Jedro

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila obdolženčeva grožnja, da bo napadel oškodovančevo življenje, resna in objektivno zmožna in da je pri oškodovancu dosegla občutek resne ogroženosti in prestrašenosti ter je bila izrečena z namenom ustrahovanja, na kar je utemeljeno sklepalo tudi zato, ker ni šlo za osamljen primer, saj je obdolženec oškodovanca že pred tem napadel in prav nobenega razloga ni imelo za sklepanje, da oškodovanec pri obdolženčevem vedenju in izjavah občutkov resne ogroženosti ni mogel imeti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega I.G. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obdolženec je dolžan plačati 60,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sklepom I K 49054/2015 z dne 3. 10. 2016 obdolženemu I.G. po 68. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo sodni opomin zaradi storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca S.G. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 3.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca. V pritožbi uveljavlja, kot navaja uvodoma, vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, oziroma da sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja s trditvijo, da napadeni sklep nima razlogov o tem, zakaj sodišče obdolženčev zagovor ocenjuje kot neverodostojen, prav tako pa nima razlogov o resnosti grožnje.

5. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je svoje razloge o tem, da obdolženčevemu zagovoru ne gre verjeti, v sklepu obširno pojasnilo. Po uvodni navedbi, da zagovoru ne verjame in ga šteje le kot način obdolženčeve obrambe (točka 7 obrazložitve sodbe), je obrazložilo, katera dejstva ugotavlja iz izvedenih dokazov (izpovedb oškodovanca S.G. in prič B.G. ter B.G.) in zakaj obdolženčevega zagovora ne more sprejeti. Ne drži niti, da sklep nima razlogov o resnosti grožnje. Po obrazloženi dokazni oceni je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da verjame oškodovancu S.G., ko je povedal, da mu je obdolženec zagrozil, da ga bo ubil in da je povsem razumljivo, ker je obdolženec oškodovanca že pred tem tudi fizično napadel in ga žalil, da se je slednji čutil resno ogrožen in prestrašen, kot je izpovedal, obdolženčeva grožnja pa da je bila resna in objektivno zmožna in je pri oškodovancu dosegla občutek resne ogroženosti ter prestrašenosti in je bila izrečena z namenom ustrahovanja. Razloge o tem pritožba zato neutemeljeno pogreša. 6. Po oceni pritožbe v opisu dejanja niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje, ker navedene besede, če bi bile izrečene, ne predstavljajo resne grožnje. Navaja še, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, a slednje trditve (v točki A pritožbe), torej da je bil prekršen kazenski zakon, ne obrazloži. 7. Tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz prvega odstavka 372. člena ZKP pritožba uveljavlja neutemeljeno. Po podaji lastne dokazne ocene pritožba zaključi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo, prav tako pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, iz česar je mogoče sklepati, da meni, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na takšen način pa kazenskega zakona ni mogoče kršiti, saj na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče pravilno uporabiti kazenskega zakona in zato pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona iz 1. ali 2. točke 372. člena ZKP ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni smiselno uveljavljati hkrati. Tudi z obrazložitvijo trditve, da v opisu dejanja niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje, ker izrečene besede ne predstavljajo resne grožnje, pritožba ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, temveč graja dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Trditev, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje, namreč obrazloži z oceno, da oškodovanec ni bil prestrašen, kar naj bi bilo razvidno iz izpovedb oškodovanca in prič B.G. ter B.G., pri čemer pojasnjuje, zakaj družinski člani izjav oškodovanca ne dojemajo kot resno grožnjo, oškodovanec pa se ni počutil ogroženega.

8. Dejansko stanje obravnavane zadeve je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze je pravilno ocenilo, utemeljeno je zaključilo, da je obdolženec storil v izreku napadenega sklepa opisano kaznivo dejanje ter v obrazložitvi o tem navedlo tehtne in prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema in jo kot pravilno povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe neutemeljeno verjelo izpovedbam oškodovanca S.G. in prič B.G. in B.G., ki živijo z obdolžencem na istem naslovu. Družinski odnosi med njimi so povsem skrhani, oškodovanec in priči pa imajo interes, da se obdolženca obsodi. Njihove izpovedbe so neverodostojne in med seboj v nasprotju, prav tako pa so v nasprotju z ugotovitvami sodišča. Priči B.G. in B.G. sta posredni priči, izpovedovali sta le o tem, kar sta izvedeli od oškodovanca, pri čemer je priča B.G. povedala, da naj bi bila obravnavana grožnja izrečena 19. 11. 2015, kar je drugače, kot sta povedala oškodovanec in B.G., saj je slednja povedala, da ji je obdolženec 15. 11. 2015 povedal, da se mora oškodovanec izseliti iz hiše do ponedeljka, in da v kolikor tega ne bo storil, ga bo tako pretepel, da bo invalid, kot je razvidno iz uradnega zaznamka z dne 20. 11. 2015, slednja pa je nato svojo izpovedbo o tem, kaj ji je obdolženec rekel, še spremenila, ko je navedla drugačne obdolženčeve besede. Pritožba ocenjuje še izpovedbo oškodovanca in ga ocenjuje kot neverodostojnega, ker je različno navajal, ali obdolžencu dovoli stike z vnukom, drugače kot B.G. pa je izpovedoval tudi o tem, ali se obdolženčeve grožnje nadaljujejo. Navedeni sodni postopek bi lahko predstavljal zgolj sredstvo za utišanje obdolženčevih zahtev, da se oškodovanec izseli iz hiše, čemur oškodovanec in priči nasprotujeta, to pa je okoliščina, ki je terjala bolj skrbno oceno izpovedb prič in opredelitev sodišča do vrzeli v njihovih navedbah. Slednje in spoznanje, da obdolženec zagovora ni spreminjal, bi narekovalo izrek drugačne odločitve. Pritožba navaja še, da je iz vedenja oškodovanca, ki se kljub zahtevam obdolženca ni odselil, razvidno, da besed obdolženca ni jemal kot resne grožnje, saj bi to storil, če bi ga bilo res strah za življenje, pa tudi kazensko ovadbo bi podal zaradi kakšne druge obdolženčeve izjave, saj je trdil, da mu je obdolženec že večkrat grozil, sicer pa je tudi iz izpovedbe priče B.G. razvidno, da obdolženčeve besede oškodovanca niso prestrašile. Obdolžencu odgovornost za kaznivo dejanje ni bila dokazana s stopnjo gotovosti, kar je razvidno tudi iz okoliščine, da je sodišče prve stopnje v sklepu večkrat uporabilo izraz „po mnenju sodišča“, to pa ne pomeni gotovosti.

10. Pritožbi ni mogoče pritrditi. V izpovedbah oškodovanca in prič ni nasprotij o odločilnih dejstvih in tudi ne vrzeli, zaradi katerih bi bilo mogoče podvomiti v resničnost tega, kar so povedali, prav tako pa tudi ni nasprotij med njihovimi izpovedbami in tem, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. Priči B.G. in B.G. sta povedali to, kar sta sami zaznali, povedali pa sta tudi, da besed, ki jih je obdolženec namenil oškodovancu, nista slišali, temveč sta o grožnji z ubojem izvedeli od oškodovanca, kar že samo po sebi ne potrjuje pritožbene navedbe, da sta izpovedovali v škodo obdolženca oziroma da bi postopek služil kot sredstvo za utišanje obdolženčevih zahtev, da se oškodovanec odseli. Priča B.G. o zahtevi obdolženca, da se oškodovanec odseli, ni različno izpovedovala zato, ker ni vedno navedla povsem istih besed, ki jih je izrekel, priča B.G. pa je na glavni obravnavi očitno pomotoma kot datum izrečene grožnje navedla 19., ne pa 14. november (kot ga je navedla policistu ob zbiranju obvestil 15. 11. 2015), nato pa je sprejemljivo pojasnila, da je dogodek časovno tako oddaljen, da ga datumsko ne more opredeliti (list. št. 49 spisa). Izpovedbe oškodovanca in prič je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da ni našlo razlogov, zaradi katerih bi sklepalo, da so S.G., B.G. in B.G. neresnično izpovedovali, potem ko so skladno opisali, da obdolženec želi, da se oškodovanec odseli, da je oškodovanca že pred obravnavanim dogodkom žalil in mu grozil ter ga naganjal iz stanovanja in da obdolženec prekomerno uživa alkohol, kar botruje njegovemu vedenju. Glede na okoliščino, da je obdolženec povedal, da je oškodovanca že pred obravnavanim dogodkom pred policisti udaril z berglo in da želi, da oškodovanec ne bi živel v stanovanjski hiši, katere solastnik je, ter da so vsi ob opisovanju razmer doma izkazovali prizadetost, ni imelo razloga, da bi zaključilo, da priči in oškodovanec obdolženca po krivem obremenjujejo in da zoper očeta oziroma moža in tasta krivo pričajo. Iz izpovedb prič pa tudi glede tega, kdaj in kaj je obdolženec rekel in kaj sta priči o tem izvedeli, ni pomembnih razhajanj, zato je sodišče prve stopnje, enako kot iz navedb oškodovanca, pravilno zaključilo, da je obdolženec oškodovancu zagrozil, da ga bo ubil, zaradi česar se je slednji počutil ogroženega, in da se je to zgodilo 14. 11. 2015. 11. Pritožba tudi zmotno ocenjuje, da oškodovanec obdolženčevih besed ni vzel resno in da ga grožnja z ubojem ni prestrašila ter da je sodišče prve stopnje o tej okoliščini sprejelo zmotne zaključke, kar naj bi bilo vidno iz obrazložitve sklepa, ko je uporabljalo izraz „po mnenju sodišča“. Sodišče prve stopnje se je tudi do okoliščine, da je oškodovanec obdolženčevo grožnjo vzel resno, pravilno opredelilo in to tudi tehtno obrazložilo, ko je navedlo, da so ga obdolženčeve besede, naj se do ponedeljka odseli in da ga bo ubil, če tega ne bo storil, ker ima že vse zmenjeno, prav tako pa, da mu bo „zlamal avto“, počutil vznemirjenega, šokiranega in prestrašenega, pri čemer je oškodovanec povsem sprejemljivo pojasnil tudi, zakaj se z družino ne more odseliti, čeprav bi sam to rad storil, enake razloge za to, da se ne morejo odseliti, pa je pojasnila tudi B.G.. Pritožbi zato tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da bi se oškodovanec v vsakem primeru odselil, če bi obdolženčevo grožnjo vzel resno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila obdolženčeva grožnja, da bo napadel oškodovančevo življenje, resna in objektivno zmožna in da je pri oškodovancu dosegla občutek resne ogroženosti in prestrašenosti ter je bila izrečena z namenom ustrahovanja, na kar je utemeljeno sklepalo tudi zato, ker ni šlo za osamljen primer, saj je obdolženec oškodovanca že pred tem napadel in prav nobenega razloga ni imelo za sklepanje, da oškodovanec pri obdolženčevem vedenju in izjavah občutkov resne ogroženosti ni mogel imeti.

12. Ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev napadenega sklepa, je pritožba obdolženčevega zagovornika neutemeljena.

13. Odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje izreče sodni opomin, je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je tehtno ocenilo okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odločanju o sankcioniranju storilca in obdolžencu utemeljeno izreklo sodni opomin ter sprejemljivo zaključilo, da bo nanj vplival tako, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. 14. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena v zvezi s tretjim odstavkom 450. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 450. člena ZKP).

15. Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter na podlagi tarifnih številk 71112 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena in drugim odstavkom 446. člena ZKP).