Jedro

Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe terjatev na plačilo dividend, kot so zahtevane v razširjenem tožbenem zahtevku in predlagani začasni odredbi, še ni zapadla, vendar pa 1. odstavek 270. člena ZIZ predvideva izdajo začasne odredbe, ki ima naravo začasnega zavarovanja, tudi za primere, ko je podana verjetnost, da bo terjatev šele nastala. Takšno zavarovanje je mogoče predlagati tudi, ko tožba še niti ni vložena in se sodni postopek še ni začel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „V zavarovanje denarne terjatve, ki bo tožeči stranki nastala do družbe H. d. o. o. v višini 13.824,30 EUR in do družbe Ž. d. o. o. v višini 15.400,00 EUR, se odreja: -družbi I. d. d., se prepoveduje izplačilo vmesnih dividend za delnice družbe I. d. d. na podlagi sklepa nadzornega sveta družbe I. d. d. o izplačilu vmesnih dividend z dne 3. 12. 2014 naslednjim delničarjem: H. d. o. o., in Ž. d. o. o. Družbi I. d. d. na podlagi sklepa nadzornega sveta družbe I. d. d., se nalaga, da znesek dividend, ki bodo pripadale delničarjem: družbi H. d. o. o. v višini 13.824,30 EUR – družbi Ž. d. o. o. v višini 15.400,00 EUR bruto, deponira pri izbranem notarju.

V primeru vsake posamezne kršitve te začasne odredbe se kršitelj kaznuje z denarno kaznijo v višini 1.000,00 EUR. Ta sklep o začasni odredbi ima v skladu z 268. členom ZIZ učinek sklepa o izvršbi. Začasna odredba velja še 60 dni po pravnomočni odločitvi v tem sporu. Tožene stranke so tožeči stranki dolžne povrniti vse stroške tega postopka zavarovanja v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. Odgovor ali pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve“ (I. točka izreka).

V nadaljevanju je tožeči stranki naložilo, da sama nosi svoje stroške postopka (II. izreka).

2. Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) glede pogojev za izdajo začasne odredbe in vseh ostalih pritožbenih razlogov, kot jih določa 338. člen ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter o zadevi samo odloči tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Peti in tretji toženec sta na pritožbo odgovorila in smiselno predlagala, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Skladno z določilom prvega odstavka 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da mu terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora za verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Oba pogoja morata biti podana kumulativno, sicer pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Tretji odstavek 270. člena ZIZ določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podan prvi pogoj (objektivni glede verjetnosti terjatve). Navedlo je, da je tožeča stranka s postavljenim razširjenim tožbenim zahtevkom, za zavarovanje katerega predlaga izdajo začasne odredbe, zahtevala od pete toženke vrnitev neupravičeno pridobljenih dividend iz naslova delnic v znesku 13.824,30 EUR in od druge toženke vrnitev neupravičeno pridobljenih dividend iz naslova delnic v znesku 15.400,00 EUR. Ker pa iz navedb tožeče stranke izhaja, da bodo dividende obema toženkama izplačane šele kasneje (najkasneje 20. 1. 2015), s tožbenim zahtevkom, v zavarovanje katerega je predlagana začasna odredba, pa tožeča stranka zahteva vrnitev že prejetih dividend v navedenih zneskih, se razširitev tožbe v tej fazi postopka šteje za nesklepčno, saj iz dejstev ne izhaja utemeljenost razširjenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje meni, da je to neodpravljiva nesklepčnost in zato ni podana verjetnost terjatve in tako ni mogoče izdati začasne odredbe.

7. Nesporno ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe terjatev na plačilo dividend, kot so zahtevane v razširjenem tožbenem zahtevku in predlagani začasni odredbi, še ni zapadlo, vendar pa prvi odstavek 270. člena ZIZ predvideva izdajo začasne odredbe, ki ima naravo začasnega zavarovanja, tudi za primere, ko je podana verjetnost, da bo terjatev šele nastala. Takšno zavarovanje je mogoče predlagati tudi, ko tožba še niti ni vložena in se sodni postopek še ni začel (267. čl. ZIZ). Pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ki bo šele nastala, ne sme biti odločilno, ali je bila tožba že vložena ali ne (torej začet sodni postopek). Neenako obravnavo bi pomenilo, da sodišče razlikuje obstoj pogoja verjetnosti terjatve, glede na to, ali je tožba že vložena (in mora biti terjatev ob izdaji začasne odredbe že zapadla, da je tožbeni zahtevek v trenutku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe sklepčen) in ko stranka predlaga izdajo začasne odredbe pred vložitvijo tožbe (v teh primerih lahko zahteva začasno zavarovanje tudi, ko terjatev še ni zapadla). Pritožbeno sodišče ne najde razlogov za takšno razlikovanje. Ni razumljiva navedba sodišča prve stopnje, kakšen (pravilen) zahtevek bi morala tožeča stranka postaviti, da bi zavarovala svojo (še nezapadlo) terjatev iz razširjenega tožbenega zahtevka. Namen zavarovanja v konkretnem primeru je, da se denarna sredstva, ki bi (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku) lahko bila izplačana neupravičeni osebi, zavarujejo tako, da do konca pravdnega postopka z njimi ne more razpolagati nobena od strank. V primeru, da se od stranke zahteva, da dividende ob predlogu za izdajo začasne odredbe zapadejo v plačilo (in se s tem izplačajo potencialno neupravičeni osebi), namen instituta začasnega zavarovanja izgubi svoj smisel. Sodna praksa (VSL sklep I Cp 164/2009) je zavzela tudi stališče, da (delna) nesklepčnost tožbe sama po sebi ne more biti razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe.

8. Ker je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju preizkusiti, ali so za izdajo začasne odredbe izpolnjene predpisane predpostavke iz 270. člena ZIZ in nato znova odločiti o utemeljenosti predloga tožnika.

9. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP bo o stroških pritožbenega postopka odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.