Jedro

Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu „snemalec VII/2“, šifra ... v obsegu 70 % in v obsegu 30 % na delovnem mestu „TV in filmski snemalec“ s šifro delovnega mesta ... od 1. 10. 2014 dalje (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku od 1. 10. 2014 obračuna razliko med dejansko prejeto plačo na delovnem mestu „asistent TV in filmskega snemalca“ s šifro ... in plačo obračunano v višini 70 % za delo „snemalec VII/2“, šifra ... in v višini 30 % za delo „TV in filmski snemalec“ s šifro delovnega mesta ..., vse povišano za štiri plačne razrede iz naslova večopravilnosti in zmanjšano za dva plačna razreda zaradi nižje strokovne izobrazbe od zahtevane, in dodatno iz naslova napredovanja v plačnih razredih v obdobju od 1. 10. 2017 povečano za en plačni razred, od bruto zneskov obračuna dodatke v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo in nato od bruto zneskov odvede davke in prispevke, neto zneske pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela „TV in filmski snemalec“ v 36. plačnem razredu, povečanem v skladu z merili za napredovanje in dodatki v skladu z veljavnimi predpisi ter za 4 plačne razrede iz naslova večopravilnosti, podrejeno pa na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela „kamermana specialista“ v 35. plačnem razredu povečanem v skladu z merili za napredovanje in dodatki v skladu z veljavnimi predpisi ter za 4 plačne razrede iz naslova večopravilnosti (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za delo „TV in filmski snemalec“ s šifro delovnega mesta ... v presežku nad 30 % (IV. točka izreka) ter podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu „kamerman specialist“ (V. točka izreka). Zavrnilo je še tožbeni zahtevek na obračun in izplačilo dodatka za dvojezičnost (VI. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 923,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je glede presoje vsebine tožnikovega dela sledilo zgolj izpovedi in oceni vodje regionalnega centra, da je tožnik opravljal dela in naloge delovnega mesta „TV in filmski snemalec“ zgolj v 30 % delovnega časa, 70 % pa dela in naloge snemalca, prezrlo pa je izpoved tožnika (ki je razmerje nalog ocenil na 80 % v korist TV in filmskega snemalca) ter priče A.A. (ki je razmerje ocenil na 50 %). Izpovedi prič B.B. in C.C. ni upoštevalo, četudi delata neposredno s tožnikom in torej delo tožnika poznata, saj se njihove naloge prepletajo. Tako je B.B. izpovedal, da tožnik opravlja delo snemalca, snemalca specialista, tudi filmskega snemalca, občasno pa dela kot kamerman v studiu, C.C. pa je izpovedala, da je tožnik pri delu popolnoma samostojen, pri primerjavi z delom D.D. in E.E. pa je izpostavila zgolj to, da slednja delata ob pomoči asistenta, tožnik pa ne. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo pisnih izjav F.F. in G.G.. Navaja, da naloge višje rangiranega delovnega mesta lahko zajemajo tudi naloge nižjega delovnega mesta in zaradi tega ne pride do nikakršnega razmejevanja obsega delovnega časa. Če že, bi tožnik deloma opravljal delo kamermana specialista in ne zgolj snemalca. Meni, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh priglašenih stroških postopka, in sicer ni odločilo o stroških konference s stranko, pregleda dokumentacije, zahteve za odpravo kršitev, strošku sodne takse in stroškov prevodov izjav prič, ki jih je tožnik priglasil po zadnjem naroku takoj za tem, ko je toženka sodišče obvestila, da ne vztraja pri neposrednem zaslišanju prič.

4. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov ter kršitve človekovih pravic. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je priča H.H. predlog za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s tožnikom podal vodstvu tožene stranke nekje januarja, februarja 2020 in da v svoji izpovedi ni potrdil, da je tožnik tovrstna dela dejansko opravljal vse od 1. 10. 2014 dalje. V kolikor je sodišče prve stopnje dejansko sledilo njegov izpovedi bi lahko kvečjemu razsodilo, da je tožnik v spornem obdobju opravljal dela in naloge za delovno mesto „snemalec VII/1“ in ne za delovno mesto „snemalec VII/2“. Meni, da iz izpovedi priče A.A. in izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik vse od 1. 10. 2014 dalje opravljal dela in naloge za delovno mesto „snemalec VII/1“ v obsegu 70 % in v obsegu 30 % dela in naloge delovnega mesta „TV in filmski snemalec“, temveč, da je tožnik od leta 2013 dalje postopoma napredoval v znanju in izkušnjah, postopoma pa je prevzemal nova in zahtevnejša dela in naloge. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, izpodbijana sodba pa je obremenjena s procesno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da se v tožnikovo napredovalno obdobje šteje celotno obdobje od 1. 10. 2014 dalje. Četudi so priče tožnikovo delo pohvalile, to še ne pomeni, da je tožnik dejansko izpolnil pogoje za višje napredovanje, kot ga je bil deležen in za katero sta stranki sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da dodelitev dodatka za večopravilnost ni v diskrecijski pravici toženke oziroma delodajalca. Pri tem se sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 654/2015 z dne 3. 12. 2015. S tem, ko je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnik opravljal dela na delovnem mestu „snemalec VII/2“ v obsegu 70 % in dela na delovnem mestu „TV in filmski snemalec“ v obsegu 30 %, je že korigiralo plačo in obseg del in nalog, ki jih je tožnik dolžan opravljati na podlagi teh dveh delovnih mest, kar pomeni, da tožnik ni upravičen do dodatnih plačnih razredov iz naslova večopravilnosti, še posebej ne v višini 4 plačnih razredov. Poudarja, da tožnik ni upravičen do dodatnih 4 plačnih razredov iz naslova večopravilnosti, saj se razvrstitev tožnika na to delovno mesto in dodatek iz naslova večopravilnosti, ki ga je tožnik prejemal na podlagi aneksov k pogodbi o zaposlitvi, izključujeta. Sodišče prve stopnje se do teh navedb toženke ni opredelilo. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, koliko časa oziroma za kateri čas bi bil tožnik poleg plačila za delovni mesti „snemalec VII/2“ v obsegu 70 % in „TV in filmski snemalec“ v obsegu 30 % dejansko upravičen tudi do dodatka za večopravilnost, ter za katera dela, ki niso vključena v delokrog navedenih delovnih mest, ampak je pavšalno in zmotno razsodilo, da je tožnik za ves čas, torej od 1. 10. 2014 dalje upravičen tudi do dodatka za večopravilnost v višini 4 plačnih razredov. Za primer, da bi pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje štelo za pravilno, trdi, da bi bil tožnik upravičen kvečjemu do 1/3 odmerjenih stroškov.

5. Obe stranki odgovarjata na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet tožbenega zahtevka poleg plačila razlike v plači po dejanskem delu tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu, za katerega tožnik z dajatvenim zahtevkom zahteva plačilo razlike v plači. V skladu s prvim odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v delovnih in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če ta zakon določa, da odloča sodnik posameznik. Kdaj odloča sodnik posameznik, je določeno v drugem in tretjem odstavku 14. člena ZDSS-1. Po teh določbah sodnik posameznik odloča v individualnih delovnih in socialnih sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 40.000 EUR, ne glede na vrednost spornega predmeta pa v taksativno navedenih individualnih delovnih in socialnih sporih. Glede na takšno zakonsko ureditev v sporih zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja sodišče prve stopnje vedno odloča v senatu. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v spisu izhaja, da je o zahtevku na ugotovitev obstoja delovnega razmerja na prvi stopnji odločala sodnica posameznica, glede na citirana pravila o sestavi sodišča pa bi moral odločati senat. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedenega pritožbenega razloga sicer pritožbi strank izrecno nista uveljavljali, vendar je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče dolžno na to procesno kršitev paziti po uradni dolžnosti. Upoštevaje procesno pooblastilo iz prvega odstavka 354. člena ZPP je zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz tega razloga.

9. Poleg zgoraj ugotovljene kršitve pritožbenemu sodišču razveljavitev izpodbijane sodbe narekuje tudi utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka v pritožbi namreč utemeljeno opozarja, da je protispisna ugotovitev, da je priča H.H., vodja regionalnega centra, za tožnika predlagal sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z deljenim delokrogom 70 % snemalca VII/2 in 30 % TV in filmskega snemalca, čemur je posledično sodišče prve stopnje sledilo in odločilo, da je tožnik upravičen do plačila razlike med dejansko prejeto plačo za delo asistenta TV in filmskega snemalca ter plačo v višini 70 % za delo snemalca VII/2 in v višini 30 % za delo TV in filmskega snemalca. Protispisnost je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Delovno mesto, katerega delo oziroma naloge je dejansko opravljal tožnik, predstavlja odločilno dejstvo za odločitev v obravnavanem sporu. Iz vsebine zvočnega posnetka zaslišanja priče (list. št. 91) izhaja, da je vodja regionalnega centra izpovedal, da je bil njegov predlog 70 % snemalec VII/1, to je 31. plačni razred in 30 % TV in filmski snemalec, ki je v 37. plačnem razredu, zato navedba naziva oziroma delovnega mesta snemalec VII/2 v izpodbijani sodbi ni pravilna, sodišče prve stopnje je prepisu izpovedi vodje regionalnega centra tako pripisalo drugačno vsebino od resnične, pri čemer gre za za nosilno ugotovitev o odločilnem dejstvu, vključenem tudi v sam izrek izpodbijane sodbe.

10. Ker ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka po 1. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede na njuno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo (namesto sodišča prve stopnje), je pritožbama ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo v celoti ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moral senat sodišča prve stopnje odpraviti ugotovljene postopkovne kršitve, izvesti potrebne dokaze v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti zahtevkov tožnika in nato ponovno odločiti v tem individualnem delovnem sporu, pri tem pa upoštevati, da v primeru, ko je tožnik že v delovnem razmerju s toženo stranko, za zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za opravljanje dela na drugem delovnem mestu, kot ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni podlage.

11. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi s tem strankama odvzelo ustavno pravico do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.