Jedro

Pritožbeno sodišče je ugodilo utemeljeni pritožbi okrožne državne tožilke in obema obdolžencema namesto pogojnih zapornih kazni izreklo denarni kazni za storitev kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ v zvezi s členom 25 KZ, saj je delilo mnenje s pritožnico, da je glede na redne dohodke obeh obdolžencev, od katerih je bil eden že kaznovan, izrek denarnih kazni primernejši za dosego namena kazensko pravnega varstva.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtožencema izreče po členu 211/1 KZ v zvezi s 4. tč. 43. člena KZ vsakemu 200.000,00 SIT denarne kazni.

Ti kazni sta dolžna plačati v roku 3 (treh) mesecev. Če se ne bosta dali niti prisilno izterjati, ju bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 10.000,00 tolarjev določilo 1 (en) dan zapora.

Obtoženca sta dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sicer vsak na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ v zvezi s členom 25 KZ ter jima izreklo pogojni obsodbi, v kateri je prvoobdolženemu L. določilo kazen 5 mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, drugoobdolženemu V. pa kazen 4 mesece zapora in preizkusno dobo eno leto. Sodišče jima je tudi odvzelo predmete, ki so bili uporabljeni za storitev kaznivega dejanja ter jima v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in povprečnino.

Zoper takšno sodbo se je zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožila okrožna državna tožilka in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obema obdolžencema namesto pogojnih obsodb izreče denarni kazni.

Višja državna tožilka S. J. P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem mnenju podprla takšen pritožbeni predlog okrožne državne tožilke.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja s pritožbenim razlogovanjem okrožne državne tožilke, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo številne obteževalne okoliščine, ki ob pravilnem vrednotenju ne utemeljujejo uporabe določil o izreku pogojne obsodbe kot kazenske sankcije opominjevalne narave. Neutemeljena je sicer ocena pritožnice, da bi moralo sodišče zanikanje storitve kaznivih dejanj šteti obema obdolžencema kot obteževalni okoliščini, saj vsa veljavna zakonodaja omogoča in dovoljuje storilcem kaznivih dejanj, da se branijo tako, kot to želijo sami, pravilno pa pritožnica poudarja, da sta obdolženca odvzela v sostorilstvu z mladoletnikom oškodovancu predmete, ki so bili leta 2000 vredni okoli 200.000,00 SIT ter je bil eden od njiju že pravnomočno obsojen. Čeprav bi bili prav za slednjega nedvomno podani pogoji za izrek zaporne kazni, pa pritožbeno sodišče ni moglo preko predloga okrožne državne tožilke v pritožbi in je tako obema obdolžencema izreklo le denarne kazni, katerih višino je določilo ob upoštevanju znanih premoženjskih razmer obeh ter višine njunih osebnih dohodkov, skladno s pooblastilom iz V. odstavka 38. člena KZ pa je glede obeh določilo, da morata denarni kazni plačati v roku treh mesecev, ker bo sodišče v nasprotnem primeru lahko izrečeni denarni kazni spremenilo v zaporni.