Jedro

S stališči pritožbe, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v prejšnji točki in je na njih odgovorilo že sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče na načelni ravni strinja. Vendar pa pritožba spregleda bistveno okoliščino, da obdolženčeva izrečena beseda "budalo" drugemu odvetniku - pooblaščencu nasprotne stranke nikakor ne predstavlja potrebne obrambe in varstva pravic obdolženčeve stranke, niti graje oziroma resne kritike dela oškodovanca kot odvetnika. Podajanje ugovorov na vprašanja nasprotne stranke je stalnica odvetniškega dela na sodišču, medtem ko izrek besede "budalo" nasprotnemu odvetniku pač ni in ne more biti namenjena izmenjavi nobenih argumentov med strankama na sodišču, ne glede na argumentacijo o dopustnosti ali nedopustnosti postavljenega vprašanja, ki v obravnavani zadevi sploh ni bila potrebna, saj je sodnik vprašanje že dovolil. Poudariti je še potrebno, da je razpravljajoči sodnik v tej pravdni zadevi vendarle zapisal svojo ugotovitev o neprimernem obnašanju obdolženca do oškodovanca tako, da je obdolženca opozoril ter ga pozval, da se vzdrži komentarjev, ki nimajo zveze s sodnim postopkom, kar pa je bistveno.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega J.K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v znesku 360,00 EUR, zasebnemu tožilcu pa je dolžan povrniti potrebne izdatke ter nagrado in potrebne izdatke njegove pooblaščenke.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega J.K. za krivega, ker je storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer 180,00 EUR sodne takse po taksni tarifi 7212 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v zvezi s petim odstavkom 3. člena ZST-1, zasebnemu tožilcu pa je dolžan povrniti potrebne izdatke ter nagrado in potrebne izdatke njegove pooblaščenke v višini, kot bo odmerjena s posebnim sklepom. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje zasebnega tožilca I.W. kot oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, zasebnemu tožilcu pa naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka.

3. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je odgovorila pooblaščenka zasebnega tožilca I.W. V odgovoru je predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba ne da bi navedla iz katere točke 372. člena ZKP bi naj sodišče prve stopnje kazenski zakon prekršilo. To pa ne izhaja niti iz njene obrazložitve. Na podlagi neobrazložene pritožbe pa pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo preizkusiti. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Uveljavljanje kršitve kazenskega zakona je zato brez temelja.

6. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

7. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, da sta z zasebnim tožilcem nekajkrat na glavni obravnavi prišla v konflikt ter da je bila obravnava napeta in stresna. Ob postavljanju vprašanja obdolženca stranki je zasebni tožilec pri vsakem vprašanju nekaj gestikuliral in izražal nasprotovanje vprašanju. Ob zadnjem vprašanju je ostreje nastopil proti zasebnemu tožilcu in mu povedal, da bo o tem, ali se vprašanje dovoli ali ne, odločal sodnik in ne zasebni tožilec; da se mu vprašanje zdi dovolj utemeljeno in da je reakcija zasebnega tožilca neprimerna. Sodnik je nato proti obdolžencu rekel, da je sedaj dovolj. Pritožba nato poudari, da je sodnik vprašanje dovolil kot smiselno. Ko pa je stranka zasebnega tožilca začela odgovarjati na postavljeno vprašanje, pa je obdolženec povedal, "ali je to normalno, kaj se dogaja in kaj ta tip še želi oziroma kaj bi še rad od mene". V tem trenutku, ko je izrekel te besede, je obdolženec gledal proti mizi in sedel. Pritožba nato o dogajanju na glavni obravnavi zaključi, da je sodnik obdolženca opozoril naj se vzdrži komentarjev, ki niso v zvezi s sodnim postopkom. Nato je sodnik zapisnik zaključil, nakar je zasebni tožilec zahteval, da sodnik zapiše, kar je rekel obdolženec. Sodnik mu je odgovoril, da ni ničesar takega obdolženec povedal, vendar je zasebni tožilec še vedno zahteval, da se zapiše, da mu je obdolženec rekel "budalo".

Obdolženčev zagovornik nato v pritožbi še navaja, da se je obdolženec zasebnemu tožilcu opravičil po SMS sporočilu iz razloga, ker je bilo njegovo vedenje precej ostro in neprimerno do zasebnega tožilca, nikakor pa se ni opravičil za besedo "budalo", ker te besede ni izrekel, kar izhaja tudi iz SMS sporočila.

V nadaljevanju obrazložitve pritožbe zagovornik še analizira izpovedbe prič, ki jih je zaslišalo sodišče na glavni obravnavi in na podlagi njihovih izpovedb zaključi, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Pritožnik še predstavi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), kjer je sodišče ugotovilo kršitev pravice do svobode izražanja. Poudarja, da je potrebno upoštevati, da je zasebni tožilec odvetnik, ki je nastopal na glavni obravnavi in da je kot taka oseba moral prenesti večje kritike svojega dela na obravnavi, kakor druge osebe. Sodišče prve stopnje pa bi moralo upoštevati še, da med poklice, katere pripadnikom sodna praksa priznava širše meje svobode izražanja, spada tudi odvetniški poklic. Sklicuje pa se še na mnenje ESČP, da je mogoče pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) zagotoviti le tako, da se omogoči svobodna in ostra izmenjava argumentov med strankama postopka. Odvetnikom je treba dopustiti, da v tej ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovim strankam. Sodišče prve stopnje je zato po prepričanju pritožnika kršilo 10. člen EKČP, torej pravico do svobode izražanja, prav tako pa je kršilo tudi 39. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki tudi ureja pravico do svobode izražanja. V koliziji pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave in pravice do časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave, bi sodišče prve stopnje moralo dati prednost pravici do izražanja v smeri pravice do obrambe interesov stranke na glavni obravnavi.

8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam zasebnega tožilca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. V točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje brez vsakršnega dvoma pravilno ugotovilo in obrazložilo, da je obdolženec kritičnega dne oškodovancu rekel da je "budalo". V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče s temi razlogi strinja, se nanje sklicuje in jim nima kaj dodati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi že odgovorilo na vse pomisleke, ki jih sedaj izraža in obrazlaga obdolženčev zagovornik v pritožbi (točka 9 obrazložitve). Razložilo je, da je v določbi tretjega odstavka urejena kolizija dveh človekovih pravic, ko na eni strani pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave (ki zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, da lahko vsakdo svobodno izbira, sprejema in širi vesti in mnenja), poseže v pravico do časti in dobrega imena kot eno od osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave (ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic). Sodišče prve stopnje se je že v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno opredelilo tudi do stališča, ki ga sedaj v pritožbi razlaga obdolženčev zagovornik, da je oškodovanec odvetnik, ki je nastopal na glavni obravnavi in da bi kot taka oseba moral prenesti večje kritike svojega dela na obravnavi kakor druge osebe, saj spada tudi odvetniški poklic med tiste poklice, katere pripadnikom sodna praksa priznava širše meje svobode izražanja. Pritožnik se sklicuje na pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ki jo je moč zagotoviti le tako, da se omogoči svobodna in ostra izmenjava argumentov med strankama postopka. Odvetnikom je treba dopustiti, da v tej ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo, saj bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode to onemogočili in s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovim strankam. Zato naj bo kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku dopustno le v izjemnih primerih, kot to izhaja iz vsebine Velikega znanstvenega komentarja, posebni del KZ-1, 1. knjiga, stran 861, na katerega se sklicuje pritožba.

9. S stališči pritožbe, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v prejšnji točki in je na njih odgovorilo že sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče na načelni ravni strinja. Vendar pa pritožba spregleda bistveno okoliščino, da obdolženčeva izrečena beseda "budalo" drugemu odvetniku - pooblaščencu nasprotne stranke nikakor ne predstavlja potrebne obrambe in varstva pravic obdolženčeve stranke, niti graje oziroma resne kritike dela oškodovanca kot odvetnika. Podajanje ugovorov na vprašanja nasprotne stranke je stalnica odvetniškega dela na sodišču, medtem ko izrek besede "budalo" nasprotnemu odvetniku pač ni in ne more biti namenjena izmenjavi nobenih argumentov med strankama na sodišču, ne glede na argumentacijo o dopustnosti ali nedopustnosti postavljenega vprašanja, ki v obravnavani zadevi sploh ni bila potrebna, saj je sodnik vprašanje že dovolil. Poudariti je še potrebno, da je razpravljajoči sodnik v tej pravdni zadevi vendarle zapisal svojo ugotovitev o neprimernem obnašanju obdolženca do oškodovanca tako, da je obdolženca opozoril ter ga pozval, da se vzdrži komentarjev, ki nimajo zveze s sodnim postopkom, kar pa je bistveno.

10. Strinja se pritožbeno sodišče s prvostopnim tudi, ko zaključi, da se je obdolženec tako izrazil z namenom zaničevanja oškodovanca, v posledici česar protipravnost njegovega ravnanja v smislu tretjega odstavka 158. člena KZ-1 ne more biti izključena. Sam izbor besede "budalo" in njen slabšalni namen, ki jo je obdolženec izrekel zasebnemu tožilcu, presega vsakršno mejo spoštljive in dostojne komunikacije med dvema kolegoma odvetnikoma na sodišču in dokazuje, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je sicer dopusten pravni spopad med obdolžencem in oškodovancem kot pooblaščencema dveh nasprotujočih si pravdnih strank. Obdolženec pa je v obliki negativne vrednostne sodbe prešel na osebno raven, kjer je v ospredje stopila zgolj osebna žalitev oškodovanca, ki z zastopanjem obdolženčeve stranke v pravdni zadevi ali deloma oškodovanca kot pooblaščenca nasprotne pravdne stranke ni imela več nobene zveze, torej je prešla v goli in neupravičen osebnostni napad na oškodovanca, katerega izključni namen je bil v osebni žalitvi oškodovanca.

11. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

12. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o izrečeni kazenski sankciji. Preizkus je pokazal, da niso podani pogoji za izrek oprostilne sodbe obdolžencu, ker ni podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja, ki ga je storil obdolženec ter posledicami, ki bi jih povzročila zanj obsodba. Okoliščine, ki jih je ugotovilo samo sodišče prve stopnje in jih v pritožbi ponavlja obdolženčev zagovornik, in sicer da zasebni tožilec ni utrpel nobenih hujših in dalj časa trajajočih duševnih bolečin, da ni potreboval nobene zdravniške pomoči ter da njegovo prizadetost niso čutile druge osebe, pač ni mogoče obravnavati kot kaznivo dejanje majhnega pomena. 358. člen ZKP določa, da izreče sodišče sodbo, s katero oprosti obdolženca obtožbe po četrtem odstavku tega člena, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja je majhnega pomena, ko je torej njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni. Pritožba spregleda oziroma ne upošteva, da je obdolženec kot odvetnik z izrečeno besedo "budalo" zasebnega tožilca tudi odvetnika razžalil. Da je izrečena beseda pri oškodovancu imela posledice, zatrjuje celo sama pritožba, saj obrazlaga, da zasebni tožilec ni trpel hujših posledic in da je bil zaradi obdolženčevega dejanja prizadet, čeprav samo en dan. Tako je moč zaključiti, da so pri zasebnem tožilcu posledice nastale. Po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi ni moč zatrjevati, da z dejanjem obdolženca niso nastale škodljive posledice zasebnemu tožilcu zato, ker ga je kot odvetnika razžalil v sodni dvorani vpričo sodnika, zapisnikarice in pravdnih strank. Na koncu pa je potrebno poudariti, da je obdolženec kot odvetnik s svojim ravnanjem oziroma storitvijo kaznivega dejanja razžalitve vsekakor vrgel velik madež na pravosodje, predvsem pa med svoje stanovske kolege, kar je še toliko bolj zavržno, saj bi moral stremeti k spoštovanju pravnih norm, kot je v odgovoru na pritožbo zapisala tudi pooblaščenka zasebnega tožilca. Pritožbeno sodišče pri tem še poudarja, da se je obdolženec sicer zasebnemu tožilcu opravičil za svoje neprimerno obnašanje v sodni dvorani, vendar pa se mu ni opravičil zaradi izrečene besede, s katero je zasebnega tožilca razžalil. Pri obdolžencu pa izrečena kazenska sankcija ne bo imela nobenih posledic, saj sam zatrjuje, da je pred koncem svoje pravniške kariere.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah - ZST-1 ter po tar. št. 7222 (zavrnitev pritožbe v kazenskem postopku na zasebno tožbo - znesek takse 360,00 EUR) Taksne tarife.