Jedro

Upokojenka, ki je bila v času škodnega dogodka (padec na poledenelem pločniku) stara 64 let, je utrpela zlom desne koželjnice v zapestju. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ji je bila priznana odškodnina v višini 1,6 PMNP (1.600,00 EUR).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da se znesek 200,57 EUR nadomesti z zneskom 183,1 EUR.

V izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je oškodovanka, ki je padla na poledenelem pločniku G. ceste in si pri tem v zapestju zlomila koželjnico desne roke. V tej pravdi uveljavlja odškodnino v višini 2.921,05 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2006 dalje, to je od dneva škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje ji je z izpodbijano sodbo prisodilo 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2006 dalje, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov v višini 1.949,10 EUR, tožeča stranka pa mora stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v višini 200,57 EUR.

Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki in stranskemu intervenientu naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da odločitev o višini prisojene odškodnine ni pravilna, saj bi sodišče prve stopnje tožnici moralo priznati glavnico v celotni vtoževani višini, ki je bila glede na sodno prakso in specifičnost primera že tako prenizko vtoževana. Tožena stranka in stranski intervenient do prvega naroka terjatve po višini tudi nista substancirano prerekala, temveč sta to storila šele kasneje, zato bi že prvostopno sodišče moralo šteti, da je terjatev po višini priznana oz. neprerekana. Nadalje v zvezi s stroški navaja, da je bil njen uspeh v pravdi napačno ocenjen z 80%. Ker je sodišče že samo ugotovilo, da je odločanje o temelju predstavljalo večji del postopka, po temelju pa je tožnica uspela v celoti, bi moralo uspeh na račun temelja upoštevati v večjem delu, kot na račun višine, ne pa vsakega do polovice. Tudi sicer je sodišče napačno izračunalo stroške, saj je za nagrado izvedencu upoštevalo le 716,56 EUR, čeprav je tožnica za izvedenca založila 800 EUR. Tožnica tudi izrecno napada toženi stranki in stranskemu intervenientu neupravičeno priznano nagrado zaradi odsotnosti iz pisarne na več narokih ter stranskemu intervenientu napačno obračunane stroške za sestavo druge in tretje vloge. Tožeči stranki sodišče nepravilno ni prisodilo nobenih stroškov v zvezi z dopisi sodišču, dopisi stank in konferencami, čeprav so bili ti stroški potrebni, za sestavo vloge z dne 17. 4. 2009 pa je priznalo zgolj 50 namesto 225 točk. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V pritožbenem postopku je poleg stroškov postopka sporna predvsem višina prisojene odškodnine. Po določbi 179. člena OZ (1) mora sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine primera, ki se odražajo pri oškodovancu, zlasti trajanje in stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter strahu (načelo individualizacije odškodnine), hkrati pa mora svojo odločitev objektivizirati v smislu primerjave z ostalimi nepremoženjskimi škodami v sodni praksi (načelo objektivizacije odškodnine).

Materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine: Oškodovanka: 64 let, upokojenka Diagnoza: zlom desne koželjnice v zapestju Zdravljenje in telesne bolečine: - 25 dni dokomolčni mavec, - fizioterapija – 1 mesec doma in desetkrat v zdravstvenem domu, - 4 rentgenska slikanja, protibolečinske tablete, - 2 dni stalne hude telesne bolečine, 1 mesec srednje hude telesne bolečine, 1 leto občasne lažje bolečine, - v času, ko je imela mavec je bila pri gospodinjskih opravilih povsem odvisna od tuje pomoči, delno tudi pri umivanju in hranjenju.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da znaša pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 1.600,00 EUR. Ugotovljen znesek pravične denarne odškodnine ustreza 1,6 povprečnim neto plačam v času sojenja na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višina prisojene odškodnine primerna, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče je opravilo primerjavo s številom prisojenih neto plač, ki so jih sodišča že prisodila v podobnih primerih in ugotovilo, da je prisojena odškodnina sicer med nižjimi, vendar še vedno sodi v okvir prisojenih odškodnin v zadevah, ki so z obravnavano primerljive.

(2)

Povsem enaka odškodnina je bila prisojena tudi v odškodninski zadevi z opr. št. II Ips 103/98, ki je z obravnavano primerljiva zlasti glede obdobja nošenja mavca in glede tega, da oškodovanec v tem času ravno tako ni zmogel osnovnih življenjskih opravil, delno pa tudi glede trajanja bolečin. Podobnost z obravnavano zadevo je glede vrste poškodbe in trajanja bolečin mogoče najti tudi v zadevi II Ips 582/2007, v kateri je bila za telesne bolečine sicer prisojena višja odškodnina, tj. 9 povprečnih neto plač, vendar pa so bile posledice poškodbe neprimerno hujše kot v obravnavanem primeru, kar izhaja iz tega, da je bila oškodovanka 3 dni hospitalizirana, da je bila operirana, da je imela zaradi zloma vstavljene vijake, ki so ji bili odstranjeni na živo, da je 50 dni nosila fiksator in da je bila poleg fizikalne terapije potrebna tudi fizioterapija v toplicah. Tožničina poškodba ustreza pojmu lahkega primera po Fischerjevi lestvici, v tej skupini pa povprečna odškodnina znaša 8 neto plač. Glede na to, da je tožeča stranka utrpela zgolj eno poškodbo, da zlom ni bil kompliciran in da je tudi samo zdravljenje potekalo brez zapletov oziroma tako, kot je za tako poškodbo normalno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je določitev odškodnine na spodnjem robu odškodnin, ki so prisojene v podobnih primerih, pravilna.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka in stranski intervenient do prvega naroka nista substancirano ugovarjala terjatvi po višini, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je terjatev po višini priznana. Tožnica je namreč postavila trditve iz svoje zaznavne sfere ter predlagala dokaz z izvedencem. Tožena stranka je trditvam, ki so, kot rečeno, v celoti del tožničine zaznavne sfere, nasprotovala. V danem položaju takšno nasprotovanje zadošča za to, da je sodišče opravilo dokazni postopek in trditev ni štelo za priznane (214. člen ZPP (3)).

Tožnica se pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka. Sodišče naj bi prenizko ovrednotilo celoten uspeh v pravdi zgolj z 80%. Tožnica je po temelju uspela s 100%, po višini pa s 55%. Enakovredno upoštevanje temelja in višine bi tožnici prineslo uspeh 77,5%. Z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se pri obračunu upošteva tožničin uspeh v deležu 80% je torej glede na okoliščine primera pravilno uporabilo pravni pojem obveznosti povrnitve ustreznega dela stroškov z drugega odstavka 154. člena ZPP, nikakor pa ga ni uporabilo v pritožničino škodo.

Pritožnica tudi meni, da je sodišče napačno obračunalo stroške, ker je kot nagrado izvedencu upoštevalo le 716,56 EUR, čeprav je tožnica za izvedenca založila 800,00 EUR. Tožnica nima prav. Sodišče namreč ugotavlja, da sta v spisu sklep o nagradi izvedencu za pisno mnenje in sklep o nagradi izvedencu za ustno podajanje mnenja na glavni obravnavi v skupnem znesku 716,56 EUR. Bistven za obračun stroškov postopka je znesek, ki se dejansko izplača izvedencu, zato je sodišče ravnalo prav, ko je upoštevalo ta znesek, saj se znesek previsoko založenega predujma ne upošteva pri obračunu stroškov postopka, ampak se ne glede na izid postopka vrne na račun tisti stranki, ki ga je založila.

Pritožba prav tako ni utemeljena v delu, ki se nanaša na nagrado zaradi odsotnosti pooblaščenke tožene stranke in stranskega intervenienta iz pisarne. V skladu s 4. odstavkom 7. člena Odvetniške tarife pripada odvetniku v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk. Obe pooblaščenki sta te stroške priglasili, sodišče pa jih je pravilno upoštevalo kot potrebne. Pooblaščenki sta namreč potovanje na sodišče in s sodišča opravili za potrebe svojih strank, v tem času pa sta nedvomno bili odsotni iz pisarne do pol ure v vsako smer, pa čeprav imata obe pisarno v Ljubljani.

Tožeča stranka v pritožbi tudi neutemeljeno zahteva priznanje stroškov za dopise in konference med njo in njeno pooblaščenko. Obvestila in dopisi, ki jih odvetnik pošilja svoji stranki, zato da jo seznanja s potekom zadeve oziroma jo poziva k dopolnitvi gradiva, potrebnega za postopek, kakor tudi konference med odvetnikom in stranko ne morejo biti predmet posebnega obračunavanja in s tem naprteni nasprotni stranki, saj glede na to, da gre zgolj za komunikacijo v razmerju med odvetnikom in stranko, sodišče ne more niti preveriti, ali je bila ta potrebna, v vsakem primeru pa je plačilo za te storitve vsebovano že v drugih opravilih oziroma nagradah pooblaščenca.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje vlogo tožeče stranke z dne 17. 4. 2009 napačno točkovalo zgolj s 50 točkami namesto z 225 točkami. Po oceni sodišča sporna vloga ni bila pripravljalna vloga. Tožeča stranka je namreč z njo sodišču zgolj dostavila poizvedbe, ki jih je opravila pri Hidrometeorološkem zavodu ter račun za opravljeno poizvedbo, hkrati pa izjavila, da vztraja pri izvedencu cestnoprometne stroke, zato je to zgolj kratek dopis oziroma obvestilo sodišču, ki se točkuje s 50 točkami v skladu s 4. točko tarifne številke 39 Odvetniške tarife.

Glede na vse naštete neutemeljene pritožbene očitke je sodišče pritožbo v delu, ki se na te očitke nanaša zavrnilo na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba pa utemeljeno opozarja na napačen obračun stroškov glede vlog stranskega intervenienta z dne 28. 2. 2011 in z dne 27. 5. 2010 (pravilno 27. 5. 2011). Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da gre za prvo in drugo vlogo ter ju točkovalo s 300 in 225 točkami. Prvo pripravljalno vlogo je stranski intervenient vložil dne 22. 4. 2009, za katero mu je sodišče tudi priznalo 300 točk, zato sta omenjeni vlogi, kot pravilno opozarja pritožba, druga in tretja. Vloga z dne 28. 2. 2011 se zato kot druga točkuje z 225 točkami, vloga z dne 27. 5. 2011 pa kot tretja s 150 točkami. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 5. točke 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka. Stroški stranskega intervenienta upoštevajoč pravilno točkovanje druge in tretje vloge znašajo 915,57 EUR. Glede na 80% uspešnost v pravdi, mora tožnica stranskemu intervenientu namesto 200,57 EUR povrniti 183,10 EUR.

Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela le v neznatnem delu, zato je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške za pritožbo.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

(2) To so zlasti zadeve z opravilnimi številkami: II Ips 399/2008, II Ips 582/2007, II Ips 103/98, II Ips 499/2005, II Ips 266/2005, II Ips 225/98 in II Ips 471/96. (3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji)