Jedro

Pritožba z izpostavljanjem prezrte vloge očeta v družinskih odnosih in očitki o materinem odtujevanju ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve, da stiki z nasprotnim udeležencem otrokoma ne bi bili v korist. Ker je bila njuna volja jasno izražena, omejitev stikov pa svetovana tako s strani strokovnih delavcev CSD kot izvedenke klinične psihologije, sodišču ni bilo treba izvesti še dokaza z izvedencem psihiatrične stroke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z delnim sklepom mladoletna otroka udeležencev A. A. in B. A. zaupalo v vzgojo in varstvo materi (1. točka izreka) in očetu odvzelo pravico do stikov (2. točka izreka). Postopek glede odločitve o zaupanju v varstvo in vzgojo ter stikih za C. A. je zaradi njene polnoletnosti ustavilo (3. točka izreka).

2.Nasprotni udeleženec v pritožbi izpodbija odločitev o odvzemu pravice do stikov in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je odklonilni odnos otrok do stikov posledica ostrega reza v stike ob izreku ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Takrat bi sodišče moralo uvesti stike pod nadzorom. Glas nasprotnega udeleženca v postopku je bil manj vreden, doživljal je močne osebne stiske, počutil se je osamljenega. Vloga očeta je pri odločanju o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo pogosto prezrta in je matere ne morejo nadomestiti. Predlagateljica je otroke odtujila od očeta in ga prikazovala v negativni luči. V obdobju prestajanja zaporne kazni se je spremenil ter dejanja obžaluje. Sklep bazira na storitvi kaznivega dejanja, pri čemer sodišče ni postavilo izvedenca psihiatra. Z odvzemom stikov mu je bilo onemogočeno, da bi z otrokoma navezal pristen odnos. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ki naj izreče milejši ukrep stika pod nadzorom.

3.Na pritožbo je odgovorila predlagateljica in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče izreče ukrep omejitve ali odvzema pravice do stikov staršu, kadar je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le s tem ukrepom v zadostni meri zavarovati njegove koristi (prvi odstavek 173. člena Družinskega zakonika, DZ). S končno odločbo sodišče ne more urediti stikov pod nadzorom tretje osebe, saj gre za začasen ukrep, ki je dopusten le z začasno odredbo (drugi odstavek 173. člena DZ).

6.Sodišče prve stopnje je odločitev o odvzemu stikov nasprotnemu udeležencu oprlo na mnenje sodne izvedenke klinične psihologije, ki je poudarila, da bi glede na osebne značilnosti in močno ranljivost obeh mladoletnih otrok stiki z očetom lahko privedli do ponovne travmatizacije v doživljanju, zato otrokoma niso v korist. Oba otroka stike izrecno odklanjata, kar je posledica nasilnega in poniževalnega vedenja nasprotnega udeleženca, ki sta mu bila podvržena vrsto let in je vrh doseglo v streljanju na predlagateljico. Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da zavračanje stikov s strani otrok ni posledica materine indoktrinacije, temveč njunega lastnega doživljanja ter gre za njuno pristno voljo.

7.Pritožba z izpostavljanjem prezrte vloge očeta v družinskih odnosih in očitki o materinem odtujevanju ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve, da stiki z nasprotnim udeležencem otrokoma ne bi bili v korist. Ker je bila njuna volja jasno izražena, omejitev stikov pa svetovana tako s strani strokovnih delavcev CSD kot izvedenke klinične psihologije, sodišču ni bilo treba izvesti še dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Pritožnik tudi ne pojasni, zakaj bi opustitev tega dokaza bistveno vplivala na odločitev, saj mu sodišče stikov ni omejilo zaradi alkoholizma, temveč zato, ker se otroka ob njem zaradi preteklih travmatičnih doživljanj ne počutita varno, strah ju je očetovih nepredvidljivih, impulzivnih in nasilnih reakcij, vračajo se jima negativni spomini, kar vse ju spravlja v stisko in vpliva na njuno siceršnje funkcioniranje. Sodišče je pri odločitvi spoštovalo voljo otrok, ki sta jo pri starosti 14 in 16 let nedvomno sposobna izraziti in je ni mogoče prezreti.

8.Nasprotni udeleženec neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče moralo izreči milejši ukrep izvajanja stikov pod nadzorom, saj je izrek takega ukrepa s končno odločbo nedopusten. Drugih milejših ukrepov, ki bi v zadostni meri zavarovali koristi mladoletnih otrok, pritožnik ne izpostavlja, prav tako jih v obravnavani situaciji ni našlo niti sodišče.

9.Ker po povedanem pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Ob tem se ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb o slabšem položaju očetov v družinskih postopkih in njihovi vlogi pri razvoju otrok, saj za sprejem odločitve niso bile bistvenega pomena (360. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločitev v zadevi (četrti odstavek 163. člena ZPP).