Jedro

V zvezi z zahtevki za vrnitev zaplenjenega premoženja je treba uporabiti petletni zastaralni rok (371. člen ZOR), ker pravnomočna sodba o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja vzpostavlja obligacijsko razmerje med upravičencem in zavezancem za vrnitev premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog, da se predlagateljici vrne v last in posest vl. št. 485 k.o..., ki je v naravi dvorišče in stanovanjska zgradba v Ljubljani, oziroma da se ji prizna odškodnina. 2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo predlagateljičino pritožbo proti sklepu sodišča prve stopnje. 3. Stališče obeh sodišč je, da je bil zahtevek za vrnitev zaplenjenega premoženja vložen po izteku petletnega zastaralnega roka, ki ga je potrebno upoštevati zaradi ugovora zastaranja terjatve, ki so ga podali nasprotni udeleženci. 4. Predlagateljica je vložila pravočasno revizijo proti sklepu pritožbenega sodišča zaradi "bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava". Predlagateljica se ne strinja, da je njen zahtevek zastaran. V danem primeru naj bi šlo za izvršitev pravnomočne sodne odločbe in zato velja lahko le desetletni zastaralni rok. Enak rok zastaranja so predpisovali tudi "stari" predpisi glede zastaranja izvršitve kazni zaplembe premoženja. 145. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS predpisuje vrnitveni zahtevek, ki ga je mogoče primerjati z zahtevkom po 92. členu Stvarnopravnega zakonika - SPZ, takšen zahtevek pa ne zastara. Po revidentkinem prepričanju se sodišči prve in druge stopnje do teh navedb sploh nista opredelili. Potrebno bi bilo tudi upoštevati, da se je predlagateljica z oporoko B. N. seznanila šele po zapustnikovi smrti in manj kot pet let pred vložitvijo zahtevka. Pomembno naj bi bilo tudi, da je bil ZIKS bistveno spremenjen 12.2.1998 in je Zakon o izdaji obveznic stopil v veljavo šele 24.6.1999, pred tem pa predlagateljica zahteve po obveznicah niti ni mogla vložiti. Skrbnik za posebni primer, odvetnik ..., je predlagal na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 260/95 z dne 5.7.1995, pri vl. št. 485 k.o.... vknjižbo lastninske pravice pokojne J. M., Okrajno sodišče v Ljubljani pa je ta predlog zavrnilo. V času trajanja navedenega postopka naj bi bilo zato zastaranje prekinjeno. 5. Revizija je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. 6. Revizija ni utemeljena. 7. O zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka: Tožnica v reviziji ni jasno opredelila ravnanj sodišč, ki naj bi predstavljala zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navedba, da se sodišči nista opredelili glede vseh tožničinih trditev, se nanaša na tožničina videnja pravne situacije v povezavi z njenim stališčem, da terjatev ni zastarana. S tem v zvezi je treba poudariti, da sta se sodišči prve in druge stopnje v sodbah jasno opredelili glede pravne podlage zastaranja in je tako o opredelitvi sodišč glede takih tožničinih navedb mogoče sklepati že konkludentno iz vsebine obrazložitve. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker sodišče presodi le tiste trditve in navedbe stranke, ki so relevantne v kontekstu uporabljenega materialnega prava. 8. O zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava: Pravilno je stališče obeh sodišč, da je v zvezi z zahtevki za vrnitev zaplenjenega premoženja potrebno uporabiti petletni zastaralni rok, ki je določen v 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, zastaralni rok pa začne teči s pravnomočnostjo sodne odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja. Sodna odločba o razveljavitvi kazni namreč sama po sebi ne vzpostavlja stvarnopravnega stanja na premoženju, ki je bilo spremenjeno z obsodilno kazensko sodbo. Pravnomočna sodbo o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja vzpostavlja obligacijsko razmerje med upravičencem in zavezancem za vrnitev premoženja. Ob pravnomočnosti takšne sodbe pa lahko upravičenec tudi sodno uveljavlja svojo terjatev (actio nata). 9. Revizijsko sodišče je pri odločitvi, ali je v konkretnem primeru nastopilo zastaranje, vezano na tista relevantna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Za zastaranje sporne terjatve je tako glede na predstavljeni materialnopravni okvir pomembno, da je sodna odločba o razveljavitvi obsodilne kazenske sodbe postala pravnomočna 14.7.1995, predlagateljica pa je zahtevala vrnitev zaplenjenega premoženja 29.8.2003, torej po preteku petletnega zastaralnega roka. 10. Zastaranje tudi ni bilo pretrgano z vložitvijo predloga, da sodišče vknjiži predlagateljičino lastninsko pravico na nepremičnini v zemljiški knjigi, saj je navedeni predlog (po revizijskih trditvah) sodišče zavrnilo (drugi odstavek 389. člena v zvezi s 388. členom ZOR). 11. Revizijsko sodišče je presojalo le tiste revizijske trditve, ki so bile odločilnega pomena v zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami in navedenim materialnopravnim okvirom zastaranja.