Jedro

Za vrnjeno premoženje po vsaki denacionalizacijski odločbi v korist ene denacionalizacijske upravičenke se opravi nova zapuščinska obravnava in o njem odloči z novim sklepom o dedovanju.

Obe ravnanji tožnika, torej sklenitev dednega dogovora in uveljavljanje dedne odprave tožencev, pomenita razpolaganje dediča s svojim dednim upravičenjem, ki je bilo odvisno predvsem od obsega zapustnikovega premoženja. Na takšni podlagi revizijsko sodišče zaključuje, da neuveljavljanje dedne odpravljenosti v prejšnjem zapuščinskem postopku ne pomeni odpovedi tej pravici za kasnejši zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja (glej sodbo VS RS II Ips 489/07 z dne 25.10.07.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna priznati, da kot zakonita dediča po pokojni J. G. zaradi dedne odpravljenosti nista upravičena do dedovanja nepremičnin – vl. št. 710 k.o. ... ter vl. št. 635 k.o. ... ter odškodnine 55.675,17 DEM v tolarski protivrednosti 6,235.619 SIT, kar vse je bilo zapustnici vrnjeno v upravnem denacionalizacijskem postopku. Toženima strankama je sodišče naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo druga tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revident se ne strinja s pravnim naziranjem sodišča, da je bilo predmetno premoženje podržavljeno z dnem izdaje nacionalizacijske odločbe. Meni, da je bilo premoženje nacionalizirano z dnem 6.2.1945, kot je to določal Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja, na katerega se sklicuje denacionalizacijska odločba. Posledično se morebitna dedna odpravljenost izkaže za brezpredmetno. Revident opozarja na določbe 214. in 220. člena Zakona o dedovanju. Meni, da toženim strankam pripada dedno upravičenje, saj razpolagata s pravnomočnim sklepom o dedovanju opr. št. I D 49/99 z dne 20.3.2003, kar kaže na dejstvo, da je tožnik nedvoumno in nepreklicno priznal dedno pravico tožencev in se je tako odpovedal morebitnemu uveljavljanju dedne odpravljenosti. Ker tožnik ni uveljavljal razveljavitve prvotnega sklepa o dedovanju po pravilih o obnovi postopka, pravnomočni sklep o dedovanju stranke, ki so v zapuščinskem postopku sodelovale, v celoti veže. Sodišče je napačno tolmačilo tudi 74. člen Zakona o denacionalizaciji, ki ga je pravilno razumeti, da se nov zapuščinski postopek uvede le za prvi del denacionaliziranega premoženja in se za nadaljnje odločbe uporabljajo določbe ZD. Revident predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev obeh sodišč so bile ugotovitve, da sta bili v letu 1948 med zapustnico in prvo toženo stranko ter zapustnico in materjo druge tožene stranke sklenjeni izročilni pogodbi pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, opr. št. VII R 501/48 in VII R 500/48, ki sta bili overjeni po sodniku in v katerih je dogovorjeno, da se prevzemnikoma izročnina (nepremičnine) poračuna kot dediščina po zapustnici, ta pa sta podala pisno izjavo, da sta s tem po materi dedno odpravljena. Leta 1950 pa je bilo pokojni s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, opr.št. K 484/49, zaplenjeno premoženje (tudi sporne nepremičnine). Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi izpostavilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta toženca nepremičnine, pridobljene na podlagi izročilnih pogodb, imela v lasti in posesti z dnem sklenitve le-teh, in ni strankinih navedb, niti podatkov v spisu, da bi morebiti tudi te nepremičnine bile podržavljene v breme zapustnice. Sodišči sta presodili, da je pravno podlago za nacionalizacijo predstavljala določba 3. točke prvega odstavka 1. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur. l. FLRJ, št. 63/46; v nadaljevanju: ZPSP), s katerim je bil spremenjen Odlok o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile (odlok AVNOJ-a, Uradni list DFJ, št. 2/45). Revizija izpostavlja vprašanje, ali je do nacionalizacije prišlo pred ali po sklenitvi izročilnih pogodb (in izjavi o dedni odpravljenosti).

Sodna praksa stoji na stališču, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je prešlo premoženje v državno lastnino na podlagi 1. oziroma 2. točke Odloka AVNOJ-a ali pa na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena tega Odloka. V prvem primeru je prišlo do prehoda premoženja v državno last s 6.2.1945 po samem odloku AVNOJ-a, v drugem primeru pa z dnem pravnomočnosti kazenske odločbe (tako tudi tretji odstavek 1. člena ZPSP). Enako ureditev je po navedenem odloku sprejel tudi kasnejši ZPSP iz leta 1946. Glede na vse okoliščine tega primera je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je do nacionalizacije predmetnega premoženja prišlo s citirano kazensko sodbo v letu 1950 in ne ex lege z dnem 6.2.1945, za kar si (neuspešno) prizadeva revizija. Izpostaviti je dejstvo, da sta bili izročilni pogodbi sklenjeni leta 1948, to je pred izdajo kazenske sodbe, na podlagi katere je prišlo do nacionalizacije spornega premoženja. To pomeni, da so se izročilne pogodbe sklenile v času, ko je zapustnica razpolagala še z vsem svojim premoženjem. Vprašanje začetka učinkovanja nacionalizacijske odločbe se tako izkaže kot „umetno“, in za vprašanje presoje prave volje strank, ki so sklepale izročilne pogodbe, povsem nerelevantno.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sta nižji sodišči pravno podlago za vrnitev premoženja presojali na podlagi navedb v nacionalizacijski odločbi in ne na podlagi ugotovitev upravnega organa. Upravna odločba UE Maribor, št. 321-211/93-339 z dne 9.1.2002, ZPSP celo izrecno opredeli kot pravno podlago za nacionalizacijo. Pravilna uporaba navedenega zakona pa pripelje do prej obrazloženega pravnega zaključka.

Revident nadalje zatrjuje, da razpolaga z dednim upravičenjem, saj razpolaga s pravnomočnim sklepom o dedovanju opr. št. I D 49/99 z dne 25.11.2003, kjer je že dedoval in s tožnikom sklenil dogovor, kar naj bi kazalo na to, da je tožnik nedvoumno in nepreklicno priznal dedno pravico revidenta in se tako odpovedal morebitnemu uveljavljanju dedne odpravljenosti.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da predstavljajo del neizpodbojnega dejanskega stanja ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je bilo po izdaji prvotnega sklepa o dedovanju ugotovljeno, da med dediče niso bile razdeljene vse parcele dedovane nepremičnine ter da sta bili pokojni zapustnici z drugo denacionalizacijsko odločbo (in sicer po odločbi UE Maribor, št. 321-211/93-339 z dne 9.1.2002) vrnjeni še sedaj sporni nepremičnini in obveznice Slovenske odškodninske družbe. Dedni dogovor med tožnikom in tožencema pa je bil sklenjen dne 20.3.2000. Posebno pravilo prvega odstavka 74. člena ZDen določa, da v primerih, ko je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je bil opravljen zapuščinski postopek ter s pravnomočnim sklepom o dedovanju končan, vendar v tem postopku sodišče ni odločilo tudi o dedovanju premoženja, ki gre upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, izpelje sodišče glede tega premoženja nov zapuščinski postopek. ZDen torej odstopa od splošnih pravil ZD, da se tedaj, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da spada v zapuščino, ne opravi nova zapuščinska obravnava, temveč se to premoženje razdeli v skladu s prvim sklepom o dedovanju (prvi odstavek 221. člena ZD). Neutemeljena je zatorej revizija, ko zatrjuje zmotno uporabo določb 214., 220. in 221. člena ZD. ZDen specialno ureja nekatera vprašanja, povezana z dedovanjem in v teh primerih predstavlja lex specialis napram ZD. Kot specialni zakon ZDen v 74. členu torej določa, da je treba glede dedovanja denacionaliziranega premoženja opraviti nov zapuščinski postopek (razen v primerih iz 82. člena ZDen). Prav tako je zmotno revizijsko naziranje, da se 74. člen ZDen uporabi le za prvi del denacionaliziranega premoženja in se za nadaljnje odločbe uporabljajo določbe ZD. Predmet vsake denacionalizacijske odločbe je individualiziran in poseben, zato so za vsako odločbo posebej izkazani razlogi, zaradi katerih je ZDen to področje uredil specialno.

Revident tudi zmotno zatrjuje, da je potrebno kasneje najdeno premoženje razdeliti med dediče v skladu s prejšnjim sklepom o dedovanju, še posebej glede na okoliščino, da je tožnik z revidentom (in prvo toženo stranko) sklenil dedni dogovor glede dela denacionaliziranega premoženja pokojne, čeprav sta bila toženca že dedno odpravljena. Pravilno je namreč stališče sodišč prve in druge stopnje, da se za vrnjeno premoženje po vsaki denacionalizacijski odločbi v korist ene denacionalizacijske upravičenke opravi nova zapuščinska obravnava in o njem odloči z novim sklepom o dedovanju. Pri pozneje najdenemu premoženju se je v sodni praksi in literaturi izoblikovalo stališče, da je treba v primeru odpovedi dedovanju ali sklenjenih dednopravnih dogovorov presojati pomen odpovedi ali dednopravnega dogovora glede na različen obseg premoženja, saj bi bila lahko vsebina dedne izjave ali dednopravnega dogovora drugačna, če bi se vedelo za celoten obseg zapuščine. Gre za razloge, ki so bili tudi podlaga za specialno ureditev dednih izjav, oporočnih razpolaganj in dednopravnih pogodb v razmerju do denacionaliziranega premoženja. V tej zadevi je zato pravilno stališče, da je bila odločitev o dednem dogovoru pogojena s takratnim obsegom zapuščine, ki pa je bil večji kot po izdaji kazenske sodbe (s katero je prišlo do nacionalizacije zapustničinega premoženja). Obe ravnanji tožnika, torej sklenitev dednega dogovora in neuveljavljanje dedne odprave tožencev, pomenita razpolaganje dediča s svojim dednim upravičenjem, ki je bilo odvisno predvsem od obsega zapustnikovega premoženja. Na takšni podlagi revizijsko sodišče zaključuje, da neuveljavljanje dedne odpravljenosti v prejšnjem zapuščinskem postopku ne pomeni odpovedi tej pravici za kasnejši zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja (glej sodbo VS RS II Ips 489/2007 z dne 25.10.2007).

Takšen pravni zaključek tudi ni v nasprotju z določbo 83. člena ZDen, kot to zmotno zatrjuje revizija, ker se z novim zapuščinskim postopkom ne bo posegalo v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, saj sporno premoženje ni bilo predmet prvega sklepa o dedovanju (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-16/94 z dne 11.5.1996).

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo druge tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.