Jedro

Očitki o kršitvi drugega odstavka 55. člena ZP-1 niso utemeljeni, saj ne držijo storilčeve trditve, da mu pred izdajo odločbe o prekršku ni bila dana možnost izjave o tem prekršku. Glede na podatke spisa je namreč bil storilec z dopisom Policijske postaje Celje z dne 10. 1. 2022 obveščen o prekršku ter pozvan, da se v roku 5 dni izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, pri tem pa tudi opozorjen, da sicer dejstev in dokazov v svojo korist v postopku ne bo mogel več uveljavljati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 60,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki mu ga bo poslal prekrškovni organ.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) in odločilo, da izpodbijana odločba o prekršku ostane v veljavi ter da je storilec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso po tar. št. 8212 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 40,00 EUR, k plačilu katere ga bo pozval prekrškovni organ.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o storilčevi ZSV, vloženi zoper odločbo o prekršku z dne 11. 1. 2022, s katero je prekrškovni organ spoznal storilca za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, ker je dne 26. 12. 2021 okoli 00.15 ure pristopil do vhodnih vrat stanovanja oškodovanke A. A. in pričel neutrudno tolči po vratih, zaradi česar sta se oškodovanka in njen sin prebudila in prestrašila, naknadno je oškodovanka odšla do vhodnih vrat, kjer je skozi kukalo opazila, da je po vhodnih vratih razbijal storilec, zaradi drznega in nasilnega vedenja storilca pa se je počutila prestrašeno in ogroženo.

5.Sodišče prve stopnje je po vloženi ZSV, v kateri je storilec zatrjeval, da gre za lažno prijavo, saj tisto noč ni bil pred njenimi vrati, če pa je že bil, je potrkal čisto rahlo, dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo storilca, oškodovanko A. A. in pričo B. B. ter oškodovankino mati, nato pa na podlagi celovite in prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je očitanega dne ob očitanem času storilec prišel do vhodnih vrat oškodovanke in začel močno razbijati po vratih, zaradi česar se je oškodovanka počutila prestrašeno in ogroženo.

6.Sodišče prve stopnje tako glede na izvedeni dokazni postopek ni podvomilo, da se je storilec obnašal do oškodovanke na opisani drzen in nedostojen način. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

7.Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje s trditvami, da so tako oškodovanka, kot zaslišane priče nekredibilne osebe, da oškodovanka rada popiva, razgraja, razbija, da storilec nima prisluhov, temveč ima oškodovanka tla brez zvočne izolacije. S takimi trditvami povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.

8.Pri tem pa tudi smiselni očitki o kršitvi drugega odstavka 55. člena ZP-1 niso utemeljeni, saj ne držijo storilčeve trditve, da mu pred izdajo odločbe o prekršku ni bila dana možnost izjave o tem prekršku. Glede na podatke spisa je namreč bil storilec z dopisom Policijske postaje Celje z dne 10. 1. 2022 obveščen o prekršku ter pozvan, da se v roku 5 dni izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, pri tem pa tudi opozorjen, da sicer dejstev in dokazov v svojo korist v postopku ne bo mogel več uveljavljati. Storilec je na navedeni dopis odgovoril z vlogo z dne 17. 1. 2022.

9.Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10.Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 60,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Zveza:

Zakon o varstvu javnega reda in miru (2006) - ZJRM-1 - člen 6, 6/1 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 55, 55/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.