Jedro

Tožena stranka je pravilno ravnala s tem, ko je izpodbijano odločbo vročila tožnici, da ima možnost izpolniti obveznost, ki ji jo nalaga Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, vendar navedeno dejstvo še ne pomeni, da ji je priznala položaj stranske udeleženke.

Ker tožena stranka tožnice ni povabila k udeležbi v postopku, tožnica pa udeležbe v postopku ni zahtevala in ker je tožena stranka z vročitvijo obravnavanih pozivov in izpodbijane odločbe postopala po procesnih določilih Pravilnika, sodišče meni, da je stranka z interesom utemeljeno zatrjevala, da tožnica ni imela položaja stranske udeleženke v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

Tožnica ni imela položaja stranske udeleženke v upravnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, zato ne more biti stranka v upravnem sporu in posledično ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe v obravnavanem upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 10051-311/2016/6 z dne 22. 12. 2016 se zavrže. II. Tožba zoper sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 10051-311/2016/9 z dne 13. 1. 2017 se zavrne.

III. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

IV. Zahtevi stranke z interesom za povrnitev stroškov se delno ugodi tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti stranki z interesom stroške postopka v višini 459,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od prejema te sodbe in sklepa. V preostalem delu se zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo št. 10051-311/2016/6 z dne 22. 12. 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) predlagatelju A.A. (v nadaljevanju: stranka z interesom) podelila naziv svetovalec (I. točka izreka), ki je trajen in je pridobljen s 1. 3. 2016 (II. točka izreka), pri čemer stroški postopka niso nastali (III. točka izreka). V obrazložitvi je ugotovila, da je stranka ob vložitvi predloga izpolnila vse pogoje za izjemno napredovanje v naziv svetovalec, zato ji je podelila naziv s 1. 3. 2016. 2. Tožnica je vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 2. in 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in predlog za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe. Tožena stranka je s sklepom št. 10051-311/2016/9 z dne 13. 1. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) zavrgla predlog za obnovo postopka (I. točka izreka) in zavrnila predlog za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe (II. točka izreka). V obrazložitvi je tožena stranka ugotovila, da je tožnica, ki je predlagala obnovo postopka kot stranski udeleženec, upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka, saj Pravilnik v 3. členu ravnatelju nalaga, da na podlagi izpodbijane odločbe izda odločbo, s katero določi količnik za določitev osnovne plače. Za obnovo postopka iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP bi morala tožnica k svojemu predlogu predložiti pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, iz katerega bi bilo razvidno, da je ponarejena listina, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba v postopku napredovanja v naziv, ter bi na podlagi te pravnomočne kazenske sodbe utemeljevala uveljavljeni razlog. V zvezi z zatrjevanji, da je stranka z interesom ponaredila javno listino in jo v obravnavanem postopku predstavljala kot javno listino, s čimer je storila kaznivo dejanje ponarejanja listin, je tožena stranka pojasnila, da ni pristojna ugotavljati obstoja kaznivega dejanja, temveč je pristojno kazensko sodišče, ter da zatrjevanje kaznivega dejanja zahteva poleg splošnega zatrjevanja dejanja tudi druge elemente, ki se jih zahteva za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja. V zvezi z obnovitvenim razlogom iz 5. točke 260. člena ZUP, ki se navezuje na listino, za katero tožnica zatrjuje, da je ponarejena, pa je tožena stranka pojasnila, da se mora pri neresničnih navedbah stranka zavedati, da govori neresnico. Listina, v kateri tožnica navaja, da so neresnične navedbe stranke, je podpisana s strani B.B., prejšnjega ravnatelja šole (ravnatelj v času vložitve strankinega predloga za napredovanje v naziv), in ne s strani stranke (sedaj stranke z interesom). Dodala je, da stranka z interesom ne more sama zase podati ocene delovne uspešnosti. V zvezi s predlogom za zadržanje izvršitve odločbe je tožena stranka navedla, da ga je zavrnila, ker je zavrgla predlog za obnovo postopka. Zadržanje izvršitve je namreč začasno in traja do negativne odločitve o predlogu.

3. Tožnica vlaga tožbo zoper v uvodu navedeno izpodbijano odločbo tožene stranke, s katero je stranki z interesom podelila naziv svetovalec. Navaja, da je v upravnem postopku izkazovala pravni interes, saj ima v skladu s tretjim odstavkom 3. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju: Pravilnik) na podlagi izdane izpodbijane odločbe obveznost stranki z interesom izdati odločbo, s katero določi količnik za določitev osnovne plače. Pravni interes v obravnavanem upravnem sporu je podan, saj izpodbijana odločba tožnici nalaga določeno ravnanje in obveznosti. V nadaljevanju tožbe je povzela potek postopka podelitve naziva stranke z interesom in je poudarila, da je bila ravnateljica tožnice edina upravičena in dolžna podati oceno delovne uspešnosti in ne delavec ali katerakoli tretja oseba, ter da je pred iztekom roka za podajo ocene delovne uspešnosti prejela izpodbijano odločbo. Slednje ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje nobene obrazložitve o izpolnjevanju pogojev za izjemno napredovanje delavca, zlasti ni obrazložitve glede izpolnjevanja pogoja v zvezi z dodatnimi strokovnimi deli, s katerimi naj bi stranka z interesom zbrala najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami. Stranka z interesom v upravnem postopku ni izkazala, da bi imela tri leta delovnih izkušenj izven vzgoje in izobraževanja na strokovnem področju, v okviru katerega je opravljala delo organizatorja praktičnega usposabljanja, saj se je pri tožnici zaposlila 1. 8. 1992, predhodno pa ni bila zaposlena, kar izhaja iz delovne knjižice. Prav tako ni bila nadpovprečno uspešna pri svojem delu, saj je bila za leto 2014 in 2015 njena delovna uspešnost v zvezi z napredovanji v plačne razrede po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS) ocenjena z oceno 4. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in se zadeva vrne v ponovni postopek.

4. Z isto tožbo izpodbija tudi uvodoma naveden izpodbijani sklep tožene stranke, s katerim je predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z izpodbijano odločbo, zavrgla, predlog za zadržanje izvršitve odločbe pa zavrnila. Pravni interes za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep utemeljuje na tem, da je bila tožnici z izpodbijanim sklepom priznana pravica do udeležbe v postopku. Obsežno povzema navedbe iz predloga za obnovo postopka v zvezi z domnevno ponarejeno listino „ocene delovne uspešnosti – Dopis MIZŠ št. 10051-311/2016-4 z dne 15. 12. 2016“ in dodaja, da je seznanjena, da je pri pogoju po 2. točki 260. člena ZUP treba priložiti pravnomočno kazensko sodbo, ki je ni, saj je bila kazenska ovadba zoper stranko z interesom vložena šele 16. 1. 2016. Tožnica vztraja, da obstoji obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP, saj si je stranka z interesom obravnavano listino sama napisala oziroma dopisala oceno delovne uspešnosti, pri čemer je vedela, da mora oceno delovne uspešnosti podpisati ravnateljica osebno, saj je bilo v dopisu tožene stranke št. 10051-311/2016-4 z dne 15. 12. 2016 izrecno navedeno, da je treba predlog dopolniti z izjavo ravnateljice, zato je bila ocena izročena ravnateljici 19. 12. 2016 v podpis, ki ga je odklonila. Zato je stranka z interesom brez vednosti tožnice sama poslala toženi stranki obravnavano listino, ki je tožnica ni izdala. Torej se je zavedala, da je zapis v obravnavani listini o njeni delovni uspešnosti neresničen. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica utemeljila pravni interes za priznanje statusa stranskega intervenienta v postopkih izdaje izpodbijanih aktov. Podaja ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije, saj tožnica ne navaja, katera pravica oziroma na zakon oprta neposredna korist ji je bila z izpodbijano odločbo in izpodbijanim sklepom kršena. Dejstvo, da ima tožnica zaradi izpodbijane odločbe finančne posledice, izkazuje njen ekonomski in ne pravni interes. V kolikor bi bila tožnici priznana aktivna legitimacija, pa tožena stranka v nadaljevanju tožbe v zvezi z neobrazložitvijo izpodbijane odločbe navaja, da je obrazložitev glede na dejstvo, da je bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe udeležena le ena stranka, pripravljena v skladu s četrtim odstavkom 214. člena ZUP. Glede delovne uspešnosti povzema določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju: ZOFVI) in določbe Pravilnika o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v poklicnem in strokovnem izobraževanju ter navaja, da za ustrezne delovne izkušnje upošteva delo na vseh delovnih mestih, ki niso neposredno povezana z vzgojo in izobraževanjem. Na podlagi vloge in predloženih dokazil je v postopku ugotovila, da stranka z interesom ima ustrezne delovne izkušnje izven vzgoje in izobraževanja na strokovnem področju, v okviru katerega je opravljala delo organizatorja praktičnega usposabljanja. Prav tako se je natančno opredelila do dokazil, s katerimi je stranka z interesom v obravnavanem postopku izkazala izpolnjevanje pogoja nadpovprečne uspešnosti in opravljenega strokovnega dela za napredovanje v naziv. V zvezi z obnovo postopka navaja, da je iz tožbenih navedb razvidno, da se tožnica ne strinja z zavrnitvijo obnove postopka po 5. točki 260. člena ZUP, v skladu s katerim je obnovitveni razlog podan, če je bila za stranko izdana odločba, s katero se strankinemu zahtevku ugodi, na podlagi njenih neresničnih navedb. Listina, v kateri tožnica navaja, da so neresnične navedbe stranke, je podpisana s strani B.B., ki je bil ravnatelj v času vložitve strankinega predloga za napredovanje v naziv, in ne stranke. Sodišču predlaga, naj tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrže, zoper izpodbijani sklep pa zavrne.

6. Stranka z interesom, ki jo je sodišče pritegnilo v postopek, je v pripravljalni vlogi ugovarjala aktivni legitimaciji, saj tožnica v obravnavanemu upravnemu postopku ni bila stranka niti stranski intervenient, postopek ni bil začet na njeno zahtevo, ni se vodil proti njej, ni se odločalo o njenih pravicah ali obveznostih, prav tako pa ni bila nikoli pozvana niti ni izrazila zahteve po vstopu v upravni postopek. Tožnici je bil status stranke priznan šele po njeni zahtevi za obnovo postopka, ki bi po mnenju stranke z interesom moral biti zavržen zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. V nadaljevanju prereka pravni interes tožnice, saj so navedbe s tem v zvezi neutemeljene oziroma niso izkazane. Nasprotuje navedbam tožnice, da ji izpodbijana odločba nalaga določeno ravnanje in obveznosti, saj že v izreku izpodbijane odločbe tožnici ni naloženo nobeno ravnanje in obveznost. V zvezi s sklepom o zavrženju obnove postopka stranka z interesom navaja, da tožnica v obravnavanem upravnem postopku ni bila stranka, zaradi česar bi tožena stranka njen predlog za obnovo postopka morala zavreči. Zanika, da je podan obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP, saj stranka z interesom ni podala nobene neresnične izjave, izjava o njeni uspešnosti je dana s strani prejšnjega ravnatelja, ki jo je podpisal in tudi sestavil. Meni, da je nerelevantno špekuliranje tožnice, da naj bi si delavec samo napisal mnenje o delovni uspešnosti ter da ga ni napisal bivši ravnatelj, saj v kolikor bi menil, da je stranka z interesom res uspešna pri delu, bi ga ravnatelj predlagal v imenovanje v naziv. Priložena izjava B.B. z dne 7. 1. 2017 potrjuje, da je oceno delovne uspešnosti napisal kot ravnatelj v ocenjevalnem obdobju in jo tudi podpisal. Slednjo izjavo pa potrjuje mnenje učiteljskega zbora z dne 7. 12. 2016 in mnenje o predlogu o napredovanju z dne 12. 12. 2016. Zatrjuje nepravilno razumevanje prava z navedbo, da so bili pozivi na dopolnitev predloga za napredovanje v naziv naslovljeni na tožnico kot pozivi stranki v upravnem postopku, temveč so bili pozivi organa oblasti v skladu s 7. členom Pravilnika, po katerem ministrstvo od ravnatelja zahteva, da poda oceno delovne uspešnosti, če je strokovni delavec ne predloži sam, s čimer tožnici ni bil dan status stranke v postopku. Stranka z interesom je oceno delovne uspešnosti predložila sama, potem, ko jo je pridobila od pristojne osebe, to je od bivšega ravnatelja, saj je na spletni strani Ministrstva za javno upravo pojasnjeno, da javnega uslužbenca oceni oseba, ki je bila nadrejena javnemu uslužbencu v ocenjevalnem obdobju. V primerih, ko nadrejeni spremlja delo javnega uslužbenca pretežni del ocenjevalnega obdobja, in ga pred začetkom izvedbe postopka ocenjevanja javnih uslužbencev nadomesti drug nadrejeni, mora nadrejeni, ki je pretežni del ocenjevalnega obdobja spremljal delo javnega uslužbenca, v celoti izpolniti ocenjevalni list in javnemu uslužbencu določiti delno oceno. V konkretnem primeru pa sedanja ravnateljica tožnice ni spremljala dela stranke z interesom niti en sam dan ocenjevalnega obdobja, temveč je celotno ocenjevalno obdobje pokrival bivši ravnatelj B.B., zato je podal oceno delovne uspešnosti. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno da jo zavrne. Priglaša stroške postopka.

7. Tožnica je v obravnavani zadevi vložila več pripravljalnih vlog. Prerekala je ugovor aktivne legitimacije tožene stranke in stranke z interesom, v zvezi s katerim navaja, da je bila nedvomno stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijane odločbe, saj ji je tožena stranka pošiljala pozive na dopolnitev predloga, ji vročila izpodbijane akte in ji v izpodbijanem sklepu priznala položaj stranskega udeleženca. V zvezi z navedenim se je sklicevala na prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v skladu s katerim je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, in na sodno prakso, v skladu s katero je predhodno priznan status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma za vsebinsko obravnavanje tožbe. Nasprotovala je izpolnjevanju pogojev za izredno napredovanje stranke z interesom in izrecno navedla, da se ne strinja z zavrnitvijo obnove postopka po 5. točki 260. člena ZUP. Odgovor Ministrstva za javno upravo ni relevanten, saj se ne nanaša na ocenjevanje delovne uspešnosti v primeru menjave nadrejene osebe. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 13. 10. 2017 navaja, da je iz ugotovitev sodnega izvedenca za informacijsko varnost in računalniško forenziko, do katerih je prišla pri pregledu računalnika stranke z interesom, razvidno, da je stranka z interesom prejela vzorec mnenja in ga nato sama dopolnila, s čimer je storila kaznivo dejanje ponarejanja listin.

8. Tožena stranka je v pripravljalnih vlogah vztrajala pri svojih navedbah in poudarila, da gre pri oceni delovne uspešnosti izdelane na podlagi določb ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ter oceni delovne uspešnosti, ki je bila zahtevana v postopku izdaje izpodbijane odločbe, za dve različni oceni, izdelani na podlagi dveh različnih predpisov, zato ne drži, da bi se morala ocena delovne uspešnosti, ki jo zahteva Pravilnik, sprejeti na podlagi ocen delovne uspešnosti, ki so bile izdelane na podlagi ZSPJS, saj gre za dva različna postopka in za različne kriterije, na podlagi katerih se sprejema ocena delovne uspešnosti. V zvezi z zatrjevanim kaznivim dejanjem tožena stranka poudarja, da je za izpolnitev razloga za obnovo postopka potrebna pravnomočna kazenska sodba, ki je v konkretnem primeru ni.

9. Stranka z interesom v nadaljnjih pripravljalnih vlogah v zvezi s kaznivim dejanjem ponareditve listine dodaja, da je ključno, da je oceno delovne uspešnosti podpisal prejšnji ravnatelj, ki je bil to dolžan storiti.

K I. točki izreka:

10. Sodišče ugotavlja, da je med tožnico in toženo stranko na eni strani, ter stranko z interesom na drugi strani, sporno, ali je tožnica imela položaj stranske udeleženke v upravnem postopku izrednega napredovanja v naziv, ki se je začel na predlog stranke z interesom in se je zaključil z izpodbijano odločbo, s katero se je predlogu stranke z interesom ugodilo. Sporno vprašanje med navedenimi strankami torej je, ali je tožnica aktivno legitimirana v obravnavanem upravnem sporu.

11. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Med njimi je v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tudi pogoj, da tožnik v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, oziroma da je po tem zakonu lahko stranka. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP je stranski udeleženec oseba, ki izkaže pravni interes tako, da zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje pravne koristi, ki mora biti neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožniki v upravnem sporu so torej lahko tudi osebe, ki so v upravnem postopku imele položaj stranskega udeleženca, to so tiste osebe, ki so imele pravico udeleževati se upravnega postopka po 43. členu ZUP in jim je bila ta pravica v upravnem postopku že priznana1. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016 „mora biti vsekakor izkazano, da se je tožnik v upravnem sporu zoper akt postopka udeleževal z namenom varstva svojih pravic in pravnih koristi, da mu je bil torej položaj stranke v formalnem smislu v postopku priznan s strani upravnih organov“, ter da je ta položaj imel v trenutku izdaje akta, s katerim je izpodbijani upravni akt postal dokončen. To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu.

12. V obravnavanem primeru tožnica navaja, da je nedvomno imela položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje upravnega akta, saj ji je tožena stranka pošiljala pozive na dopolnitev predloga, s katerimi je tožena stranka od tožnice zahtevala določeno ravnanje, ji je tožena stranka vročila izpodbijano odločbo in ji je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno priznala položaj stranskega udeleženca ter da se je udeleževala obravnavanega upravnega postopka. Po podatkih upravnega spisa je tožena stranka tožnici dejansko vročila dva poziva za dopolnitev, ki sta bila naslovljena na stranko z interesom, in izpodbijano odločbo, vendar tožena stranka tožnici formalno ni priznala statusa stranske udeleženke do izdaje izpodbijane odločbe niti ni tožnica zahtevala udeležbe v postopku, kot to pravilno navaja stranka z interesom.

13. V zvezi z vročitvijo izpodbijane odločbe, ki jo je tožena stranka vročila brez kakršnekoli zahteve tožnice, sodišče opozarja, da zgolj vročitev upravnega akta ne izkazuje položaja udeleženca v upravnem postopku. Pomen priznanja pravice, da se oseba udeležuje tujega postopka, je mogoče pripisati le v primeru vročitve upravnega akta, ki jo upravni organ opravi na podlagi zahteve iz drugega odstavka 229. člena ZUP2, ki v obravnavanem primeru ni bila podana. Tožena stranka je izpodbijano odločbo vročala tožnici, ker je z izpodbijano odločbo stranki z interesom podelila naziv, tožničin ravnatelj pa je v skladu s tretjim odstavkom 3. člena Pravilnika dolžan izdati odločbo, s katero določi tudi količnik za določitev osnovne plače v skladu z zakonom in kolektivnimi pogodbami. Glede na navedeno določbo Pravilnika, je tožena stranka pravilno ravnala s tem, ko je izpodbijano odločbo vročila tožnici, da ima možnost izpolniti obveznost, ki ji jo nalaga Pravilnik, vendar navedeno dejstvo še ne pomeni, da ji je priznala položaj stranske udeleženke.

14. Po mnenju sodišča pa tudi dejstvo, da je tožena stranka vročila tožnici oba poziva na dopolnitev, ki sta bila naslovljena na stransko z interesom, ne potrjuje tožbenih navedb, da ji je bil z navedenim dejanjem priznan status stranske udeleženke. Tožena stranka je namreč postopala po določbah Pravilnika, ki med drugim ureja tudi postopek napredovanja v nazive. V 7. členu ureja postopek, kako naj postopa pristojni organ, kadar predlaga napredovanje strokovni sodelavec sam, in katero dokumentacijo je strokovni sodelavec dolžan priložiti k predlogu. Ker pa stranka z interesom, ki je sama predlagala lastno napredovanje v naziv, ni predložila ocene delovne uspešnosti, je bila tožena stranka dolžna ravnati v skladu z drugim odstavkom 7. člena Pravilnika, v skladu s katerim je dolžna zahtevati manjkajočo oceno delovne uspešnosti od ravnatelja. Ker je tožena stranka postopala po procesnih določbah Pravilnika, posledično oba obravnavana poziva na dopolnitev ni mogoče šteti kot povabilo k udeležbi v postopku v smislu 143. člena ZUP. Po podatkih upravnega spisa ni razvidno, da bi tožena stranka kadarkoli povabila tožnico k udeležbi v obravnavanem upravnem postopku. Ker tožena stranka tožnice ni povabila k udeležbi v postopku, tožnica pa udeležbe v postopku ni zahtevala in ker je tožena stranka z vročitvijo obravnavanih pozivov in izpodbijane odločbe postopala po procesnih določilih Pravilnika, sodišče meni, da je stranka z interesom utemeljeno zatrjevala, da tožnica ni imela položaja stranske udeleženke v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

15. Sodišče pa dodatno opozarja, da je bil Pravilnik sprejet na podlagi četrtega odstavka 105. člena ZOFVI, ki določa, da Pravilnik določa pogoje, način in postopek strokovnega izobraževanja in usposabljanja ter napredovanja v naziv strokovnih delavcev. Navedeni 105. člen ZOFVI torej določa pravice strokovnih delavcev, Pravilnik pa pogoje, način in postopek uresničevanja pravic, ki jim po ZOFVI pripadajo. Citirana zakonska določba in določbe pravilnika vzgojno izobraževalnim zavodom, kar v obravnavani zadevi tožnica je, ne daje pravne koristi. Slednje dodatno potrjuje, da tožnica ni imela statusa stranske udeleženke v obravnavanem upravnem postopku.

16. Stranka z interesom je ravno tako pravilno opozorila, da tožnica ni imela položaja stranske udeleženke, saj se z izpodbijano odločbo ni odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožnice. Tako iz izreka kot tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč jasno razvidno, da je tožena stranka odločala zgolj o izrednem napredovanju stranke z interesom v naziv in da tožnici ni naložila nobene obveznosti. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da je bilo tožnici z izpodbijano odločbo naloženo določeno ravnanje.

17. Sodišče še dodaja, da niso relevantne tožbene navedbe, da je tožnica imela pravni interes za udeležbo v upravnem postopku, saj se v obravnavanem upravnem sporu zgolj ugotavlja, ali je imela tožnica v obravnavani zadevi status stranske udeleženke v upravnem postopku v trenutku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. V obravnavani zadevi je namreč upravni postopek izrednega napredovanja v naziv zaključen in je predmet presoje dokončna izpodbijana odločba, tožnica pa glede na obrazloženo v tem postopku ni bila stranska udeleženka. V kolikor je tožnica želela imeti položaj stranske udeleženke, bi morala svoj pravni interes za udeležbo utemeljevati v zahtevi za priznanje stranske udeležbe, česar pa v obravnavanem postopku ni vložila.

18. Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da tožnica ni imela položaja stranske udeleženke v upravnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, zato ne more biti stranka v upravnem sporu in posledično ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe v obravnavanem upravnem sporu. Ker tožnica ne more biti stranka v obravnavanem upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o zavrženju pomeni, da tožbe v delu, s katerim se izpodbija obravnavano odločbo, ni mogoče obravnavati po vsebini, ker za to niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, zato se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb, ki se nanašajo (ne)zakonitost izpodbijane odločbe.

K II. točki izreka:

19. Predmet spora je tudi odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da se predlog za obnovo postopka zavrže, ker niso podani obnovitveni razlogi.

20. V skladu s prvim odstavkom 261. člena ZUP lahko obnovo upravnega postopka predlaga stranka. Lastnost stranke v upravnem postopku ima lahko v formalnem (procesnem) smislu v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZUP vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Lastnost stranke v širšem pomenu besede pa ima v skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZUP tudi oseba, kateri je priznan položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku, saj ima v tem postopku enake pravice in dolžnosti kot stranke, če zakon ne določa drugače3. 21. Po mnenju sodišča je odločitev tožene stranke, da v konkretnem primeru zavrže predlog za obnovo postopka, po zakonu utemeljena. Med strankami ni sporno, da tožnica ni imela položaja stranke v upravnem postopku izrednega napredovanja v naziv, saj se postopek ni začel na predlog tožnice. Tekom obravnavanega upravnega spora pa je postalo sporno, ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je predlog za obnovo postopka podala tožnica kot stranska udeleženka v postopku izrednega napredovanja v naziv, ki je upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka. Nasprotno pa je stranka z interesom navajala, da bi bilo potrebno predlog z obnovo postopka zavreči, saj tožnica ni bila stranka niti stranski udeleženec v upravnem postopku izrednega napredovanja v naziv4. Kot je sodišče ugotovilo v obrazložitvi k točki I izreka, tožnica ni imela v postopku izrednega napredovanja v naziv položaja stranske udeleženke. Ker tožnica ni imela niti položaja stranke niti stranskega udeleženca v upravnem postopku izrednega napredovanja v naziv, ni bila upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka. Tožena stranka je sicer pravilno odločila s tem, ko je predlog za obnovo postopka zavrgla, vendar bi ga bilo potrebno zavreči na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ker tožnica kot predlagatelj obnove postopka ni upravičena oseba za podajo obravnavanega predloga, saj v prvotnem upravnem postopku ni imela položaja stranke niti v formalnem niti v širšem pomenu besede.

22. Sodišče se ni spuščalo v presojo utemeljenosti ostalih navedb tožnice povezanih z obnovitvenimi razlogi, saj je že na podlagi obrazloženih razlogov imelo zadostno podlago za odločitev.

23. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu, in je sodišče te razloge navedlo v tej sodbi, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 3. točke drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

24. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, kljub temu da je tožnica s predlogom za zaslišanje ravnateljice tožnice in bivšega ravnatelja B.B. smiselno predlagala razpis glavne obravnave. Sodišče ugotavlja, da sta bila podana dokazna predloga zaslišanja ravnateljice in bivšega ravnatelja v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za izredno napredovanje v naziv in obstojem obnovitvenega razloga po 5. točki 260. člena ZUP šele v prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2017, vendar pa ni pojasnila, o čem naj bi predlagani priči v tej zvezi pričali, kar bi v skladu s 236. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 morala navesti. Tožnica s svojimi pavšalnimi navedbami v konkretnem primeru ni izkazala, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Sodišče zgolj opozarja, da ob upoštevanju odločitve sodišča in dejstev, na katera se je sodišče oprlo v tej sodbi in sklepu, predlagani priči ne bi prispevali k drugačni odločitvi, saj sta bili predlagani zaradi ugotavljanja drugih v obravnavani zadevi nerelevantnih dejstev. Prav tako pa je tožnica z navedenima dokaznima predlogoma prekludirana, saj v upravnem postopku izvedbe obravnavanih dokazov ni predlagala, v obravnavanem postopku pa ni obrazložila, zakaj novih dokazov ni navedla že v postopku izdaje upravnih aktov (52. člen ZUS-1). Sodišče je tako na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K III. točki izreka:

25. Odločitev o tožničinih stroških postopka temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Tožnica je stroške postopka priglasila v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Tožena stranka stroškov postopka ni priglasila, zato je sodišče odločilo le o stroških postopka tožnice. Ker je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrglo in to isto tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo, tožnica v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka, zato je sodišče tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

K IV. točki izreka:

26. Stranka z interesom je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pri odmeri višine stroškov postopka upoštevalo zgolj priglašene stroške.

27. O stroškovnem zahtevku strank z interesom sodišče odloča na podlagi določb ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ker ZUS-1 ne ureja povračila stroškov postopka strank z interesom (enako tudi sklep VSRS I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Pri presoji, ali je izpolnjen objektivni kriterij potrebnosti, je potrebno izhajati iz vsebine konkretne pripravljalne vloge. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi.

28. Po 1. točki tarifne številke 30 posebnega dela Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) je tožba in odgovor na tožbo v upravnem sporu v neocenljivih zadevah ovrednotena s 500 točkami. Po 2. točki tarifne številke 30 posebnega dela OT je prva obrazložena vloga v upravnem sporu ovrednotena enako kot tožba, to je s 500 točkami, vse nadaljnje obrazložene vloge se ovrednoti s 50 % točk za tožbo, kar pomeni, da je ovrednotena s 250 točkami, druge vloge pa znašajo 25 % točk za tožbo, to je s 125 točkami. Stranka z interesom je vložila odgovor na tožbo in več pripravljalnih vlog, stroške pa priglasila v prvi, drugi in tretji pripravljalni vlogi, v preostalih pripravljalnih vlogah le-teh ni priglasila. Stranka z interesom je v obrazloženi prvi pripravljalni vlogi z dne 6. 3. 2017 priglasila 500 točk po tar. št. 30/1 OT. V navedeni vlogi je namreč stranka z interesom navedla, da tožnica ni bila stranski udeleženec v upravnem postopku in da postopek obnove lahko predlaga le stranka, kar pa tožnica v obravnavanem upravnem postopku ni bila, zaradi česa bi tožena stranka predlog za obnovo postopka zavreči. S slednjimi navedbami je stranka z interesom bistveno pripomogla k odločitvi sodišča, zato ji je sodišče navedene priglašene stroške priznalo. Prav tako je sodišče priznalo stroške za tretjo pripravljalno vlogo z dne 24. 10. 2017, v kateri je priglasila stroške po tar. št. 30/1 OT v višini 250 točk, saj je ocenilo, da je bila vloga obrazložena in potrebna. Ni pa ji priznalo stroškov za drugo pripravljalno vlogo z dne 26. 4. 2017, za katero je priglasila 250 točk po tar. št. 30/1 OT, saj je stranka z interesom v slednji prerekala navedbe tožnice, ki glede na odločitev naslovnega sodišča v obravnavani zadevi niso relevantne in posledično niso bistveno pripomogle k odločitvi sodišča, zato ji sodišče obravnavanih stroškov postopka za drugo pripravljalno vlogo ni priznalo. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da sta bili prva in tretja pripravljalna vloga stranke z interesom nujno potrebni procesni dejanji, zato v zvezi s navedenimi dejanji povezani stroški postopka predstavljajo nujno potrebne stroške, ki ji jih je sodišče priznalo.

29. V skladu s 11. členom OT je stranka dolžna povrniti odvetniku tudi izdatke za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke, ki jih lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk. Stranka z interesom je materialne stroške priglasila v pavšalnem znesku. Sodišče je stranki z interesom v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT priznalo materialne stroške v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve, in sicer 15 točk, kar predstavlja 2 % od skupno priznanih 750 točk. 30. Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženo z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. S sklepom o spremembi vrednosti točke, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 22/2019, dne 5. 4. 2019 in je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, to je od 6. 4. 2019, se je vrednost točke zvišala iz 0,459 EUR na 0,60 EUR. V skladu s sodno prakso (npr. VSL sklep II Cp 1793/2019 z dne 23. 12. 2019) v zvezi s tem, katero vrednost točke je potrebno upoštevati, je bistven čas odločanja sodišča, četudi so bila procesna dejanja opravljena pred uveljavitvijo spremembe vrednosti točke po OT.

31. Sodišče je stranki z interesom priznalo stroške postopka za prvo in tretjo pripravljalno vlogo v vrednosti 750 točk, kar ob vrednosti vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 450,00 EUR. Na podlagi 29. točke obrazložitve tega sklepa je sodišče za materialne stroške priznalo 15 točk, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 9,00 EUR. Stranka z interesom je prav tako upravičeno zahtevala DDV v višini 22 %, saj je njen pooblaščenec davčni zavezanec.

32. Sodišče je tako stranki z interesom priznalo stroške postopka v skupni višini 459,00 EUR, povečano za 22 % DDV. V preostalem delu je zahtevo za povrnitev stroškov stranke z interesom zavrnilo, saj je ocenilo, da priglašeni stroški iz druge pripravljalne vloge niso bili potrebni. Ker tožnica s tožbo ni uspela, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna stranki z interesom povrniti stroške postopka v višini in roku, kot je določeno v točki IV izreka te sodbe in sklepa.

1 Erik Kerševan et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 98. 2 Ibidem. 3 Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, IUS Software, GV Založba, 2017, str. 133 in 135. 4 Sodišče v zvezi z navedenim ugovorom ugotavlja, da je le-ta pravočasen, saj stranka z interesom ni bila seznanjena, da je bil predlog za obnovo postopka vložen in da je s tem v zvezi potekal postopek do vročitve izpodbijanega sklepa, zato ni imela možnosti navedenemu ugovarjati že v upravnem postopku. Po podatkih upravnega spisa je namreč tožena stranka zavrgla predlog za obnovo postopka iz procesnih razlogov že v fazi preizkusa predloga brez njegove predhodne vročitve stranki z interesom.