Jedro

Razlaga upravnega organa, da pomeni območje oboroženih spopadov le tisto ožje območje, na katerem se je oboroženi spopad dejansko odvijal, čas oboroženih spopadov pa pomeni le čas konkretnega oboroženega spopada, je po presoji sodišča zakonita in upošteva tako samo besedilo zakonske določbe kot njen namen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ odločil, da se ne ugodi tožnikovi vlogi za priznanje statusa vojnega veterana in da se zavrne njegov vpis v evidenco vojnih veteranov. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 19. 7. 2006 vložil zahtevo za priznanje statusa in za vpis v evidenco vojnih veteranov. V svoji izjavi na zapisnik z dne 19. 7. 2006 je povedal, da je bil v službi pri podjetju A. s sedežem v B., ko je slišal, da gredo tanki iz kasarne proti C., zato se je tako odpeljal proti domu, kjer so ga na mostu v D. ustavili teritorialci oz. policisti. Poznal je A.A., ki je bil v uniformi in je nosil orožje. Rekli so mu, da naj ostane skupaj s tovornjakom znamke TAM zaradi barikad. Barikado so postavili na mostu v D., na kateri so bili še avtobus, valjar-ICB, dva tovornjaka. Na barikadi je bil tudi sam dežuren, premikal je zapore, če je šel mimo rešilec ali civilist. Dežural je od začetka do konca agresije nad Slovenijo, vendar se točnih datumov ne spominja. Z njim pa so bili še B.B. - komandir Policijske postaje v D., C.C., poročnik D.D., civilni policist E.E. in F.F. Ko so jih preletavala letala so šli v zaklon. Neposrednega napada agresorske vojske ni doživel, slišalo se je pokanje in streljanje vse naokoli, posebno močno iz smeri C. O tem, da je res bil tam, nima nobene dokumentacije, jim je pa krajevna skupnost, (tajnik je bil g. G.G,) dala odeje za čez noč. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je prvostopni organ z dopisom zaprosil Policijsko upravo v B. za posredovanje podatkov o vključenosti tožnika v postavljanje barikad po odredbi policije v času oboroženih spopadov na mostu v D. Iz odgovora Policijske uprave v B., št. ... z dne 5. 10. 2006 izhaja, da je bilo z opravljenim vpogledom v arhiv ugotovljeno, da v evidencah policije sicer ni zaveden naveden dogodek, vendar pa je bilo iz razgovora s takratnim komandirjem Policijskega oddelka v D. ugotovljeno, da je bila navedena barikada tudi po njegovem spominu dejansko postavljena po odredbi policije, ne spominja pa se, ali je tožnik sodeloval pri njenem postavljanju ali varovanju. Po določbi točke d) drugega člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV, Uradni list RS, št. 59/06-uradno prečiščeno besedilo) je vojni veteran oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Iz pojasnila Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, št. ... z dne 15. 1. 2007 v zvezi z dejstvi glede časa postavitve predmetnih barikad in ob razložitvi pojma „postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije“ izhaja, da so postavitev večine barikad odredile Enote Teritorialne obrambe, postavitev posameznih barikad pa je koordinirala tudi policija, ter da se je večina spopadov pričela, ko so oborožene enote jugoslovanske armade poskušale predreti konkretno barikado oz. oviro. V postavljanje dodatnih barikad so bili vključeni tudi civilisti (npr. delavci določenih podjetij), ki so razpolagali s težko mehanizacijo in podobno. Po stališču MNZ je pri izpolnjevanju določil točke d) 2. člena ZVV potrebno dosledno upoštevati čas postavitve novih ali dodatnih barikad in drugih ovir po odredbi policije v času, ko so potekali oboroženi spopadi na določeni lokaciji – barikadi. Za upoštevanje dikcije območje oboroženih spopadov pa je potrebno upoštevati oborožen spopad na območju barikade ali ovire. Obrazložitev pojma „oborožen spopad„ je podalo MNZ v svojem pojasnilu št. ... z dne 8. 12. 2006, ki ta pojem ga definira kot neposreden organiziran spopad med pripadniki enot, zrakoplovi, ladjami in drugimi bojnimi sredstvi, pri katerih pride do uporabe orožja ene od strani v oboroženem spopadu, pri čemer je potrebno upoštevati ves čas oboroženega spopada (obdobje med začetkom in koncem oboroženega spopada) ne glede na več urne prekinitve v tem času. V ta namen je ministrstvo izdelalo seznam območij oboroženih spopadov z navedbo podatka o začetku in koncu oboroženega spopada. V navedenem pregledu oboroženih spopadov ni evidentirano območje, čas in dogodek, ki izhaja iz tožnikovega zahtevka, to je postavitev barikade na križišču ceste C. – D. na mostu v D., iz česar je prvostopni organ zaključil, da na konkretnem območju ni bilo oboroženega spopada. To izhaja tudi iz že navedenega dopisa Policijske uprave v B. z dne 5. 10. 2006. Nenazadnje pa je tudi sam tožnik v svoji izjavi na zapisnik dne 19. 7. 2006 med drugim povedal, da na območju postavitve barikade ni doživel neposrednega napada agresorske vojske, da so jih preletavala letala in da so šli takrat v zaklon, da pa se je slišalo pokanje in streljanje vse naokoli, posebno močno iz smeri C. Po določilu točke d) 2. člena ZVV izhaja, da je vojni veteran oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir, torej morata biti izpolnjena oba pogoja, to je na območju in v času oboroženih spopadov. V obravnavnem primeru upravni organ ni dvomil v dejstvo, da je bila barikada dejansko postavljena, da je pri njej sodeloval tudi tožnik, vendar pa je bilo nedvomno ugotovljeno, da na območju postavitve konkretne barikade niso potekali oboroženi spopadi, zato ni izpolnjen pogoj iz d) točke 2. člena ZVV.

Drugostopni organ v svoji odločbi (s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo) navaja, da pritožba ni utemeljena. Zakonodajalec je z določitvijo zakonskih pogojev časa in območja oboroženih spopadov (d. točka 7. alineje 2. člena ZVV) predpisal posamezno ožje mesto obrambe in možnega spopada. Pravno varstvo po tej določbi gre le tistim, ki so bili pri opravljanju teh nalog vključeni ter udeleženi v samem „navzkrižnem ognju“. V tem je tista črta ločnica, ki razmejuje med tistimi civilisti, ki so z državljansko zavestjo opravili zadane naloge, ter med tistimi, ki so bili pri opravi naloženih nalog udeleženih v tedanjih težjih okoliščinah, katere je zakonodajalec strnil v zakonski pogoj območje in čas oboroženega spopada. Zato tega pogoja ni mogoče razlagati na celotno območje Republike Slovenije, kakor tudi ne na celotno pravno pomembno obdobje vojne za Slovenijo od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991. Tožnik pa v obravnavnem primeru nedvomno ni bil prisoten neposredno na območju dejanskega oboroženega spopada. Prvostopni organ je zato na podlagi pravilno in popolno ugotovljenih dejstev utemeljeno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana.

Tožnik v tožbi navaja, da se z odločbo ne strinja, saj je bil v isti nevarnosti kot policisti in teritorialna obramba. Na kraj dogajanja ga je poklicala krajevna skupnost in policija z nalogo, da postavi barikado s tovornjakom, kajti obstajala je velika nevarnost, da se jugoslovanska vojska prebije čez ta most, ki ga je varoval. Počuti se manjvrednega državljana, če bi izgubil življenje, ga ne bi obravnavali kot enakovrednega državljana, ki je branil svojo domovino. Pozna veliko ljudi, ki so v vojnem času zapustili Slovenijo ali pa sploh niso bili nikjer udeleženi obrambe, pa imajo sedaj status vojnega veterana. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Če pa njegova vloga ne bo ugodno rešena, se bo pritožil na mednarodno sodišče. V odgovoru na tožbo drugostopni organ vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedel v obrazložitvi svoje odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen status vojnega veterana. Tožnik namreč meni, da mu ta status pripada, ker je aktivno sodeloval pri obrambi Slovenije s postavitvijo in vzdrževanjem barikade na mostu v D. Vendar pa je izpodbijana odločba tudi po presoji sodišča zakonita iz razlogov, ki jih navajata oba upravna organa in so delno povzeti v uvodnem delu te obrazložitve, podrobneje pa v obeh odločbah. Zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, ob svoji obrazložitvi sklicuje tudi na razloge upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06).

Upravna organa se upravičeno sklicujeta na določbe d točke 7. alineje 2. člena ZVV, kjer je določeno, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Oba upravna organa v svojih odločbah razlagata in utemeljujeta uporabo te zakonske določbe oz. pojasnjujeta, kaj pomenita iz te določbe izvirajoča pogoja, da je morala biti oseba (ki želi status vojnega veterana) v varovanje barikad in drugih ovir vključena na območju oboroženih spopadov (prvi pogoj) in v času oboroženih spopadov (drugi pogoj). Razlaga, da pomeni območje oboroženih spopadov le tisto ožje območje, na katerem se je oboroženi spopad dejansko odvijal, čas oboroženih spopadov pa pomeni le čas konkretnega oboroženega spopada, je po presoji sodišča zakonita in upošteva tako samo besedilo zakonske določbe kot njen namen.

Med strankami v zadevi ni sporno, da tožnik ni bil udeležen v konkretnem oboroženem spopadu niti po času niti po območju. Tožnik sam priznava, da neposredno v vojaških spopadih ni bil udeležen oz. da pri sami barikadi (pri izvedbi katere je bil udeležen) ni bilo oboroženega spopada.

Ugovor, da pozna veliko ljudi, ki so v vojnem času zapustili Slovenijo ali pa sicer niso bili nikjer udeleženi v obrambi, sedaj pa imajo status vojnega veterana, na odločitev o zadevi ne more vplivati, saj je po eni strani pavšalen (tožnik ne navaja nobenega konkretnega primera), po drugi strani pa se ne nanaša na konkretno obravnavano zadevo. Tudi tožbeni ugovor, da se počuti manjvrednega državljana, ker ni obravnavan enako kot drugi, ki so se borili v vojni za Slovenijo, glede na navedeno, ni utemeljen. Tožniku nihče ne prereka, da se je angažiral v vojni za Slovenijo na zatrjevan način, vendar pa s tem ni zadostil zakonskim pogojem za pridobitev statusa vojnega veterana po d. točki 7. alineje 2. člena ZVV. Do statusa vojnega veterana so upravičeni le tisti aktivni udeleženci vojne za Slovenijo, ki izkažejo točno določene zakonske okoliščine za priznanje statusa, to pa niso vsi tisti, ki so se v tej vojni tako ali drugače angažirali na strani Slovenije.

Glede na takšno dejansko in pravno stanje zadeve je sodišče presodilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.