Jedro

Kadar ne obstajajo materialnopravne predpostavke za pobot, sodišče o njegovi zavrnitvi ne odloči v izreku, pač pa v izreku le ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, razloge za zavrnitev pobotnega ugovora pa navede v obrazložitvi sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova povračila stroškov prehrane in prevoza na delovno mesto izplača znesek 506,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2009 dalje do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da po predhodnem obračunu bruto zneska ter po odvodu davkov in prispevkov, tožniku izplača plačo v neto znesku za julij 2009 v višini 564,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2009 dalje, za avgust 2009, september 2009 in oktober 2009 v višini 565,76 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. v mesecu za plačo prejšnjega meseca ter za november 2009 v višini 289,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2009 dalje do plačila (prvi odstavek točke II izreka). Zavrnilo je kar je tožnik zahteval več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 10. dne v mesecu za obveznost iz prejšnjega meseca (drugi odstavek točke II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača znesek iz naslova prehrane in prevoza na delo za mesece julij, avgust, september in oktober 2009 v skupni višini 633,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1. 2010 dalje do plačila (točka III izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2009 v neto znesku 122,00 EUR, po predhodnem odvodu vseh davkov od obračunanega bruto zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 31. 7. 2009 dalje do plačila in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2008 v neto znesku 223,06 EUR, po predhodnem odvodu vseh davkov od obračunanega bruto zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 9. 9. 2008 dalje do plačila (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odpravnino v višini 372,64 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2009 dalje do plačila (točka V izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v bruto znesku 931,62 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 11. 2009 dalje do plačila (točka VI izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 341,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do plačila (točka VII izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj. V pritožbi zatrjuje, da po mnenju pravne teorije obstaja dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze. Ustavno sodišče RS je v sklepih Up 266/01 z dne 26. 4. 2002, Up 121/00 z dne 18. 9. 2001 ter Up 420/00 z dne 21. 5. 2002 opozorilo na načelno pravico strank do izvedbe predlaganih dokazov ter poudarilo, da sodišče ne sme zavrniti dokaznih predlogov strank, če za to niso podani ustavno sprejemljivi razlogi. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni v ničemer opredelilo do tega, katere dokaze je zavrnilo, zato je podana tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pobotnega ugovora tožene stranke. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka svojih navedb glede pobota ni konkretizirala. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo določno navedla, da je tožnik od nje prejel kar nekaj posojil, ki jih nikoli ni vrnil, kar je dokazovala z izpiski prometa na TRR iz katerih izhaja, da je tožnik dne 20. 2. 2010 prejel posojilo v znesku 630,00 EUR, dne 5. 3. 2010 posojilo v znesku 600,00 EUR in dne 20. 4. 2010 posojilo v znesku 600,00 EUR, skupno torej 1.830,00 EUR. Tožnik pobotnemu ugovoru ni nasprotoval, zato bi sodišče prve stopnje zatrjevana dejstva moralo šteti za priznana in odločati o pobotnem ugovoru. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da za odločanje o pobotnem ugovoru ni pristojno. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo ne da bi opravilo glavno obravnavo, pri čemer se je sklicevalo na 28. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), vendar pa je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj je to storilo. Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno navedla, da je ostale dokazne predloge (pri tem je naštelo katere dokaze je izvedlo) zavrnilo, ker je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno za razsojo. Sicer pa je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala. V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala zgolj to, da se izvede dokaz z vpogledom v izpise prometa in stanja, ki jih je predložil tožnik. Drugih dokaznih predlogov tožena stranka ni podala, od dokazov, ki jih je predlagal tožnik, pa je ostal neizveden le dokaz z zaslišanjem tožnika. Glede na listine v spisu ter glede na vsebino odgovora na tožbo pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da ta dokazni predlog zavrne kot nepotreben.

Protispisna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo, ne da bi poprej opravilo glavno obravnavo, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Res je, da na prvem naroku za glavno obravnavo tožena stranka ni bila prisotna, vendar to ne pomeni, da glavna obravnava ni bila opravljena. Tožena stranka je bila na prvi narok pravilno vabljena, saj je bilo vabilo vročeno tako toženi stranki kot tudi njenemu pooblaščencu. Res je sicer, da je ta pooblaščenec nato le dva dneva pred narokom sodišče obvestil, da mu je tožena stranka preklicala pooblastilo (isti pooblaščenec je nato znova dobil pooblastilo tožene stranke in na njegovi podlagi vložil pritožbo) in da se zato naroka ne bo udeležil, vendar navedeno ni predstavljalo ovire za izvedbo poravnalnega naroka in naroka za prvo obravnavo. Sicer pa je bilo vabilo neposredno vročeno tudi toženi stranki.

Sodišče prve stopnje se povsem zmotno sklicuje na določbo 28. člena ZDSS-1, češ, da ta daje podlago, da sodišče odloči glede na stanje spisa, če na narok ne pride ena od strank, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. Vendar pa 4. odstavek 28. člena ZDSS-1 in identična določba 5. odstavka 282. člena ZPP odločitev glede na stanje spisa omogoča samo, če na kakšen poznejši narok (torej na narok, ki sledi že opravljenemu prvemu naroku za glavno obravnavo) ne pride nobena stranka ali pa, če na tak narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. V konkretnem primeru ta pogoj ni bil izpolnjen, saj ni šlo za katerega od kasnejših narokov, temveč za prvi narok za glavno obravnavo. Vendar pa zmotno sklicevanje na določbo 28. člena ZDSS-1 ne pomeni, da je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 282. člena ZPP. Zmotno sklicevanje izpodbijane sodbe na institut odločitve na podlagi spisa namreč v ničemer ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V tem sporu je bila zadeva namreč zrela za odločitev že na podlagi opravljenega prvega naroka za glavno obravnavo in tudi če tožnik ne bi predlagal izdaje sodbe na podlagi stanja spisa, sodišče prve stopnje ne bi imelo razloga za preložitev obravnave. Razen izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika je sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze, tožnikovo zaslišanje pa je bilo glede na listine v spisu nepotrebno. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo na prvem naroku za glavno obravnavo, ti dokazi pa so bili povsem zadostni za pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

Stališča sodišča prve stopnje glede pobotnega ugovora so sicer pravno zmotna, vendar pa je kljub temu pravilno, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni odločalo o v pobot ugovarjani terjatvi tožene stranke. Kadar tožena stranka v pravdi uveljavlja pobotni ugovor, mora sodišče praviloma vedno odločiti s tričlenskim izrekom, v katerem glede v pobot uveljavljane terjatve ugotovi, da obstoji ali pa, da ne obstoji. V kolikor sodišče ne ravna tako, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj takšne sodbe ni možno preizkusiti. Vendar pa navedeno velja le v primeru, če so podane predpostavke za dopustnost pobotnega ugovora, te pa so naslednje: vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost terjatev. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pobot uveljavlja zgolj z navedbo, da je tožnik od tožene stranke prejel posojila, ki so dokazljiva z izpisi prometa in stanja na transakcijskem računu tožnika, ki jih je tožnik priložil k tožbi, v nadaljevanju pa je tudi navedla, kdaj in kolikšen znesek posojila je tožnik prejel. Iz takšnih navedb ni razvidno, da bi bila terjatev zapadla, saj zgolj dejstvo, da naj bi tožnik določenega dne prejel posojilo, ne pomeni, da je obveznost vračila že zapadla. Pobotni ugovor je tako nesklepčen, odprava nesklepčnosti pa se v skladu z ZPP lahko naloži le tožniku v primeru nesklepčnosti tožbe. Kadar ne obstojijo materialnopravne predpostavke za pobot, sodišče o njegovi zavrnitvi ne odloči v izreku, pač pa v izreku le ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, razloge za zavrnitev pobotnega ugovora pa navede v obrazložitvi sodbe. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo napačne razloge, zakaj o pobotu ni odločilo v izreku, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj zaradi tega, ker niso podane materialnopravne predpostavke za pobot, odločitev o pobotu dejansko ne sodi v izrek izpodbijane sodbe.

Prav tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da mu o pobotu ni potrebno odločati, ker delovno sodišče ni pristojno za odločanje o obstoju posojila med strankama. Navedeno bi bilo res, če bi tožena stranka vtoževala vračilo domnevnega posojila, vendar pa v tem sporu tožena stranka tega ni storila, temveč je to terjatev ugovarjala v pobot. Za dopustnost procesnega pobotnega ugovora ni potrebno, da je podana stvarna pristojnost sodišča za odločanje o v pobot uveljavljani terjatvi. Podana mora biti stvarna pristojnost za terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, zoper katero tožena stranka uveljavlja obrambno sredstvo pobotnega ugovora, to sodišče pa je nato pristojno tudi za odločanje o v pobot uveljavljani terjatvi, ne glede na to, da to sodišče ne bi bilo stvarno pristojno za odločanje, če bi tožena stranka namesto pobota vložila nasprotno tožbo. V skladu s 3. odstavkom 183. člena ZPP se nasprotna tožba ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče. Takšne omejitve pa niso predvidene za procesni ugovor pobota. Izpolnjene morajo biti zgolj materialnopravne predpostavke za pobot, kakor so določene v 311. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 41/2007), med njimi pa ni zahteve, da bi bilo za obe terjatvi pristojno isto sodišče. Tožena stranka ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ob dejstvu, da ni podana tudi nobena od zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pomeni, da je potrebno preveriti le, ali je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka s konkludentnimi dejanji v smislu določbe 364. člena OZ priznala dogovor o prenosu obveznosti, razvidnih iz izjave z dne 31. 5. 2009, ki se v spisu nahaja kot priloga A5. V tej izjavi je zapisano, da se stroški neizplačanih plač in stroški prevoza ter malice prenesejo od družbe A d.o.o., kjer je bil tožnik zaposlen do 31. 5. 2009, na toženo stranko. V točki I izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo in z dela za čas, ko je bil zaposlen pri družbi A d.o.o., ki pa mu teh prejemkov ni izplačala. Te obveznosti pa so bile z izjavo z dne 31. 5. 2009 prenešene na toženo stranko. Kot pravno podlago za odločitev v tem delu tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje pravilno navaja določbo 1. odstavka 130. člena ZDR.

Ob ugotovitvi, da tožena stranka tožniku v obdobju od julija 2009 do novembra 2009 ni izplačevala plač in da je višina dolgovanih plač razvidna iz potrdila, ki ga je izdala tožena stranka, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku ob sklicevanju na določbo 42. člena ZDR dosodilo vtoževane zneske. V skladu s citirano določbo mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku iz naslova prehrane in prevoza na delo za čas od julija 2009 do oktobra 2009 dosodilo vtoževani znesek, ki mu tožena stranka ni ugovarjala ne po temelju in ne po višini. Obveznost delodajalca, da delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo in z dela je določena v 1. odstavku 130. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki na podlagi določbe 2. odstavka 112. člena ZDR naložilo, da tožniku izplača odpravnino v višini ... EUR. Tožnik je namreč v skladu s 1. odstavkom 112. člena ZDR podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plačila za delo. V takšnem primeru ima delavec pravico do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri tem je sodišče prve stopnje kot delo pri toženi stranki pravilno štelo tudi čas, ko je tožnik delal pri delodajalcu A d.o.o., saj mu je delovno razmerje pri tej družbi prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer mu je bila hkrati ponujena pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki, zaradi česar tožnik ni bil upravičen do odpravnine pri družbi A d.o.o.. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje na podlagi 90.a člena ZDR pravilno štelo, da se je tožena stranka zavezala, da bo glede pravice tožnika do odpravnine upoštevala delovno dobo pri obeh delodajalcih.

Na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR je sodišče prve stopnje tožniku tudi utemeljeno dosodilo odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v bruto znesku 931,62 EUR. V skladu s citirano določbo je delavec, ki poda izredno odpoved zaradi ravnanj iz 1. odstavka 112. člena ZDR, upravičen tudi do odškodnine najmanj v višini izbuljenega plačila za čas odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljena razloga nista podana, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.