Jedro

Res je sicer, da je upnica kot izvršilno sredstvo predlagala le prenos sredstev, ki so pri organizacijah pooblaščenih za plačilni promet, vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo določilo 385. člena ZTVP-1, ki predstavlja izjemo v razmerju do splošne določbe

309. člena ZTVP-1 in določa, da se pravnomočna odločba Agencije, ki se glasi na izpolnitev denarne obveznosti, izvrši sodno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje o zadevi in zavrglo predlog za izvršbo.

Proti sklepu se je zaradi bistvenih kršitev določb postopka pritožila upnica, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Navaja, da 2. odstavek 309. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. list RS, št. 56/99, 31/00-ZP-L, 52/02-ZJA in 86/04, ZTVP-1) določa, da se za postopek odločanja Agencije za trg vrednostnih papirjev (Agencija) primerno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, je bila res izdana na podlagi smiselne uporabe določil tega zakona, vendar pa je v 385. členu ZTVP-1 izrecno določeno, da pravnomočne odločbe Agencije, ki se glasijo na izpolnitev denarne obveznosti, izvrši sodišče na predlog Agencije.

Pritožba je utemeljena.

V izvršilnem postopku mora izvršilno sodišče najprej proučiti, ali so podane vse procesne predpostavke za vsebinsko odločanje. Eno od procesnih predpostavk je sodna pristojnost. Za postopek odločanja Agencije se primerno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS št. 80/99-52/02, ZUP), v katerem je določeno, da se prisilna izvršitev upravne odločbe, ne glede na to, ali gre za denarno ali nedenarno terjatev, opravi po upravni poti (1. odstavek

288. člena ZUP), po sodni poti pa se opravlja le izvršba na dolžnikove nepremičnine in delež družbenika (2. odstavek 288. člena ZUP). Res je sicer, da je upnica kot izvršilno sredstvo predlagala le prenos sredstev, ki so pri organizacijah pooblaščenih za plačilni promet, vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo določilo 385. člena ZTVP-1, ki predstavlja izjemo v razmerju do splošne določbe

309. člena ZTVP-1 in določa, da se pravnomočna odločba Agencije, ki se glasi na izpolnitev denarne obveznosti, izvrši sodno. Predmet prisilne izterjave, kot izhaja iz sklepa Agencije z dne 22.4.2003 opr. št. , je denarna obveznost, in sicer plačilo takse za izdajo odredbe v višini 100.000,00 SIT. Ker tarifa o taksah in nadomestilih (Ur. list RS, št. 48/00-83/01) nima posebnih določb o pristojnosti, tudi za izterjavo taks, ki je del odločanja o posamičnih zadevah po ZTVP-1, velja 385. člen ZTVP-1. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe o sodni pristojnosti za izvršbo, je nepravilno štelo, da zahteva za pravno varstvo ni dopustna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali so izpolnjene druge formalne predpostavke, ki so pogoj za dopustnost postopanja, in če so, v nadaljevanju odločiti o utemeljenosti predloga za izvršbo.