Jedro

Volilno kampanjo predstavlja vsak oglas, slogan, poziv in podobno, ki bi pozival volivce neposredno k izvolitvi A.A. za župana oziroma k izvolitvi njegove liste. Če bi bil tak poziv objavljen s pomočjo občinskih sredstev, bi torej to pomenilo, da se je iz občinskih sredstev financirala volilna kampanja, kar bi bilo nedopustno.

Sam poziv k čim večji udeležbi ne pomeni isto kot poziv k volitvi za točno določeno konkretno osebo. Če je župan v svojih predvolilnih biltenih prav tako pozval volivce, naj se 100 % udeležijo volitev, pa to ne pomeni, da je iz občinskih sredstev objavil poziv, naj volijo njega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila pritožbo pritožnika na volilno kampanjo takratnega župana in kandidata za župana A.A. v volilni kampanji za lokalne volitve, podano 12. 12. 2018. V obrazložitvi sklepa povzema, kaj je pritožnik navedel v pritožbi. Navaja, da je bilo pritožniku na seji občinskega sveta dne 22. 5. 2019 omogočeno, da se udeleži postopka obravnave njegove pritožbe in da podaja svoja stališča. V nadaljevanju obrazložitve povzema, kaj je pritožnik povedal na seji. Pritožbo je obravnavala tudi komisija za potrditev mandatov članov občinskega sveta in ugotovitev izvolitve župana in podala poročilo glede upravičenosti oziroma neupravičenosti pritožbe tožnika s predlogom, da se pritožba zavrne. Nadalje tožena stranka navaja, da pritožnik ne uveljavlja nikakršnih pritožbenih razlogov, ki bi se nanašali na ravnanje volilnih organov ali odločitve volilne komisije, ki bi lahko vplivali na potrditev mandatov oziroma ugotovitev izvolitve župana, ampak uveljavlja izključno kršitve, ki naj bi bile storjene s strani drugega kandidata za župana A.A. v okviru volilne kampanje za lokalne volitve 2018. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-191/17-25 z dne 25. 1. 2018 in na to vezana sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS Uv 10/2017-67 z dne 14. 3. 2018 po mnenju tožene stranke za konkretni primer nista uporabni, saj obravnava primer ravnanja Vlade RS v referendumski kampanji.

2. Pritožnik je v svoji pritožbi očital, da občinsko glasilo B. št. 3 pretirano propagandno poroča o dosežkih župana v celotnem mandatu in da naj bi bil namen propaganda za zasebne namene A.A.. Tožena stranka meni, da glasilo B. ne predstavlja volilne propagande, saj v nobeni od objav ni neposrednega sklicevanja na lokalne volitve, na kandidate na volitvah kot tudi ne morebitne predvolilne obljube ali predstavljanje projektov za čas po volitvah. Predstavljeno je bilo le stanje občine oziroma projektov v občini. Podobno velja tudi za očitke pritožnika v pritožbi, ki se nanašajo na akcijo 100 % volilna udeležba. Neutemeljenost očitkov izhaja že iz vsebine same akcije in slogana, ki se resda pojavlja tudi na predvolilnih letakih kandidata za župana A.A., v katerem pa se občane le poziva k čim večji 100 % udeležbi na volitvah, takšen poziv in slogan pa ne predstavlja pravno varovanega in zaščitenega slogana, predstavlja pa vsebinski poziv, ki je usmerjen v zagotavljanje čim večje udeležbe volivcev na volitvah. Takšen poziv ne predstavlja ravnanja, ki bi favoriziral enega od kandidatov za župana, ampak je po naravi in vsebini edino poziv k čim večji volilni udeležbi. Nedopustne volilne propagande ne predstavlja niti ravnanje, ki ga pritožnik očita v pritožbi v delu, ki se nanaša na uporabo gradiva v glasilu B. št. 2 in županovem predvolilnem biltenu. V glasilu B. št. 2 se v ničemer ne preferira ne župana samega ali na njegovo kandidaturo, ne sklicuje se na lokalne volitve niti na kandidate na volitvah. Objava vizije razvoja v glasilu B. je predstavljala objavo projekta, ki je bil v teku in je torej ta objava predstavljala normalno obveščanje o dogajanju v občini, in sicer obveščanje o tem, kaj je v teku. Nedopustne volilne propagande tudi ne predstavljajo pritožbeni očitki iz tistega dela pritožbe, ki se nanaša na raziskavo javnega mnenja .... Raziskava, ki jo je pridobila občina, ni bila izvedena po naročilu občine. Raziskava je bila narejena po lastni iniciativi izvajalca ... v 212 občinah brez naročila in vnaprejšnje seznanjenosti občine o izvajanju raziskave. Po raziskavi pa je ... izsledke ponudila v odkup posameznim občinam in med njimi tudi Občini C., ki pa teh izsledkov ni objavila in prav tako jih ni objavil ali uporabil dosedanji župan A.A.. Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti, poleg navedenega pa je treba upoštevati, da tudi v primeru, če bi bili očitki utemeljeni, ne bi bistveno vplivali na kolektivni izid volitev, saj je kandidat A.A. bil izvoljen že v prvem krogu županskih volitev, pri čemer je prejel 54,90 % glasov, pritožnik pa 35,81 %.

3. Pritožnik v pritožbi navaja, da izpodbijani sklep ni bil sprejet na seji občinskega sveta in šele od 16. odstavka dalje je sklep, kot je zapisan, dejansko prebran na seji občinskega sveta in sprejet v glasovanje. Odstavki obrazložitve od 1 do 15 pa so bili v sklep dodani naknadno. Druga napaka pa je ponovno aktivno sodelovanje odvetnika Č.Č. pri pripravi sklepov občinskega sveta. Župan je pri odvetniku naročil pripravo predloga sklepa, ki ga niso videli niti občinski svetniki niti člani volilne komisije. To, da je predlog sklepa pripravil odvetnik, je na seji povedala direktorica občinske uprave, kar se lahko dokaže s poslušanjem avdio posnetka seje občinskega sveta. Nadalje tožnik pojasnjuje, zakaj sta po njegovem mnenju v navedeni zadevi uporabni stališči odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-191/17-25 z dne 25. 1. 2018 in sodba Vrhovnega sodišča RS št. Uv 10/2017-67 z dne 14. 3. 2018. Glede raziskave javnega mnenja navaja, da je bila ta s strani občine naročena in plačana in je bila izrazito predvolilna. Rezultat ankete je videl zgolj župan A.A.. Raziskava je bila opravljena za zasebne interese A.A., vendar plačana z občinskim denarjem. S prikritjem rezultatov ankete in zavestnim zavajanjem sta občinska uprava in župan zavestno vplivala na predvolilno kampanjo in s tem na rezultat volitev. Z nakupom rezultatov ankete je župan prišel do rezultatov sondiranja volilnega mnenja, s katerim je lahko planiral potek svoje zasebne volilne kampanje. Tožnik tudi meni, da je glasilo B. št. 3 namenjen izrazito volitvam in ne trenutnemu dogajanju. V njej eden od kandidatov predstavlja svoje dosežke v celotnem mandatu, prikazani so projekti, ki bodo uresničeni v daljni prihodnosti. Glasilo navezuje zelo jasno na volitve, saj župan v njem naslavlja bralce z „drage občanke in cenjeni občani“ in potem našteva dosežke občine v celotnem mandatu pod njegovim vodstvom. Zadnja stran pa je namenjena pozivu na 100 % volilno udeležbo. Da je namen pisanja v glasilu B. propaganda in informiranje dokazujejo tudi povsod prisotni predvolilni slogani, napisani z velikimi mastnimi barvnimi črkami. Nadalje tožnik navaja in opisuje vesti iz glasila B., ki po njegovem mnenju ne držijo. Akcija k 100 % volilni udeležbi pa je bila uporabljena tako s strani občine v občinskem glasilu B., hkrati pa je župan isto gradivo objavljal na vseh treh svojih predvolilnih biltenih. Nadalje pritožnik navaja, da so bile posamezne kršitve tudi v glasilu B. št. 2, kjer se pojavlja ista grafika načrta središča občine kot na županovem predvolilnem biltenu. Do nekaterih navedb v pritožbi se tožena stranka v sklepu sploh ni opredelila. Za nekatere okoliščine je pritožnik izvedel šele po roku za oddajo pritožbe. V volilni enoti 2 na voliščih na D je po maši župan prišel volit in potem je še vsaj eno uro stal neposredno pred voliščem. Zadrževanje pred voliščem pa ni dovoljeno in še posebej to velja za kandidata za župana. Nadalje pritožnik navaja, da je Komisija za preprečevanje korupcije pred dvema letoma javno objavila svoje ugotovitve o konkretnem primeru v zadevi ravnanja župana Občine C.. Ugotovila je, da je tedanji župan zavestno zavajal občinski svet glede narave, financiranja in obsega dodatne pridobitne dejavnosti. Poleg tega je kot uslužbenec slovenske vojske več kot desetletje dolgo v javnosti navajal izmišljeni vojaški čin, ki ni bil enak dejanskemu. Če so nepravilnosti tako velike in bile plasirane tako velikemu krogu volivcev, da bi zaradi njih lahko prišlo do drugega kroga volitev, se lahko ugotovi, da gre za velik vpliv na volitve. Tožnik predlaga, naj sodišče razpiše javno glavno obravnavo in da odloči, da so bile izvršene očitane nepravilnosti, ki so imele tako velik in bistven vpliv na kolektivni izid do volitev, da bi razumen človek podvomil v poštenost volilnega izida. Sodišče naj odloči, da se volitve razveljavijo in razpišejo nove volitve za župana občine C. vključno s ponovno kampanjo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bila utemeljitev izpodbijane odločitve na občinskem svetu dne 22. 5. 2019 v celoti prebrana in je razvidna iz zvočnega posnetka seje. Ne drži trditev, da naj sklep ne bi bil sprejet na seji. Občinski svet je sprejel sklep, s katerim je zavrnil pritožbo tožnika s takšnim besedilom izreka, kot je zajet v pisnem odpravku sklepa. Obrazložitev akta pa ne predstavlja vsebine, o kateri bi moral občinski svet posebej sklepati. Angažiranje zunanje strokovne pomoči za pregled sodbe upravnega sodišča in stališče o njej z vidika nadaljnjih ravnanj in priprave gradiva za ponovno obravnavanje pritožbe pritožnika na občinskem svetu ne predstavlja nedopustnega ravnanja in tudi ne procesne kršitve. Pri delu občinskega sveta in mandatne komisije pa niti odvetnik ali druga zunanja pravna ali drugačna strokovna pomoč ni bila prisotna. Pridobivanje strokovnih stališč s strani občinske uprave pa ne predstavlja kakršnekoli kršitve določb postopka. Prav tako ne predstavlja kršitev pridobitev stališč oziroma usmeritev, kako pravilno postopati in obravnavati pritožbe. Ne glede na navedeno je občinski svet pri svojem odločanju o pritožbi povsem samostojen. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj meni, da odločba Ustavnega sodišča RS U-I-191/17-25 z dne 25. 1. 2018 in na to vezana sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS Uv 10/2017-67 z dne 14. 3. 2018 za konkretni primer nista uporabni, saj obravnavata primere ravnanja Vlade RS v referendumski kampanji. Tožena stranka nadalje navaja, da ni nikdar nikomur pred volitvami naročila nikakršne javnomnenjske raziskave, ampak je raziskavo družba ... izvedla samoiniciativno na območju celotne države v 212 občinah, očitno kot svoj tržni produkt, ki ga je nato ponujala na trgu. Med drugim je ponudbo za odkup raziskave poslala tudi toženi stranki, ki je rezultate tudi odkupila. Rezultati raziskave niso bili objavljeni v nobenem občinskem ali drugem glasilu. Raziskava javnega mnenja predstavlja informacijo o mnenju neidentificiranih posameznikov v času izvajanja raziskave, pri čemer takšna raziskava ne predstavlja vpliva na volivce. Tožnik pa ni izkazal, da bi sam želel izsledke raziskave pridobiti pri ... in da jih ne bi mogel odkupiti, ker naj bi postali last občine. Po drugi strani teh izsledkov ni uporabil niti kandidat A.A.. Namen občinskega glasila B. pa je informirati občane o dogajanju v občini, izvedenih aktivnostih in dosežkih ter drugih, za občane relevantnih informacijah. Gre za ravnanje, ki je skladno s sprejeto strategijo občine in ki temelji na njej. Pri objavah pri glasilu B. ni šlo niti za neposredno sklicevanje na lokalne volitve, kandidate na volitvah ter morebitne predvolilne obljube ali predstavljanje projektov za čas po volitvah. V glasilu B. ni bilo predstavitve nobenega od kandidatov za župana. Predstavljeno je bilo le stanje občine oziroma projektov v občini ter izvedeno obveščanje o tem, kaj je bilo narejeno in kaj se izvaja. Povsem neutemeljeni so tudi očitki o uporabi sloganov, saj ne gre za slogane, temveč naslove, pod katerimi so predstavljene aktivnosti občine in zaključeni projekti občine. Pozivanje k 100 % volilni udeležbi pa že po sami naravi poziva ne more predstavljati volilne propagande in ne promovira nikakršnih ciljev, usmeritev, obljub ali česarkoli na strani kandidata, temveč predstavlja povsem enostaven poziv volivcem, naj se volitev udeležijo. Objava v glasilu B. št. 2 v ničemer ne referira na župana samega ali njegovo kandidaturo, objava se ne sklicuje na lokalne volitve niti na kandidate na volitvah. Pritožnik pa v pritožbi podaja tudi nedopustne novote in predloge, ki v pritožbi na občinski svet niso bili zajeti. Tudi v primeru, če bi bili očitki resnični in utemeljeni, ne bi bistveno vplivali na kolektivni izid volitev. A.A. je bil izvoljen že v prvem krogu županskih volitev, pri čemer je prejel 54,90 % glasov, pritožnik pa 35,81 %. Tožena stranka predlaga, naj sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožnik v pripravljalni vlogi očita, da je odgovor na pritožbo podpisal župan, ki na podlagi 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni stranka v postopku, saj je tožena stranka občinski svet, ki je izdal izpodbijani sklep. Nadalje pojasnjuje, zakaj po njegovem mnenju A.A. ne obvladuje situacij, ko je sam v navzkrižju interesov. Po mnenju tožnika gre pri najemu odvetnika za navzkrižje interesov. Problem glasila B. pa je v tem, da je bil izdan tik pred volitvami. Nadalje tožnik podrobneje pojasnjuje, zakaj navedbe v glasilu B mnogokrat ne držijo. Po mnenju tožnika je akcija „100 % volilna udeležba“ del volilne kampanje, sicer je kandidat A.A. ne bi vključil v vse tri zasebne propagandne volilne biltene.

6. Sodišče je v postopek kot stranko z interesom pritegnilo tudi A.A., ki pa na pritožbo v svojstvu osebe, ki bi ji bila ugoditev pritožbi v škodo, ni odgovoril2. K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 100. člena Zakona o lokalnih volitvah (v nadaljevanju ZLV), ki določa, da ima zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov, vsak kandidat in predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov pravico vložiti pritožbo na občinski svet, razen v primeru nadomestnih volitev iz 30. člena tega zakona, kjer ima pravico do pritožbe samo predstavnik liste kandidatov. Nadalje je v drugem odstavku 100. člena ZLV določeno, da občinski svet odloči o pritožbi ob potrditvi mandatov članov občinskega sveta. Navedeno določilo sicer posebej ne določa, da bi bilo možno v pritožbi zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov, uveljavljati tudi ugovore, ki se nanašajo na samo volilno kampanjo, ki poteka v času še pred izvedbo volitev, vendar pa je Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-135/19-23, U-I-37/19-12 z dne 5. 6. 2019, ki se nanaša na povolilni spor v zvezi z lokalnimi volitvami, zavzelo stališče, da je dovoljeno v volilnem sporu s pravnimi sredstvi uveljavljati tudi nepravilnosti, ki se nanašajo na volilno kampanjo in njeno financiranje (tč. 40 obrazložitve). Sodišče je zato pritožnikove ugovore, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v predvolilni kampanji bivšega in sedanjega župana, obravnavalo po vsebini.

9. Pri presoji, ali je stranka z interesom uporabila občinska sredstva za svoje zasebne predvolilne namene, kar je tudi po mnenju sodišča nedopustno, je izhajalo sodišče iz stališča, da predstavlja volilno kampanjo vsak oglas, slogan, poziv in podobno, ki bi pozival volivce neposredno k izvolitvi A.A. za župana oziroma k izvolitvi njegove liste. Če bi bil tak poziv objavljen s pomočjo občinskih sredstev, bi torej to pomenilo, da se je iz občinskih sredstev financirala volilna kampanja, kar bi bilo nedopustno. Vendar sodišče po preučitvi tožbenih navedb in vpogleda v upravni spis tega ni ugotovilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Sam nakup javnomnenjske raziskave od agencije ... s strani občine po mnenju sodišča ne pomeni isto kot pozivanje volivcev, naj volijo točno določenega kandidata za župana oziroma njegovo listo in zato v tem sodišče ne vidi nobene nepravilnosti. Tako dejanje po presoji sodišča ni moglo imeti vpliva na volivce, to pa še toliko bolj, ker rezultati raziskave niso bili javno objavljeni. Domnevne povezave med rezultati ankete in vsebino glasila B. pa tudi ne pomenijo isto kot poziv volivcem, naj volijo prav A.A. za župana.

11. Po presoji sodišča so tudi neutemeljene tožbene navedbe o tem, da bi v glasilu B. št. 3 župan delal propagando za svojo lastno izvolitev. Sporne strani glasila B. je tožnik priložil k tožbi, vendar pa sodišče v vsebini glasila B. nikjer ni našlo poziva volivcem, naj na lokalnih volitvah volijo aktualnega in hkrati bivšega župana. V glasilu B. št. 3 se navaja, kateri projekti so bili zaključeni, kaj bi bilo treba storiti, za katere projekte so bila pridobljena nepovratna sredstva, nadalje da občinska uprava deluje učinkovito, storilno in prijazno, navedeni so določeni statistični podatki in podobno. Vse to pa še ne pomeni isto kot pozivanje volivcev, naj volijo aktualnega župana. Nič neobičajnega ni in tudi ne gre za predvolilno kampanjo za izvolitev točno določenega kandidata, če občine izdajajo svoja glasila, kjer občane informirajo o stanju v občinah. Tovrstno informiranje pa lahko vsebuje tako predstavitev doseženih rezultatov kot tudi informiranje o tem, kaj se načrtuje. Sodišče se pri tem ne spušča v presojo o tem, ali so informacije v glasilu B. resnične ali ne, ker to ni predmet tega postopka, kjer gre zgolj za presojo o tem, ali se je iz občinskih sredstev kjerkoli financiral poziv ali slogan o tem, naj volivci volijo A.A. za župana.

12. Prav tako ne gre za predvolilno propagando župana pri pozivu, naj se volivci udeležijo volitev z 100 % volilno udeležbo. Sam poziv k čim večji udeležbi ne pomeni isto kot poziv k volitvi za točno določeno konkretno osebo. Če je župan v svojih predvolilnih biltenih prav tako pozval volivce, naj se 100 % udeležijo volitev, pa to ne pomeni, da je iz občinskih sredstev objavil poziv, naj volijo njega. Kot je že rečeno, zgolj poziv k čim večji volilni udeležbi ne pomeni isto kot poziv k izvolitvi točno določene osebe. Sodišče tudi meni, da zgolj uporaba iste grafične osnove - tlorisa dela občine, objavljene tako v glasilu B. št. 2 kot na predvolilnem biltenu župana, ne predstavlja ravnanja predvolilne propagande, financirane iz občinskih sredstev. Objava vizije razvoja občine ne pomeni isto kot poziv volilcem, koga naj volijo.

13. Sodišče tudi ugotavlja, da se je tožena stranka v izpodbijanem aktu opredelila do očitkov v pritožbi v točkah 3., 4., 6. in 7., saj se je opredelila do tega, kaj je bilo navedeno v glasilu B. št. 3, nadalje do akcije 100 % volilna udeležba in do raziskave javnega mnenja.

14. Pritožnik očita tudi domnevne nepravilnosti v volilni enoti 2 oziroma na voliščih na D, nadalje o ugotovitvah Komisije za preprečevanje korupcije ter glede vojaškega čina A.A. v Slovenski vojski. ZUS-1 v 52. členu določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka za izdajo upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Pritožnik v pritožbi navaja, da je za navedene okoliščine izvedel šele po roku za oddajo pritožbe in s tem smiselno zatrjuje, da tega upravičeno ni mogel navajati že prej. Tudi če se izhaja iz stališča, da gre za dovoljene pritožbene novote, pa je iz teh navedb očitno razvidno, da pri njih ne gre za predvolilno kampanjo. Zgolj nahajanje pred voliščem samo po sebi, če gre za javni prostor, še ne pomeni volilne propagande. Ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije izpred dveh let ter vojaški čin A.A. v Slovenski vojski pa po mnenju sodišča nimata z lokalnimi volitvami leta 2018 oziroma s predvolilno kampanjo nobene povezave.

15. Ker sodišče ni ugotovilo očitanih nepravilnosti, ki se nanašajo na predvolilno kampanjo, torej da bi A.A. z občinskimi sredstvi financiral svojo zasebno kampanjo, očitane dejavnosti po mnenju sodišča tudi niso imele vpliv na končni izid volitev.

16. Ker so očitki tožnika glede domnevnih nepravilnosti v predvolilni kampanji neutemeljeni in ne morejo vplivati na izid volitev, je po mnenju sodišča tudi nerelevantno, do kolikšne mere se je odvetnik Č.Č. udejstvoval pri toženi stranki pri zadnjem odločanju, saj njegovo udejstvovanje, tudi če bi bilo sporno, ne more vplivati na drugačno odločitev. Poleg tega pa sodišče ugotavlja, da pri zadnjem odločanju ni bil prisoten na seji občinskega sveta, kar izhaja iz samega zapisnika seje občinskega sveta z dne 22. 5. 2019. Glede očitka, da nekateri odstavki obrazložitve niso bili sprejeti seji, pa sodišče pojasnjuje, da je bistveno pri odločanju kolegijskih organov to, da je sama odločitev, ki predstavlja v konkretnem primeru zgolj izrek sklepa, da se pritožba zavrne, sprejeta z večino glasov. Iz zapisnika o 3. redni seji Občinskega sveta Občine C. z dne 22. 5. 2019 pa nedvomno izhaja, da je bil tak sklep, torej da se pritožba zavrne, nedvomno izglasovan. Sama obrazložitev pa ni del odločitve.

17. Sporno pa po presoji sodišča tudi ni, kar pritožnik očita v pripravljalni vlogi, da je odgovor na pritožbo podpisal župan. Tožena stranka je namreč Občina C., župan pa je odgovor na tožbo podpisal kot njen zastopnik, torej kot zastopnik pravne osebe, ne glede na to, da v tem upravnem sporu nastopa tudi kot stranka z interesom v drugačnem svojstvu, saj se v tovrstnih sporih taki situaciji zaradi posebnosti teh sporov ne da izogniti.

18. Ker po presoji sodišča tožba ni utemeljena, jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Pritožnik je v pritožbi tudi predlagal, naj sodišče v navedeni zadevi opravi glavno obravnavo. Sodišče je odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka in 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Prvi odstavek 59. člena ZUS-1 določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta ni sporno. V konkretnem primeru gre za presojo vsebine predloženih glasil B, ki so nesporno taki kot so, in javnomnenjske raziskave, ki je bila nesporno pridobljena ter za presojo poziva k 100 % udeležbi, ki je bil nesporno tudi zares podan. Dejansko stanje glede tega ni sporno. Gre zgolj za pravno presojo o tem, ali navedeno predstavlja nedovoljeno predvolilno propagando ali ne.

20. Sodišče lahko odloči po 2. alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave tudi v primeru, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sicer sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana novo dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Pritožnik je predlagal, naj se na glavni obravnavi zasliši samega pritožnika. Medtem ko je pri predlogu za zaslišanje A.A. in E.E. pojasnil, kaj naj bi povedala, pa pri predlogu za svoje zaslišanje ni pojasnil, v čem naj bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka in ki glede obstoja zgoraj navedenih ravnanj ni sporno. Predlog za razpis glavne obravnave mora biti utemeljen in obrazložen. Tožeča stranka mora natančno obrazložiti, zakaj predlaga zaslišanje točno določene osebe. Na sodno presojo navedenih dejstev, za katere je sodišče ugotovilo, da ne predstavljajo nedovoljenega poziva s strani občine k izvolitvi določene osebe, tudi zaslišanje pritožnika ne more vplivati. Pritožnik je nadalje predlagal zaslišanje A.A., ki naj bi potrdil resničnost navedb nakupa rezultatov predvolilne ankete in glede občinskega glasila B. ter podrobnosti glede vojaškega čina. Iz zgoraj navedenih razlogov ta dokaz ni pomemben za odločitev, saj ni sporno, da je občina predvolilno anketo pridobila in prav tako ni sporno, kakšna je vsebina glasil B. Navedbe v zvezi z vojaškim činom pa povsem očitno nimajo povezave z lokalnimi volitvami, zaradi česar zaslišanje s tem namenom ni pomembno za odločitev. Prav tako ni pomembno za odločitev zaslišanje priče E.E., ki naj bi potrdila resničnost navedb glede dogajanja na voliščih, saj je bilo v tej sodbi že pojasnjeno, da zgolj nahajanje pred voliščem, ki naj bi ga potrdila navedena priča, samo po sebi še ne pomeni volilne propagande.

21. Sodišče je v navedeni zadevi pri odločanju o tem, da odloči brez glavne obravnave upoštevalo tudi stališča Ustavnega sodišča RS iz odločbe št. Up-135/19-23, U-I-37/19-12 z dne 5. 6. 2019, ki se nanaša na razpis glavne obravnave v zvezi z lokalnimi volitvami. Ustavno sodišče je v točki 20. obrazložitve izrecno navedlo, da je tudi v volilnem sporu mogoče uporabiti prvi odstavek 59. člena ZUS-1 in to tudi v volilnem sporu po volitvah, in sicer ob izpolnjenih procesnih predpostavkah, zlasti v primerih, ko pritožnik ne bo izpolnil dolžnosti trditvenega ali dokaznega bremena, ki jo ima tisti, ki izpodbija volitve, ali če bo na podlagi njegovih navedb razvidno, da so te očitno neutemeljene oziroma da zatrjevane volilne nepravilnosti, tudi če bi bile podane, ne bi mogle prizadeti volilnega izida. Nadalje je v tej odločbi Ustavno sodišče RS v točki 32 obrazložitve navedlo, da Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) poudarja, da pravica do glavne obravnave ni absolutna, da je dopustnost njene opustitve odvisna od narave zadeve, o kateri se odloča, pa tudi od obstoja izjemnih okoliščin, ki to opustitev opravičujejo. ESČP je tako dopustilo opustitev glavne obravnave v primerih 1) ko je šlo izključno za pravna ali zelo tehnična vprašanja in v tistih 2) ko ni bilo dvomov glede verodostojnosti ali obstoja spornih dejstev, ki bi zahtevala glavno obravnavo, pa je lahko sodišče pošteno in razumno odločilo o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva. Po oceni sodišča so v navedenem primeru podane prav navedene okoliščine. Dejansko stanje namreč v tej zadevi, kot je bilo pojasnjeno, ni sporno. Med strankama ni sporno, kakšna je bila vsebina glasila B in ni sporno, da je bila s strani tožene stranke izvedena akcija 100 % udeležbe na volitvah in prav tako ni sporno, da je tožena stranka nabavila javnomnenjsko raziskavo s strani .... Glede zaslišanja prič pa je bilo v tej sodbi že pojasnjeno, da tisto, o čemer naj bi pričala priča E.E., ter pričanje A.A. nista pomembna za odločitev.

22. Nadalje sodišče v zvezi s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS še pojasnjuje, da je v tej sodbi upoštevalo tudi stališče Ustavnega sodišča RS glede tega, da je v povolilnem volilnem sporu možna pritožba zoper sodbo upravnega sodišča, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1 (29. točka obrazložitve odločbe). V obravnavani zadevi pa možnost pritožbe v skladu z 73. člena ZUS-1 ne pride v poštev, ker upravno sodišče ni spremenilo odločitve občinskega sveta K točki II izreka:

23. Izrek o stroških temelji na določilu četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v konkretnem primeru sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Podpisan je bil pod odgovor na tožbo tožene stranke v svojstvu zastopnika tožene stranke.