Jedro

Ob dogovorjeni valutni klavzuli je imela tožnica pravico zahtevati izpolnitev obveznosti v domači valuti. Pri tem je imela dve možnosti: lahko bi zahtevala plačilo nemških mark v tolarski protivrednosti ali pa plačilo v tolarjih. Ker je uveljavljala plačilo v tolarjih, ji od neplačane terjatve pripadajo tudi tolarske obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z sodbo in sklepom z dne 7.5.2008 odločilo, da se postopek za znesek 1.645,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za domačo valuto od 20.1.1999 dalje ter glede razlike v obrestih, obračunanih po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti za domačo valuto in letno obrestno mero 8% na glavnico 5.879,24 EUR od 20.1.1999 dalje, ustavi (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna v 15-ih dneh tožeči stranki plačati 5.557,08 EUR z zamudnimi obrestmi po 8% letni obrestni meri od 20.1.1999 dalje, višji tožbeni zahtevek (za 322,15 EUR z zamudnimi obrestmi po 8% letni obrestni meri od 20.1.1999 dalje) je zavrnilo (II. točka izreka); glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.054,46 EUR s pripadki (III. točka izreka).

Zoper II. in III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Ne strinja se namreč z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je vse obveznosti, ki so predmet tožbenega zahtevka, tožnici plačala. Sodišče neutemeljeno diskreditira pričo H., saj je to nedvomno priča, ki je glede na svojo funkcijo najbolj poznala poslovanje tožene stranke. Gre tudi za verodostojno pričo, saj v času zaslišanja ni bila več zaposlena pri toženi stranki in z njo ni v nikakršnem razmerju. Očitek sodišča, da je navedena priča neverodostojna zaradi osebne vpletenosti v poslovanje kluba, je povsem pavšalen in neutemeljen. Najmanj, kar bi moralo sodišče upoštevati, je razpredelnica B7, ki jo je kot dokaz predložila tožena stranka, saj gre za listino, za katero je sodišče nedvomno ugotovilo, da je bila sestavljena ob primopredaji poslov H. Terjatev tožeče stranke iz naslova nagrad za dosežke bi tako znašala največ 4.840,00 DEM in ne toliko, kot ji je priznalo sodišče. Odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu je napačna. V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma, da je bila obveznost med strankama dogovorjena in izražena v tuji valuti. Glede na navedeno bi šla tožeči stranki zgolj obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge na vpogled, eventualno obrestna mera, ki jo banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla, nikakor pa ne obrestna mera, ki jo je dosodilo sodišče prve stopnje. Tožnica je tujka, tako da je obveznost tožene stranke veljavno nastala v tuji valuti tudi v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Opozorila je na načelno pravno mnenje, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo na občni seji 22. in 23.6.1993. Ker je napačna odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bila tožnici vtoževana terjatev (delno ali v celoti) plačana, je pravilen. V dokazno oceno sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov in se, v izogib ponavljanju, nanjo v celoti sklicuje (stran 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Takšne dokazne ocene ne more omajati niti izpovedba zaslišane priče D. H., ki jo tožena stranka v pritožbi izpostavlja, saj tudi H., ko je bil zaslišan kot priča, ni mogel z gotovostjo potrditi, da je bilo tožnici vse plačano. H. je iz kluba odšel pred koncem sezone, tako da ni verodostojna priča niti glede izplačila nagrade za mesec april 1998 niti za izplačilo nagrade za pokal in prvenstvo, njegova izpoved glede izplačila nagrad za posamezno tekmo v evropski ligi pa je bila splošna, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega so vsa pritožbena navajanja podana v smeri grajanja navedenega zaključka sodišča prve stopnje, neutemeljena.

Pritožba zmotno navaja, da bi terjatev tožeče stranke iz naslova nagrad za dosežke lahko znašala največ 4.840,00 nemških mark. Pri tem se sklicuje na razpredelnico (priloga B7), ki je bila sestavljena ob primopredaji poslov H. Tudi sodišče druge stopnje je mnenja, da navedena listina dokazuje zgolj to, da je obstajal dolg tožene stranke do tožnice iz naslova sedmih zmag, pokala in prvenstva, ne pa tudi same višine tega dolga, saj je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanih prič pravilno ugotovilo, da je bila preglednica narejena za vse igralke in trenerje, ne da bi bila upoštevana konkretna pogodbena določila o fiksnih nagradah, ki so veljala posebej za tožnico. Tudi priča H. je izpovedal, da se razpredelnica na pogodbene obveznosti do tožnice ne nanaša. Zaradi navedenega pritožbene navedbe ne uspejo omajati izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje glede višine vtoževane obveznosti.

Pritožba pa nadalje neutemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu. Stranki sta se s tem, ko sta v pogodbo vpisali nagrade v tuji valuti nemških mark, vsebinsko dogovorili za uporabo valutne klavzule. Vsebina valutne klavzule je namreč zgolj v tem, da pogodbeni stranki predmet denarne obveznosti določita z uporabo valorizacijske klavzule tako, da je odvisna od gibanja tečaja tuje valute. Sama obveznost pa je (bila) po njunem dogovoru plačljiva v tolarjih (ob tem sta dogovorili, da je možno posamezna izplačila opraviti tudi v R H., kar za odločanje v konkretni zadevi ni pomembno). Glede na to, da je bila tožnica tuja igralka, bi se stranki v pogodbi v skladu s takratno zakonodajo lahko dogovorili, da bi tudi obveznost nastala v tuji valuti, vendar, kot je bilo že navedeno, takšen dogovor iz pogodbe ne izhaja, v pogodbi sta stranki dogovorili valutno klavzulo. Ob dogovorjeni valutni klavzuli pa je imela tožnica pravico zahtevati izpolnitev obveznosti v domači valuti. Pri tem je imela dve možnosti. Lahko bi zahtevala plačilo nemških mark v tolarski protivrednosti ali pa plačilo v tolarjih. Ker je tožnica uveljavlja plačilo v tolarjih, ji od neplačane terjatve pripadajo tudi tolarske obresti. Le v primeru, če bi tožnica zahtevala plačilo tolarske protivrednosti nemških mark v času plačila, bi bila upravičena do zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tuji valuti, in sicer zato, ker bi se le s takšno obrestno mero lahko preprečila dvojna valorizacija tožničine terjatve. Glede na to, da je tožnica obveznost izrazila v domačem denarju in ne v tuji valuti, v obravnavani zadevi pravnega mnenja, ki ga je Vrhovno sodišče RS sprejelo na občni seji dne 22. in 23.6.1993, ki vsebuje pravilo o zamudnih obrestih za obveznosti, izražene v tuji valuti, ni moč uporabiti. Pri odločanju pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi 1. odstavek 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006, ZUE) in tako tolarske zneske tudi pravilno preračunalo v ustrezne zneske v eurih po centralnem paritetnem tečaju 239,640 SIT za 1 EUR.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP, Ur. l. RS, št. 45/08, ZPP-D).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP); svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnica, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbe in je bil nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).