Jedro

Izpodbijana sodba vsebuje tako obrazložitev, da so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi nejasni in sami s seboj v nasprotju, v nasprotju pa so tudi z listinsko dokumentacijo. Tudi izrek sodbe je popolnoma nejasen. Zato je prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka in je bilo treba sodbo razveljaviti.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega V. K. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženega V. K. za krivega, da je storil kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic po čl. 244/2 in 1 KZ v zvezi s čl. 3/2 KZ. V pogojni obsodbi mu je določilo kazen enega leta in šest mesecev zapora s preizkusno sodbo treh let in z nadaljnjim pogojem, da mora oškodovanemu podjetju P. povrniti škodo. V pogojno kazen je vštelo čas, ki ga je obtoženec prebil v priporu. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o premoženjopravnem zahtevku. Predvsem je predlagal ugoditev pritožbi in oprostitev obtoženca, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višji državni tožilec je predlagal ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno poudarja, da so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi nejasni in sami s seboj v nasprotju, pa tudi v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Na strani sedem izpodbijane sodbe je tako navedeno, da "glede na pomanjkljive podatke v računih v podjetju niso mogli ugotoviti, katere pnevmatike in po koliko višjih cenah je obtoženec prodajal, oziroma kakšen skupni višek je bil dosežen s prodajo po višjih cenah od tistih, za katere je bila prodajalna obremenjena. Izračuni, ki so bili narejeni, nikakor niso verodostojni, saj upoštevanje povprečne cene glede na različne vrste pnevmatik, ne more dati realnega rezultata." Sodba pa nato obrazlaga (stan 8), da je sodni izvedenec M. B. prepričljivo in obširno obrazložil svoje ugotovitve, čeprav je uporabil te pomanjkljive podatke ob dodanih rekonstruiranih, ki pa jih je oprl na inventurno stanje ob koncu leta 1990. Dvomil pa je v inventurne ugotovitve ob koncu let 1990 in 1991, saj je ta dvom izrazil že v pisnem izvedenskem mnenju, pa še nato na glavni obravnavi. O načinu opravljanja inventur (na preskok) so namreč izpovedale tiste priče, ki so pri inventuri sodelovale. Vodja materialnega knjigovodstva v P., V. Z. pa je tudi izjavila, da inventure, opravljene na preskok, niso noben dokaz. Sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi nima razlogov o tem odločilnem dejstvu, čeprav obrazlaga sodbo (stran 7), kot da bi bile opravljene inventure verodostojen dokaz. Zagovornik tudi utemeljeno opozarja na različni količini gum, ki naj bi jih obtoženec pripravil, da jih bo odtujil (105 in 170). V izreku je naveden inventurni višek 105 gum, v obrazložitvi (stran 7) pa isto število in nato še številka 170 gum, ki jo je omenil priča D. Š.. Njegove izpovedbe pa sodišče ni ocenilo, čeprav se nanaša na pomembno dejstvo in okoliščine, predvsem glede zaključka sodišča, da si je obtoženec pripravil 170 pnevmatik, "da jih bo protipravno odtujil", kar pa sicer v izreku sodbe ni navedeno. Pritožnik nadalje utemeljeno opozarja tudi v zvezi z vodenjem kartic na dvom glede obtoženčeve dolžnosti voditi te kartice. Prvostopenjsko sodišče se v obrazložitvi sklicuje na Pravilnik o hrambi računovodske in finančne dokumentacije, ki pa ga ni vpogledalo. Ta pravilnik pa velja glede na omembo v izvedenskem mnenju M. B. le za bencinske servise, obtoženec pa je bil poslovodja prodajalne, ne pa bencinskega servisa. Sodni izvedenec je sicer na glavni obravnavi (list. št. 218) omenil, da "misli, da enako velja tudi za prodajalno", vendar pa se sodišče prve stopnje o tem dejstvu ni prepričalo in ni priskrbelo pravilnika, ki bi veljal za prodajalno, ne le za bencinske servise, čeprav tudi glede bencinskih servisov povzema informacijo le iz izvedeniškega mnenja. Zaključek sodišča prve stopnje glede dolžnosti voditi in hraniti blagovne kartice pa nima podlage niti v izpovedbah prič J. G. in V. Z., niti ne v izpovedbi priče vodje T... K..., Franca T., ker so vsi trije izpovedali, da glede te dolžnosti nič ne vedo. Sodišče prve stopnje pa obrazlaga glede Franca T., da naj bi prav on naročil to evidenco in ažuriranje dokumentacije leta 1998, niti pa ni ocenilo izpovedbe te priče, da glede vodenja blagovnih kartic nič ne ve in da glede dolžnosti vodenja blagovnih kartic ne more odgovoriti (list. št. 19). Take navedbe v razlogih sodbe so zato tudi v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah tistih prič, ki so bile ob tej dolžnosti zaslišane. Izpodbijana sodba tako nima takih konkretnih dokaznih zaključkov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, zaradi česar so tudi pritožbeni pomisleki glede zatrjevane pridobitve premoženjske koristi utemeljeni, saj sodba tudi v tem pogledu ni obrazložena. Zato je vprašljiva tudi višina premoženjskopravnega zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje ob razglasitvi sodbe ugodilo v določeni višini, iz pisno izdelane sodbe pa to ni razvidno, zaradi česar se pisno izdelana sodba tudi ne ujema popolnoma z razglašeno. Zaradi teh bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar tudi utemeljeno očita pritožnik sodišču prve stopnje, saj pritožnik utemeljeno dvomi v "konstrukcijo" sodnega izvedenca B., ki med drugim ni upošteval niti vseh danih popustov in rabatov, pa tudi ne različnih kvalitet pnevmatik, ki so jih prodajali v prodajalni, katere poslovodja je bil obtoženec. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče bo moralo ponovno izvesti vse dokaze, po potrebi pa jih tudi dopolniti, nato pa jih temeljito oceniti in ponovno odločiti o obtožbi. Zlasti bo moralo sodišče prve stopnje določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali za nedokazana in iz katerih razlogov. Navesti bo moralo tudi, kako bo presodilo verodostojnost protislovnih dokazov. Skratka, bolj pozorno bo moralo biti na napake, zaradi katerih je prišlo zlasti do bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v izpodbijani sodbi. Več pozornosti pa bo moralo posvetiti še izreku sodbe, ki je, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, na to pa utemeljeno opozarja v predlogu tudi višji državni tožilec, popolnoma nerazumljiv. Iz izreka namreč ni mogoče ugotoviti, katere pnevmatike je obtoženec prodal po višjih cenah, za koliko je bila cena višja pri posamezni gumi glede na ceno po dospetju ter ali je bilo s takšno prodajo doseženo finančno pokritje obremenitve prodajalne, jasno pa tudi ni, na kakšen način si je obtoženec zatrjevani višek gum tudi prilastil glede na to, da se obtožencu v opisu kaznivega dejanja niti ne očita prodaja mimo evidence, niti kakršno drugačno neopravičeno razpolaganje z gumami v prodajalni, to mu pa tudi ni dokazano z izpovedbami prič ali z dokumentacijo, omenjeno v razlogih sodbe.