Jedro

Razmerje po 77. členu Zakona o javnih financah - ZJF (obravnava prošnje za odpis dolga) ni razmerje med organom in stranko v smislu upravnega razmerja oziroma odločanja upravnega organa o pravicah, pravnih koristih ali dolžnostih posameznika, pač pa razmerje med upnikom in dolžnikom, v katerem je dolžnikova obveznost znana in nesporna, upnik pa lahko, pod določenimi zakonskimi pogoji, privoli v spremenjen način izpolnitve ali celo v odpis dolga. Ne gre torej za upravno odločanje ampak za odločitev v okviru poslovanja (obligacijsko razmerje), to je izpolnitev ali neizpolnitev pravnomočno ugotovljene obveznosti do države (odločitev upnika, da odpusti dolg svojemu dolžniku).

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 477-138/2015/38 z dne 30. 1. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za odpis dolga do Republike Slovenije iz naslova pravdnih stroškov po tam navedenih sodbah oziroma sklepih v skupnem znesku 223.812,37 EUR, ker je tožena stranka dne 2. 11. 2017 izdala odločbo, s katero je prej navedeno (izpodbijano v tem upravnem sporu) odločbo z dne 30. 1. 2017 izrekla za nično.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče poudarilo, da izpodbijana odločba ne obstaja več, saj je bila izrečena za nično, in ker se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz te odločbe nastale (prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), tožnik nima več pravnega interesa za njeno izpodbijanje. Prav tako pa nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe z dne 2. 11. 2017, s katero je bila izpodbijana odločba izrečena za nično (in na katero je po pozivu sodišča razširil tožbo), saj je pravno korist, ki jo je zasledoval s tožbo v tem upravnem sporu, že dosegel s tem, da je bila izpodbijana odločba izrečena za nično in si tako svojega pravnega položaja s tožbo, tudi razširjeno na ničnostno odločbo, ne more več izboljšati.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, v kateri med drugim poudarja, da je primarno zahteval ugoditev predlogu za odpis dolgov v celoti in o tem bi moralo sodišče odločiti. Njegov pravni interes z odpravo odločbe tožene stranke in zavrženjem tožbe tako zagotovo ni bil dosežen in obstaja še naprej, saj bi bil njegov položaj z izdajo odločbe, s katero bi se mu vsi dolgovi odpisali, bistveno izboljšan oziroma boljši. V nadaljevanju opisuje potek postopkov, v njih izdanih odločb ter tam sprejetih stališč. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru je med drugim poudarila, da gre za zadevo, v kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku, saj se o morebitnih prošnjah za odpis dolga ne odloča po ZUP ampak se take prošnje obravnava skladno z Uredbo o upravnem poslovanju kot pisanje strank. Pojasnjuje še, da odpis dolga ni pravica stranke, ki bi jo ta lahko uveljavljala v upravnem postopku, temveč možnost organa, da v primeru ugotovitve, da dolga ni mogoče izterjati bodisi zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika, bodisi zaradi tega, ker bi stroški izterjave presegli višino dolga, dolg odpiše. V konkretnem primeru torej ne gre za upravno stvar. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijani sklep.

5. Tožnik je bil z odgovorom na pritožbo seznanjen.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi 77. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF) lahko pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, na prošnjo dolžnika ob primernem zavarovanju in obrestovanju odloži plačilo, dovoli obročno plačilo dolga dolžnika ali spremeni predvideno dinamiko plačila dolga. V skladu s tretjim odstavkom tega člena lahko pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, do višine, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna za posamezno leto, odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali če se zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati.

8. Že iz samega zakona je jasno razvidno, da 77. člen ZJF ureja dve različni situaciji, po prvem odstavku pristojni minister odloča na podlagi prošnje dolžnika, po tretjem odstavku pa gre za odločanje po uradni dolžnosti, dolžnik lahko da le pobudo, da bi ministrstvo o tem odločilo. Taka možnost odpisa dolga po tretjem odstavku 77. člena torej ne predstavlja pravice dolžnika in o taki pobudi pristojni minister niti ni dolžan odločiti.

9. Predvsem pa razmerje po 77. členu ZJF ni razmerje med organom in stranko v smislu upravnega razmerja oziroma odločanja upravnega organa o pravicah, pravnih koristih ali dolžnostih posameznika, pač pa razmerje med upnikom in dolžnikom, v katerem je dolžnikova obveznost znana in nesporna, upnik pa lahko, pod določenimi zakonskimi pogoji, privoli v spremenjen način izpolnitve ali celo v odpis dolga. Ne gre torej za upravno odločanje ampak za odločitev v okviru poslovanja (obligacijsko razmerje), to je izpolnitev ali neizpolnitev pravnomočno ugotovljene obveznosti do države (odločitev upnika, da odpusti dolg svojemu dolžniku).

10. Vrhovno sodišče pa je že večkrat poudarilo, da aktov poslovanja ni mogoče šteti za upravne akte, saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb na področju upravnega prava. Ti akti so izdani v postopkih upravljanja z javnim premoženjem in ne pomenijo oblastnega ravnanja, temveč ravnanje tožene stranke kot vsakega drugega lastnika.1

11. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev v izpodbijanem sklepu o zavrženju tožbe pravilna, res pa je, da niso pravilni razlogi, ki jih je sodišče navedlo za tako odločitev (6. točka namesto pravilno 4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), a to na odločitev ni imelo vpliva, saj je rezultat v obeh primerih enak.

12. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 Prim. npr. sklepe VSRS I Up 40/2017 z dne 7. 2. 2018, I Up 74/2016 z dne 13. 4. 2016 in I Up 540/2008 z dne 2. 11. 2009.