Jedro

Dedič vstopi v položaj zapustnika že s trenutkom smrti slednjega (1. odst. 123. čl. ZD), zato je treba šteti, da je pritožnik postal pravnoveljavni dedič po pokojni dolžnici s trenutkom njene smrti in ne, da bo postal šele z izdajo sklepa o dedovanju, kot zmotno navaja v pritožbi. Zato ga je sodišče prve stopnje kot dediča povsem pravilno in v skladu z 1. odst. 215. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pozvalo, naj prevzame postopek. Nobene pravne podlage ni, da bi moralo sodišče v primeru prekinitve postopka zaradi smrti stranke čakati na končanje zapuščinskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo pravnega naslednika dolžnice zavrglo kot prepozno.

Pravni naslednik dolžnice se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da sodišče v sklepu, ki ga je izpodbijal z zavrženo pritožbo, ni označilo, na katerega dediča se sklep nanaša. Očitno je sodišče mislilo na JP starejšega, zato je bila njegova (JP mlajšega) pritožba le obvestilo sodišču, da je izdaja sklepa s pozivom na prevzem postopka brezpredmetna. Ker je bil JP st. takrat že pokojni, je pošiljko prevzel JP ml., ki bo kot dedič nastopal v zapuščinskih postopkih tako po materi - pok. dolžnici SP kot tudi po očetu JP starejšem. Sodišče bi moralo postopek prekiniti do konca zapuščinskega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni označilo, na katerega dediča se sklep nanaša. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 21.5.1999 (list. št. 5) pozvalo upnika, naj sporoči dediče po pokojni dolžnici. Upnik je na ta sklep dne 3.6.1999 poslal sodišču obvestilo, da je dedič JP, ter priložil dopis Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. D 133/99 z dne 2.6.1999 (priloga A1), iz katerega izhaja, da sta dediča po pokojni dolžnici njen mož JP, ki je medtem tudi že umrl (dne 4.1.1999), ter sin JP, D. 69, L.. Glede na to je jasno, da je upnik kot dediča označil JP mlajšega, čemur je sledilo tudi sodišče, saj JP starejši v času izdaje sklepa z dne 15.6.1999 ni bil več živ, torej se je lahko omenjeni sklep nanašal samo na JP mlajšega. Poleg tega sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik sam navaja, da je (tudi) on dedič po pokojni dolžnici, kar izhaja tudi iz citiranega dopisa opr. št. D 133/99. Zato ga je sodišče prve stopnje pravilno in v skladu s 1. odst. 215. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pozvalo, naj prevzame postopek.

Pritožnik je bil kot univerzalni pravni naslednik dolžnice upravičen prevzeti in nadaljevati postopek, zato sodišče druge stopnje ne more upoštevati pritožbene navedbe, da je bila njegova pritožba, ki jo je prvostopenjsko sodišče zavrglo kot prepozno, le obvestilo sodišču. Nobene pravne podlage ni, da bi moralo sodišče v primeru prekinitve postopka zaradi smrti stranke čakati na končanje zapuščinskega postopka. Dedič dolžnice je svojo vlogo z dne 30.6.1999 izrecno in nedvoumno naslovil kot pritožbo, ki pa je bila vložena po preteku osemdnevnega roka iz 3. odst. 9. čl. ZIZ, zato jo je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno zavrglo kot prepozno.

Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.