Jedro

Disciplinska komisija pri sindikatu delavcev pri zasebnikih je ugodila ugovoru delavca in razveljavila delodajalčevo odpoved delovnega razmerja delavcu zaradi njegove hujše kršitve delovne obveznosti.

O ugovoru je odločil organ, ki deluje zunaj delodajalca in s katerim je bilo odločeno v škodo delodajalca. Zaradi tega ima delodajalec - toženec, neglede na določbo prvega odstavka 66. člena ZTPDR, pravico do sodnega varstva po splošnih načelih varstva pravic (22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije).

Toženčevi reviziji zoper sklep sodišča druge stopnje, ki je na podlagi 66. člena ZTPDR zavrglo njegovo nasprotno tožbo, pa kljub temu ni bilo mogoče ugoditi. Na podlagi 124. člena Kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Uradni list SRS, št. 18/89) je potekel zastaralni rok za izrek novega disciplinskega ukrepa. V rok je vštet čas od storitve zadnje kršitve delovne obveznosti do vložitve tožbe in od vročitve drugostopne sodbe zastopniku toženca pa do vložitve revizije, kar skupaj znaša več kot trideset dni.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena.

s k l e n i l o : Revizija zoper sklep se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku iz tožnikove tožbe na plačilo razlike plače za čas od 15.11.1991 do 31.8.1992, (rok plačila ni naveden), plačilo prispevkov za socialno varnost in na vpis delovne dobe v delovno knjižico. Odločilo je tudi o zahtevku toženca iz nasprotne tožbe, ki je zahteval razveljavitev sklepa Disciplinske komisije pri Sindikatu delavcev pri zasebnikih z dne 20.12.1991, ki je ugodila pritožbi tožnika zoper odpoved delovnega razmerja z dne 14.11.1991. Ugotovilo je, da tožnik ni storil takšnih kršitev delovnih obveznosti, zaradi katerih bi mu zasebni delodajalec lahko odpovedal delovno razmerje. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek iz nasprotne tožbe kot neutemeljen zavrnilo.

Po pritožbi toženca je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo 3. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje in zavrglo toženčevo nasprotno tožbo. Odločitev je utemeljilo z določbo 66. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: TZPDR), iz katere izhaja, da zoper odločbo disciplinskega organa druge stopnje lahko začne delovni spor le delavec, ne pa tudi zasebni delodajalec. Niso torej podane procesne predpostavke, zaradi česar je sodišče druge stopnje tožbo zavrglo na podlagi drugega odstavka 369. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče druge stopnje pa je pritožbo v delu, ki se nanaša na plačilo razlike plače, plačilo prispevkov, vpis delovne dobe v delovno knjižico in na povrnitev stroškov postopka tožniku, kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem se je sklicevala na 3. točko prvega odstavka 385. člena in na 400. člen ZPP. Predlagala je, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in njenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ugodi, tožnikov zahtevek pa zavrne, podrejeno, da na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da ji ni bil vročen sklep Disciplinske komisije.

Zapisnik z dne 20.12.1991 nima značaja odločbe. Disciplinska komisija ni bila sestavljena po tripartitnem načelu, prisotni so bili le trije člani, namesto petih članov.

S tem, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da toženec nima pravice so sodnega varstva, so bile kršene določbe 8., 14. člena, četrtega odstavka 15. člena, 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije, pa tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Sodišče druge stopnje je v prvem sklepu glede pravice toženca do sodnega varstva sprejelo drugačno stališče, kot v izpodbijanem sklepu.

Določba 66. člena ZTPDR ne ustreza pravnemu redu Republike Slovenije.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

Revizija v delu, ki se nanaša na sodbo sodišča druge stopnje, torej na denarni zahtevek tožnika, na plačilo prispevkov za socialno varnost in na vpis delovne dobe v delovno knjižico iz njegove tožbe, ni obrazložena in v njej revident ni navedel razlogov. Zaradi tega je ta del revizije revizijsko sodišče preizkusilo le v obsegu, ki je določen v 386. členu ZPP. Ta določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da navedena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in da je bilo, glede na ugotovljeno dejansko stanje (na katerega je revizijsko sodišče vezano, tretji odstavek 385. člena ZPP), tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Revizijo v zvezi s sklepom je bilo treba zavreči kot nedovoljeno.

Sodišče druge stopnje je glede nasprotne tožbe napačno sklepalo, da je pravico toženca do sodnega varstva presojati po določbi prvega odstavka 66. člena ZTPDR. Ta določba ureja pravico do sodnega varstva le za delavca (in za družbenega pravobranilca samoupravljanja). O ugovoru tožnika je odločala Disciplinska komisija pri Sindikatu delavcev pri zasebnikih, torej organ, ki deluje zunaj delodajalca. Ugovoru tožnika je bilo ugodeno, torej je bilo odločeno v škodo delodajalca - toženca. Njegovo pravico do sodnega varstva je zato presojati po splošnih načelih, torej predvsem po ustavnih načelih pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I) in po določbi 23. člena, ki ureja pravico do sodenga varstva. Odločitev Disciplinske komisije je dokončna, v njej je odločeno v škodo toženca, zato ima pravico do sodnega varstva.

Zato je bilo materialno pravo na drugi stopnji zmotno uporabljeno, kar bi, zaradi določbe drugega odstavka 395. člena ZPP, narekovalo razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje oziroma njeno spremembo po prvem odstavku navedenega člena.

Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je potekel zastaralni rok za izrek novega disciplinskega ukrepa, ki je določen v prvem odstavku 124. člena leta 1991 veljavne Kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Uradni list SRS, št. 18/89, v nadaljevanju: KPDSO). Določbe o zastaralnih rokih v disciplinskem postopku mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, ker so materialnopravnega značaja (386. člen ZPP). V navedenem členu KPDSO je določeno, da obrtnik lahko izreče disciplinski ukrep v roku tridesetih dni, ko so bile zadnjič kršene delovne obveznosti. V sklepu o odpovedi delovnega razmerja je navedeno, da bi naj tožnik zadnjič kršil delovno obveznost 14.11.1991. Tek zastaralnih rokov je presojati po določbi 67. člena ZTPDR, po kateri se dan, ko je bila kršitev storjena, šteje kot prvi dan teka roka. V 93. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) je določeno, da zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka ne teče v času postopka pred pristojnim sodiščem. Tožbo je tožnik vložil 27.11.1991, torej je do takrat poteklo 14 dni zastaralnega roka. Zaradi navedene določbe ZDR zastaralni rok ni tekel od 27.11.1991 pa do 17. junija 1997, ko je bila drugostopna sodba vročena zastopniku tožene stranke (drugi odstavek 334. člena ZPP). Revizija je bila vložena 8. julija 1997, torej je od pravnomočnosti sodbe oziroma sklepa do takrat poteklo še 20 dni, skupaj torej več kot 30 dni. Drugostopni disciplinski organ je odločitev toženca razveljavil, kar pomeni, da bi moral delodajalec na podlagi prvega odstavka 124. člena KPDSO izreči nov disciplinski ukrep oziroma tožniku odpovedati delovno razmerje zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti (121. in 122. člen navedene kolektivne pogodbe), tega pa zaradi poteka navedenega zastaralnega roka več ne more storiti.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da revident nima pravnega interesa za revizijo, ker tudi v primeru, če bi z njo uspel, zaradi poteka zastaralnega roka novega disciplinskega ukrepa več ne more izreči. Zaradi tega je bilo treba ta del revizije na podlagi drugega odstavka 389. člena zavreči. Zaradi obrazloženega drugi ugovori v reviziji niso pomembni za odločitev.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.