Jedro

Presoja izpolnjenosti pogojev za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A., rojen ... 1979, zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike X najdlje do 26. 7. 2017. 2. Pritožbo zoper ta sklep je vložila odvetnica na zdravljenju zadržane osebe, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se sklep spremeni tako, da se A. A. odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom. Meni, da sklep ni pravilen, in sicer na podlagi tega, kar je povedal g. A.: da je v redu, da se počuti zdravega, da bi starši lahko storili kaj drugega, če so se počutili ogrožene, da ga je bog izbral, da mu sledi, upošteva njegova navodila in se bori proti zlu. Pritožba nasprotuje oceni, da so podane konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da je g. A. nevaren, saj nič ne kaže, da bi svoje napovedi o odstranitvi nevarnosti (staršev) uresničil. Sodišče tudi naj ne bi upoštevalo, da se je v preteklosti že prostovoljno zdravil in je sledil navodilom zdravnikov. Pravi, da ima sicer res diagnosticirano paranoidno shizofrenijo, a naj bi od prejšnje hospitalizacije preteklo že toliko časa, da je jasno, da se pacient v domačem okolju dobro znajde, obiskuje svojo psihiatrinjo in jemlje zdravila po potrebi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v celoti ugotovilo vse relevantne okoliščine ter pravilno presodilo, da so pri A. A. podani vsi zakonsko zahtevani pogoji po določbi 1. odst. 39. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), da se za določen čas prisilno zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom. Ti so iz zakona natančno prepisani že v izpodbijanem sklepu (3. točka na strani 2), česar pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena. Izpolnjenost teh pogojev je upravičen razlog, da se posamezniku omejijo njegove ustavno zajamčene pravice (19. čl. Ustave RS; varstvo osebne svobode).

5. Ni dvoma, da A. A. trpi za duševno boleznijo, namreč za paranoidno shizofrenijo, kot to izhaja iz mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke, ki je oprto tudi na predhodno zdravstveno dokumentacijo. Zgolj pritožbena navedba, ki se sklicuje na izpoved g. A., da se počuti v redu in zdravega, tega ne izpodbije. Gre za laično oceno proti oceni strokovnjaka, pritožba pa nato tudi sama izrecno navaja, da gre pri g. A. za diagnozo paranoidne shizofrenije.

6. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in oceno prvostopenjskega sodišča, da je zaradi hudega psihotičnega poslabšanja svoje bolezni A. A. potencialno, a realno nevaren za okolico (za zdravje oz. življenje), zlasti za starše, s katerimi živi in ki so poklicali pomoč. Njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovati je po prepričanju izvedenke psihiatrinje hudo motena, kar je ugotovila tudi sodnica ob zaslišanju, ko je g. A. povedal, da bo treba po navodilu boga "počistiti zlo", četudi so to njegovi starši. Izvedenka je navedla, da je realno, da bi g. A. sledil svojim halucinacijam, in pritožba tega ne izpodbija, prav nasprotno, smiselno in celo izrecno temu pritrjuje, ko navaja, da g. A. pač le sledi božjim navodilom. Kasnejša pritožbena navedba, da ni realno, da bi sledil svojim napovedim, ni zadosti prepričljiva, saj je del nasprotujočih si trditev.

7. Naposled ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prezrlo dejstvo, da se je A. A. v preteklosti že prostovoljno zdravil in da čas od njegove zadnje hospitalizacije kaže, da se je v domačem okolju dobro znašel. G. A. sam je povedal (kar je v izpodbijanem sklepu korektno povzeto v tč. 5 na str. 2), da je zdravila prenehal jemati v letu 2014, da je imel abstinenčno krizo in da jih nikakor ne namerava več jemati. Izvedenka je sodišču pojasnila, da se je A. A. prvič zdravil leta 2009 in da je bilo tedaj zaradi predhodne dolgotrajne nezdravljenosti bolezni potrebnega dosti časa za ugotovitev pravilne kombinacije zdravil, ki pa so počasi privedle do izboljšanja pacientovega stanja do te mere, da ni imel več blodenj in halucinacij in da je bil kritičen do dogodkov pred sprejemom. Ker je zdravljenje nato zopet opustil in je do svojega stanja nekritičen ter zdravil ne namerava prostovoljno jemati, v takem stanju pa je sebi in okolici nevaren, je po mnenju izvedenke nujna hospitalizacija zaradi zdravljenja v trajanju pet tednov. Prvostopenjsko sodišče je tej oceni utemeljeno sledilo, da saj je strokovna, jasna, prepričljiva in nepristranska.

8. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba odvetnice ni utemeljena in jo je treba zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP, v zvezi s 37. čl. ZNP), uradni preizkus sklepa pa tudi ni pokazal nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.