A., pod točko III. odločil, da se pri v nadaljevanju navedenih parc. št. v listu B zemljiškoknjižnih vložkov vpiše lastninska pravica Mestne občine A., v C listu pa zaznamba, da gre za javne športne objekte občinskega pomena, pod točko IV. da se športni objekti določeni v III. točki 2. člena sklepa o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v mestni občini A. lahko prenesejo v upravljanje društvom in krajevnim skupnostim, ki so z njimi upravljale do njegove uveljavitve, če so z njimi ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja, ter pod točko V. da sklep velja takoj.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je tožena stranka v skladu z Zakonom o športu sprejela sklep o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini A., med katerimi je navedla tudi objekt v točki III. 2. " športni objekti namenjeni vodnim športom prva alinea zunanji bazen in športi na vodi parc. št. 6530 k.o. B. št. 1326 (564).". Obe tožeči stranki sta na podlagi 2. odstavka 64. člena Zakona o športu v predpisanem roku vložili zahtevek za uveljavljanje lastninske pravice na navedenem objektu, o katerem je razpravljal občinski svet ter sprejel izpodbijani sklep, ki vsebuje le izrek, a nobene obrazložitve. Menita, da je sklep dokončen in je zato zoper njega dopusten upravni spor. Navajata, da so že zaradi neobrazloženosti kršene določbe Zakona o upravnem postopku o bistvenih sestavinah akta, ni pa ga mogoče zaradi tega niti preizkusiti. Nadalje navajata, da zahtevek temelji na uveljavljanju lastninske pravice, ki se izkazuje z dejstvi in dokazi. Po njunem mnenju je tožena stranka pri razglasitvi športnih objektov občinskega pomena izbrala najenostavnejšo pot na podlagi 1. odstavka 64. člena Zakona o športu. Sporna parc. 6530 k.o. B. je sicer res vpisana v zemljiško knjigo kot javno dobro, vendar so pod to parcelo naštete tri poslovne stavbe in funkcionalni objekt, v katere se je v skladu z vodilom v času družbene lastnine vlagalo delo in ustvarjalo nove prednosti. Obe tožeči stranki sta do leta 1991 delovali kot enoten klub BBB, ki sta to kopališče dolgo časa upravljali, najmanj 35 let. Imeli sta sklenjeno pogodbo o najemu kopališča s Turističnim podjetjem A., po letu 1984 pa s toženo stranko. Sedaj uveljavljata lastninsko pravico nad objektom, v katerem so pisarne klubov (delno prej garderoba), soba prve pomoči in telovadnica ter prostori nad reflektorji kopališča. V času, ko je v kopališče investiral Hotel CCC sta vanj investirali tudi tožeči stranki, predvsem s prostovoljnim delom članov kluba in sredstvi le-tega, tudi z donacijami. O vlaganjih razpolagata z vso ustrezno dokumentacijo, nimata pa dokumenta, s katerim bi dokazovali lastništvo. Navajata sporazum o oddaji in najemu prostorov letnega kopališča in bazenov, ki sta ga dne 2.10.1985 podpisali s TOP TOZD Hoteli CCC A., katerega skica kot sestavni del potrjuje lastništvo objektov na plaži. Lastništvo pa lahko podkrepita še z nadaljnjimi dejstvi. Vsi navedeni objekti niso bili predmet pogodbe prenosa lastništva bazena in objektov na kopališču od Hotelov DDD (pravni naslednik Hotela CCC) na občino A., nadalje najemna pogodba med toženo stranko in obema tožečima o najemu ne zajema objekta, ki ga obe uveljavljata kot lastnino, temveč le objekte, ki jih je tožena stranka prejela v letu 1994. Prav tako pa sta na zahtevo ZTKO pošiljali podatke o lastništvu zaradi obračunavanja amortizacije, iz katerih je razvidno, da sta bili lastnici objektov. Nenazadnje pa sta bili upravljalki kopališča in od leta 1991 zaslužni, da kopališki objekt sploh obstaja, saj je bil v slabem stanju, inšpekcije pa so njegovo delovanje prepovedale. Za izpolnitev minimalnih pogojev poslovanja sta poskrbeli tožeči stranki. Ponavljata, da uveljavljanje lastnine izhaja iz določbe 2. odstavka 64. člena Zakona o športu, lastnina pa se je pridobivala tako, kot so to dopuščale razmere, vlaganja in investicije bi bile v današnjem času nekaj drugega. Pri društvih kot sta tudi tožeči stranki, je takrat veljalo načelo amaterstva in prostovoljnih prispevkov, vsa dejavnost pa se ni izvajala v korist občine, temveč v korist društva. Tožeči stranki prilagata tudi cenitev sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke, ki zajema samo izvedena dela, ki se nanašajo na ogrodja reklamnih tabel, ograjo kopališča, tlake kopališča, preboj stene bazena v morje, čiščenje, ureditev sanitarij ipd., niso pa zajeta dela in investicije, ki predstavljajo dograjene in samostojne objekte. Kljub temu znaša vrednost navedenih del na dan 31.8.1999 znesek 24.276.186,00 SIT. Že ta cenitev pa po njunem mnenju izkazuje finančni prispevek tožeče stranke v nepremičnino, ki mora biti priznan kot lastninski vložek v izgradnji oziroma adaptaciji športnega objekta. Na podlagi vsega navedenega menita, da je tožba in zahtevek utemeljen. Ker pa izpodbijani sklep ni obrazložen, niti ne vesta katera dokumentacija je bila pri odločitvi uporabljena oziroma upoštevana. Sodišču predlagata, da njuni tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je komisija, ki je obravnavala zahtevke za lastninjenje obravnavo opravila v skladu z merili, sprejetimi s sklepom župana z dne 9.6.1999 in sklepa z dne 16.1.2002. V skladu z navedenim je tako obravnavala zahtevek tožečih strank z dne 27.9.1999 in dopolnitev z dne 17.1.2000 ter ugotovila, da dokumentacija kljub obsežnosti ne vsebuje vseh potrebnih dokazil - in sicer ustreznih dokazil o vlaganju finančnih sredstev, projektne dokumentacije in upravnih dovoljenj za posege v prostor, iz katerih bi bilo razvidno, da sta kluba svoja sredstva vlagala v predmetni športni objekt. Ne glede na navedeno, pa tožena stranka meni, da je tožba vložena prepozno. Izpodbijani sklep je bil namreč izdan dne 28.3.2002, tožba pa vložena šele 21.2.2003. Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa v skladu s 3. odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (2. odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS)) in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznikov, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 1. člena ZUS). Po presoji sodišča pa izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevek tožečih strank za priznanje solastniškega deleža na športnih objektih, ni upravni akt in tudi ne akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa so določbe 64. člena Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98 - ZSpo), ki ureja lastninjenje športnih objektov. Po 1. odstavku tega člena so postali športni objekti, ki so bili družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, društvena lastnina, razen objektov, ki jih je pristojni organ lokalne skupnosti določil za športne objekte občinskega pomena. Ta določba torej ureja olastninjenje športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, temveč so bili v družbeni lastnini. Le v tem primeru, ko je bil za posamezen objekt določen lastnik, s čimer se je konkretizirala zakonska določba o olastninjenju, gre za odločitev o javnopravni stvari, ki se lahko preizkuša v upravnem sporu.

Določba 2. odstavka 64. člena ZSpo pa določa, da objekti, ki so glede na 1. odstavek tega člena določeni kot objekti občinskega pomena, postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo, druga pravna ali fizična oseba lahko na takem objektu uveljavlja lastninsko pravico, če svoj zahtevek priglasi pristojnemu organu lokalne skupnosti v določenem roku. Po razlagi Ustavnega sodišča RS gre za drugo lastninjenje športnih objektov, ki sledi prednostnemu, časovno omejenemu lastninjenju po 1. odstavku 64. člena ZSpo (odločba US RS, št. U-I-210/98 z dne 28.2.2002, Uradni list RS, št. 27/2002). Uveljavljanje lastninske pravice oziroma solastninskega deleža na objektu, ki je postal last lokalne skupnosti, pa ima po mnenju tega sodišča vsebino civilnopravnega razmerja. Društvo v tem primeru uveljavlja svojo lastninsko pravico kot nosilno pravico civilnega prava. Lokalna skupnost, zoper katero jo uveljavlja, ne nastopa v tem primeru proti društvu avtoritativno, z zapovedjo oziroma prepovedjo, temveč kot imetnica premoženjske pravice. Sporna premoženjska razmerja pa se po 1. členu Zakona o pravdnem postopka (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 - ZPP) rešujejo pred sodišči splošne pristojnosti. Zato tožeča stranka ne more pred upravnim sodiščem izpodbijati odločbe tožene stranke, saj obravnavanje zahtevka tožeče stranke glede priznanja solastniškega deleža ni predmet upravnopravnega odločanja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.