Jedro

Dejstvo, da so štirje tožniki uveljavljali vsak svoj zahtevek zoper oba toženca z eno tožbo, njihovim zahtevkom ne jemlje procesne samostojnosti, saj so tožniki navadni sosporniki in se vrednost z njihovo revizijo izpodbijanih delov pravnomočne sodbe ne seštevajo, temveč se presojajo ločeno za vsakega posamično, pri čemer je treba pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta iz drugega odstavka 41. člena ZPP upoštevati tudi pri aktivnem sosporništvu, ker se morajo enaki procesni položaji obravnavati enako.

Za odločitev o odškodninski odgovornosti drugega toženca v reviziji grajana presoja o tem, ali je bil drugi toženec v času nastanka škode še najemnik nevarne stvari ali ne, sploh ni pomembna. Zadošča v postopku z revizijo neizpodbojna ugotovitev, da drugi toženec v času škodnega dogodka ni bil njen posestnik in da ni on izročil stroja v popravilo X.Y., še manj pa v uporabo oziroma upravljanje neposredno prvemu tožencu.

Izrek

1. Ugotovi se, da sta reviziji tretjega toženca v celoti in tožnikov v delu zoper pravnomočno sodbo o delni zavrnitvi njihovih zahtevkov zoper tretjega toženca, umaknjeni;

2. Revizija tožnikov v delu zoper pravnomočno sodbo o delni zavrnitvi njihovih zahtevkov zoper prvega toženca in v delu zoper odločitev o stroških postopka se zavrže; V ostalem se revizija tožnikov - to je v delu zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi njihovih zahtevkov zoper drugega toženca - zavrne.

Tožniki in tretji toženec sami krijejo svoje stroške postopka z revizijo.

Obrazložitev

Po navedbah v tožbi, glede katerih se je med postopkom izkazalo, da o njih ni spora med strankami, je prvi toženec 12.3.1995, ko je skozi naselje G. vozil delovni stroj - rovokopač, ob umikanju nasproti vozečemu avtomobilu zapeljal k desnemu robu vozišča, kjer sta ob parkiranih vozilih na vozišču približno meter od roba proti sredini ceste stala J. F. in I. J.. J. F. je prvi toženec z delovnim strojem povozil in je na kraju nesreče umrl. Prva tožnica je kot vdova po pokojnem J. F. zahtevala od vseh treh tožencev nerazdelno plačilo odškodnine in sicer po odbitku na 15 % priznanega moževega lastnega prispevka nastali škodi skupno 1.294.634,40 SIT s pripadki za premoženjsko škodo in 2.975.000 SIT s pripadki za nepremoženjsko škodo, preostali tožniki kot otroci pokojnega J. F. pa po odbitku na 15 % priznanega očetovega lastnega prispevka nastali škodi vsak od njih prav tako po 2.975.000 SIT s pripadki odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po mnenju tožnikov je prvi toženec odškodninsko odgovoren kot voznik oziroma upravljalec rovokopača in neposredni povzročitelj škode, drugi toženec kot tedanji najemnik tega delovnega stroja, tretji toženec pa kot njegov lastnik.

Sodišče prve stopnje je soprispevek moža oziroma očeta tožnikov ocenilo na 25 %, sicer pa ugotovilo odškodninsko odgovornost prvega toženca kot upravljalca rovokopača in neposrednega povzročitelja škode (ki je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega in sankcioniran s pogojno obsodbo), pri čemer je bilo v postopku na prvi stopnji še ugotovljeno, da je bil na dan škodnega dogodka delovni stroj na popravilu pri S. Š. (ni stranka tega postopka), ki ga je izročil v upravljanje za to usposobljenemu prvemu tožencu s prošnjo, da stroj odpelje na pranje in med to vožnjo je prišlo do nesreče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi odškodninsko odgovornost tretjega toženca, ki da "izhaja iz pravil v obratovanju in da je bil tretji toženec poleg tega, da je lastnik, tudi obratovalec bagra v času nezgode". Glede drugega toženca pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni odškodninsko odgovoren, ker je štelo, da je med njim in lastnikom sklenjena pogodba o najemu rovokopača v času nastanka škode že prenehala, saj drugi toženec tedaj "bagra ni več uporabljal, niti ga ni posedoval, niti se ni popravilo izvrševalo v njegovo korist" in da torej ni odgovoren, ker "v času prometne nezgode ni več imel na bagru nobenih pravic". Tako je sodišče prve stopnje prvega in tretjega toženca obsodilo na solidarno plačilo odškodnine prvi tožnici za premoženjsko škodo 1.131.148 SIT s pripadki (od zahtevanih 1.294.634,40 SIT s pripadki), za nepremoženjsko škodo pa 2.025.000 SIT s pripadki (od zahtevanih 2.975.000 SIT s pripadki), preostalim tožnikom pa vsakemu za nepremoženjsko škodo prav tako po 2.025.000 SIT s pripadki (od zahtevanih 2.975.000 SIT s pripadki), medtem, ko je zoper drugega toženca uveljavljane zahtevke tožnikov kot solidarnega zavezanca za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov in tretjega toženca zavrnilo in v z njima izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizijo tožniki in tretji toženec, vendar je slednji revizijo naknadno v celoti umaknil, tožniki pa so umaknili revizijo v delu zoper pravnomočno sodbo o delni zavrnitvi zoper tretjega toženca (kot solidarnega zavezanca) uveljavljanih odškodninskih zahtevkov, medtem ko vztrajajo pri reviziji - sklicujoč se v njej na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga - zoper pravnomočno odločitev o delni zavrnitvi zoper prvega toženca uveljavljanih zahtevkov in o zavrnitvi zoper drugega toženca kot solidarnega zavezanca uveljavljanih odškodninskih zahtevkov. V zvezi s slednjo odločitvijo menijo, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno šteli pogodbo o najemu delovnega stroja s strani drugega toženca za razvezano, sicer pa izpodbijajo odločitev o temelju glede razlike v obsegu soodgovornosti žrtve nesreče med 15 % priznane in 25 % po pravnomočni sodbi ugotovljene, izrecno pa izpodbijajo še zavrnilni del odločitve o zamudnih obrestih glede odškodnine za premoženjsko škodo ter odločitev o stroških postopka. Predlagajo obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo zavrnilnega dela pravnomočne sodbe v smeri ugoditve njihovim zahtevkom.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročeni nasprotnim strankam, vendar na njiju nobena ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožnikov v spričo delnega umika še aktualnem obsegu odločanja o njej ni dovoljena v delu zoper pravnomočno sodbo o delni zavrnitvi njihovih zahtevkov zoper prvega toženca in v delu zoper odločitev o stroških postopka, sicer pa (v preostalem) ni utemeljena.

O odločitvi pod točko I./1. izreka te odločbe: Tretji toženec je z vlogo, ki jo je Okrožno sodišče v Murski Soboti prejelo 17.5.2005 in ki je preko Višjega sodišča v Mariboru prispela na Vrhovno sodišče Republike Slovenije 23.5.2005, sporočil, da v celoti umika v tej zadevi 11.11.2004 vloženo revizijo, tožniki pa so z vlogo, ki jo je Okrožno sodišče v Murski Soboti prejelo 20.5.2005 in ki je preko Višjega sodišča v Mariboru prispela na Vrhovno sodišče Republike Slovenije 24.5.2005, sporočili, da umikajo v tej zadevi 15.11.2004 vloženo revizijo v delu zoper pravnomočno sodbo o delni zavrnitvi njihovih zahtevkov zoper tretjega toženca.

Po določbi 383. člena ZPP veljajo v postopku z revizijo smiselno določbe ZPP o pritožbi, med drugimi tudi določba drugega odstavka 334. člena istega zakona. Po njej lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Ker je v obravnavani zadevi tretji toženec z vlogo z dne 17.5.2005 v celoti umaknil revizijo, tožniki pa so z vlogo z dne 20.5.2005 umaknili revizijo delno - v zgoraj navedenem obsegu, in ker dotlej revizijsko sodišče o revizijah še ni izdalo odločbe, je bilo treba na podlagi navedenih zakonskih določb v ustreznem obsegu o revizijah odločiti na način, razviden iz izreka pod točko I./1. te odločbe.

O odločitvi pod točko I./2. izreka te odločbe: V premoženjskih sporih je revizija po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Dejstvo, da so štirje tožniki uveljavljali vsak svoj zahtevek zoper oba (še aktualna) toženca z eno tožbo, njihovim zahtevkom ne jemlje procesne samostojnosti. Slednja je ohranjena spričo določb 195. člena in drugega odstavka 41. člena ZPP, saj so tožniki (enako tudi toženci) navadni sosporniki in se vrednosti z njihovo revizijo izpodbijanih delov pravnomočne sodbe ne seštevajo, temveč se presojajo ločeno za vsakega posamično, pri čemer je treba pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta iz drugega odstavka 41. člena ZPP upoštevati tudi pri aktivnem sosporništvu, ker se morajo enaki procesni položaji obravnavati enako. Ker je prva tožnica uveljavljala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, je treba v zvezi s preizkusom dovoljenosti njene revizije upoštevati še, da imata premoženjska in nepremoženjska škoda različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo in da se zato v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tako se po doslej obrazloženem izkaže, da znaša vrednost z revizijo prve tožnice izpodbijanega dela pravnomočne sodbe o zavrnitvi njenih zahtevkov zoper prvega toženca za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo 682,22 UER oziroma prej 163.486,40 SIT (razlika med iz tega naslova zahtevanim zneskom 1.294.634,40 SIT in v razmerju do prvega toženca pravnomočno prisojenim zneskom 1.131.148 SIT), za nepremoženjsko škodo pa 3.964,28 EUR oziroma prej 950.000 SIT (razlika med iz tega naslova zahtevanim zneskom 2.975.000 SIT in v razmerju do prvega toženca pravnomočno prisojenim zneskom 2.025.000 SIT). Vrednost v višini slednje navedenega zneska pa je glede na postavljene zahtevke in pravnomočno odločitev hkrati tudi vrednost z revizijo preostalih tožnikov izpodbijanega dela pravnomočne sodbe o zavrnitvi vsakega izmed njihovih zahtevkov zoper prvega toženca za plačilo (le) odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ker noben od zneskov vrednosti z revizijo tožnikov izpodbijanih delov pravnomočne zavrnilne sodbe v razmerju do prvega toženca torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije, je bilo treba njihovo revizijo (posledično glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZPP vključno z revizijo prve tožnice zoper zavrnilni del odločitve o obrestih od odškodnine za premoženjsko škodo v razmerju do prvega toženca) v tem obsegu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. Revizija tožnikov tudi ni dovoljena v delu zoper odločitev o stroških postopka. V skladu z določbo petega odstavka 128. člena ZPP se odločitev o stroških v sodbi šteje za sklep. Zato je dovoljenost revizije v tem delu treba presojati v skladu z določbo 384. člena ZPP, po kateri je dovoljena le revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan; sklep o stroških postopka, vsebovan v sodbi, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, pa ni tak sklep. Zato je bilo treba tudi v tem delu nedovoljeno revizijo tožnikov na podlagi 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavreči. O odločitvi po II. točko izreka te odločbe: Tožniki v dovoljenem delu revizije, to je v delu zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi njihovih zoper drugega toženca kot solidarnega zavezanca naperjenih zahtevkov v celoti, uveljavljajo kot revizijski razlog le zmotno uporabo materialnega prava; vendar ta revizijski razlog glede preizkusu podvrženega in edinega še aktualnega dela izpodbijane pravnomočne sodbe za vsebinsko odločanje v postopku z revizijo ni podan.

Za odločitev o odškodninski odgovornosti drugega toženca v reviziji tožnikov grajana presoja o tem, ali je bil drugi toženec v času nastanka škode še najemnik nevarne stvari ali ne, sploh ni pomembna. Zadošča v postopku z revizijo neizpodbojna ugotovitev (tretji odstavek 370. člena ZPP), da drugi toženec v času škodnega dogodka ni bil njen posestnik in da ni on izročil stroja v popravilo S. Š., še manj pa v uporabo oziroma upravljanje neposredno prvemu tožencu; da bi to morda storil v pogojih iz drugega ali četrtega odstavka 176. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (s posledico njegove odškodninske odgovornosti za tak primer), pa se ni nikoli niti zatrjevalo. Z določbo 176. člena ZOR je namreč predviden prehod odgovornosti (in to objektivne) z imetnika nevarne stvari na tistega, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo - in ki torej v takem primeru odgovarja enako kot imetnik (namesto njega); sam imetnik pa lahko "ostane" še vedno odgovoren v takih primerih le pod pogoji iz drugega ali četrtega odstavka 176. člena ZOR. Ti pa v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni. Ker je torej izpodbijana odločitev o neobstoju odgovornosti drugega toženca kot (po mnenju revidentov) solidarnega zavezanca za plačilo odškodnine za tožnikom nastalo škodo materialnopravno pravilna, je bilo treba njihovo revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnikov in tretjega toženca je posledica izida postopka z vloženima izrednima pravnima sredstvoma in temelji na določbah 154. in drugega odstavka 158. člena ZPP.