Jedro

V konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca. Mokre deske ne predstavljajo nevarne stvari. Poleg tega se tožnik ni poškodoval pri opravljanju del, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot nevarna, ampak pri sestopu z delovišča po stopnicah, kar ni nevarno opravilo. Pritožbeno opozorilo, da je bil delodajalec dolžan poskrbeti za ustrezno deponiranje demontiranega materiala, utemeljuje sklep, da je delodajalec opustil dolžno ravnanje, ne pa tudi, da gre za vir povečane škodne nevarnosti, ki ga je mogoče z ustreznimi ukrepi zmanjšati na sprejemljivo raven.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se - v I. točki izreka znesek 8.844,50 EUR zviša za 1.263,50 EUR, - v II. točki izreka znesek 8.890,50 EUR zniža za 1.263,50 EUR, - v III. točki izreka znesek 732,33 EUR zviša za 132,71 EUR, - v IV. točki izreka znesek 1.309,15 EUR zviša za 218,19 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 42,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe v korist proračuna Republike Slovenije povrniti znesek 56,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 8.844,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2014. V presežku, tj. za plačilo 8.890 EUR z zahtevanimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmerno njegovemu uspehu v pravdi.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmoten je zaključek, da ni podana objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca. Po izvedenskem mnenju je tožnik opravljal dela na montaži in demontaži, ki po Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih deloviščih sodijo med posebej nevarna dela. Izvedenec je navedel, da je potrebno demontirani material ustrezno deponirati na za to določena mesta. To pomeni, da v ta okvir sodi tudi gibanje pri tovrstnih opravilih. Poleg tega predstavljajo nevarno stvar tudi odložene deske z neodstranjenimi žeblji.

Napačna je odločitev o 30 % tožnikovem prispevku k nastanku škode. Ni sprejemljivo, da se neurejenost gradbišča pripiše v škodo tožniku. Tega stanja namreč ni povzročil on. Tožnik ni padel na običajnih mokrih tleh, ampak na razmetanih in nevarnih deskah. Ko je prišel na gradbišče, jih ni bilo, ob odhodu pa so bile. Tudi neprimerna obutev je lahko obremenilna le za toženkinega zavarovanca. Bistvene so bile številne kršitve, ki jih je storil delodajalec.

Nepravilno je zavrnjen zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Brazgotine so vidne in moteče. Odločitev o stroških je napačna, ker ni uspel le s polovico zahtevka. Uspel je praktično v celoti. Odločitev pa je napačna tudi zaradi zmotne odločitve o zahtevku.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Stališče v izpodbijani sodbi, da tožnikov delodajalec (toženkin zavarovanec) krivdno odgovarja za škodo, ki je nastala tožniku 5. 7. 2011 med opravljanjem dela na gradbišču objekta S. v X., in da je tožnik v 30 % deležu prispeval k nastanku škode, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da se je tožnik poškodoval, ko mu je med tekom v kritje pred dežjem spodrsnilo na mokri opažni deski, zaradi česar je padel in se nabodel oziroma porezal na žeblju, ki je štrlel iz deske, - da so bile deske razmetane in so vsaj deloma ležale na poti do stopnišča, - da je bil to edini izhod s ploščadi, na kateri je tožnik opravljal delo, - da je tožnik imel neprimerno obutev, - da bi bilo mogoče zdrs in padec s pazljivostjo preprečiti (tožniku so bile razmere na gradbišču poznane; videl je, da je pohodna površina zaradi dežja mokra; vedel je, da je neprimerno obut).

6. Neutemeljen je očitek o zmotnosti stališča v izpodbijani sodbi, da ni podana objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca. Objektivna odgovornost je določena za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Pravilno je stališče v sodbi, da je stvar ali dejavnost nevarna, kadar izvira nevarnost iz nje in kljub potrebni pazljivosti ni mogoče preprečiti nastanka nezanemarljive škode. Pravilen je tudi sklep, da mokre deske ne predstavljajo nevarne stvari in da se tožnik ni poškodoval pri opravljanju del, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot nevarna, ampak pri sestopu z delovišča po stopnicah, kar ni nevarno opravilo. Pritožbeno opozorilo, da je bil delodajalec dolžan poskrbeti za ustrezno deponiranje demontiranega materiala, utemeljuje sklep, da je delodajalec opustil dolžno ravnanje, ne pa tudi, da gre za vir povečane škodne nevarnosti, ki ga je mogoče z ustreznimi ukrepi zmanjšati na sprejemljivo raven.

7. Delno zmotna je odločitev o tožnikovem prispevku k nastanku škode. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, ima pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine (171. člen OZ). Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožnik ni prispeval k nastanku škode. Vsaka povprečno izkušena in razumna odrasla oseba je bolj previdna pri hoji po mokrih in z deskami založenih stopnicah. Pritožnik niti ne izpodbija ugotovitve, da bi ob večji pazljivosti lahko preprečil padec, ta pa zadostuje za sklep, da je bilo tudi njegovo ravnanje v vzročni zvezi z nastalo škodo in da je za opredelitev prispevka potrebno ovrednotenje njegove neskrbnosti v primerjavi s težo odgovornosti toženkinega zavarovanca. Ta primerjava utemeljuje sklep o 20 % tožnikovem prispevku k nastanku škode. Tega, da razmer na gradbišču ni poznal, pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Nasprotno: iz njegovih trditev izhaja, da je bilo zaradi hitenja nemogoče sproti pospravljati odpadni material. Ne glede na to je teža kršitev varstvenih pravil s strani toženkinega zavarovanca bistveno večja od tožnikove neskrbnosti.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni zavrnitvi dela zahtevka, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Odločitev temelji na ugotovitvah, da je tožniku po poškodbi ostala manjša brazgotina na spodnjem delu zapestja, ki je malo opazna, je neizstopajoče barve in jo je na prvi pogled težko ločiti od fizioloških črt na dlani, da ob navznoter obrnjeni dlani ni vidna in je ob nošenju dolgih rokavov pokrita, da se ob razkritosti vidi s krajše razdalje in da taka sprememba ne more vplivati na oškodovančevo psihično ravnotežje. Zgolj s ponovitvijo svojega stališča, da je brazgotina moteča, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti zaključka v izpodbijani sodbi.

9. Neutemeljen je tudi očitek o zmotno ugotovljenem deležu tožnikovega uspeha v pravdi. Tožnik je zahteval plačilo 17.735 EUR, uspel pa glede 8.844,50 EUR, kar predstavlja približno polovico. Spremembo odločitve o stroških pa narekuje znižanje njegovega prispevka k nastanku škode in posledično višji uspeh v pravdi. Upoštevaje ugotovitve o obsegu stroškov in način ugotavljanja uspeha, kar v pritožbenem postopku ni sporno, je tožnik upravičen do povrnitve 70 % stroškov (aritmetična sredina med 80 % uspehom po temelju in 60 % uspehom po višini), toženka pa do povrnitve 30 % stroškov. Tožnik je torej upravičen do povrnitve 884,23 EUR, toženka pa do povrnitve 19,19 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna tožniku povrniti 865,04 EUR, tj. 132,71 EUR več, kot ji je naloženo z izpodbijano sodbo. Upoštevaje tožnikov uspeh je toženka dolžna povrniti tudi za 218,19 EUR več v korist proračuna (1.527,34 EUR tj. 70 % od 2.181,92 EUR, kolikor je bilo plačanih stroškov iz proračuna).

10. Po navedenem je sodišče druge stopnje tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je ugodilo še zahtevku za plačilo 1.263,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2014 (358. člen ZPP) ter posledično spremenilo odločitev o stroških postopka (2. točka 365. člena ZPP). V ostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je toženka dolžna povrniti del potrebnih stroškov pritožbenega postopka, sorazmerno uspehu v tem postopku (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnikovi stroški znašajo 285,59 EUR (500 točk po Odvetniški tarifi – upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe) in 2 % materialnih stroškov, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Ker je tožnik uspel s 15 %, je upravičen do povrnitve 42,84 EUR. Ker je bil tožnik oproščen plačila sodne takse za pritožbo, je toženka dolžna sorazmerni del sodne takse, tj. 15 % od 375 EUR, tj. 56,25 EUR plačati v proračun (15. člen Zakona o sodnih taksah).

12. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.