Jedro

Mogoče je, da so bili nasprotni udeleženci že v trenutku vložitve predloga za ureditev meje v nepravdnem postopku etažni lastniki na posameznih delih stavbe in solastniki pripadajočega zemljišča. Če so bili, potem se postopek ureditve meje lahko vodi, in sicer zoper njih. Pri tem ne sme motiti okoliščina, da je bila v zemljiško knjigo kot lastnica nemara nepravilno vpisana predlagateljica, ki v resnici (materialnopravno) v času začetka nepravdnega postopka to ni bila več.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljice se ugodi in se izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se zadrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Predlagateljica (Občina D) je predlagala ureditev meje med vrsto parcel, katerih lastnica je sama (1409/4, 1409/5, 1431/5 in ostale), s parcelama 1409/1 in 1410/2 (obe k.o. X). Prvostopenjsko sodišče je takšen predlog zavrglo. Utemeljilo pa je to za vsako od parcel, s katerima se naj bi uredila meja, nekoliko drugače. 2. Lastnica vrste parcel je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča tožeča stranka. V zemljiško knjigo pa je vpisana tudi še kot lastnica parcele s parc. št. 1409/1. Po mnenju prvostopenjskega sodišča se ne more urejati meja, če je v zemljiško knjigo kot lastnik vseh parcel (katerih meja se naj bi uredila) vpisana ista oseba. Odločitev je oprlo na 132. člen Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/1986 , 20/1988, Ur.l. RS, št. 87/2002-SPZ, 131/2003 Odl.US: U-I-60/03-20, 77/2008-ZDZdr; v nadaljevanju: ZNP) in na Zakon o evidentiranju nepremičnin. Takšno stališče je prvostopenjsko sodišče zavzelo kljub temu, da je v zemljiški knjigi za parc. št. 1409/1 že vpisana zaznamba vzpostavitve etažne lastnine in določitve pripadajočega zemljišča k stavbi. Po stališču prvostopenjskega sodišča bo šele potem, ko bodo znani lastniki in bo določeno pripadajoče zemljišče za parc. št. 1409/1 mogoče urediti mejo.

3. Drugačna je bila utemeljitev prvostopenjskega sodišča, kolikor se je nanašala na parcelo s parc. št. 1410/2. Ta parcela je v lasti IP. Meja se naj bi morala urediti tudi do nepremičnine v njegovi lasti, in sicer po vzpostavitvi etažne lastnine in določitvi pripadajočega zemljišča. Zato naj ne bi bilo dopustno odločanje o ureditvi te meje.

4. Zoper takšno odločitev je vložila pritožbo predlagateljica. V svoji pritožbi navaja, da je postopek za ureditev meje začela na poziv upravnega organa, točneje območne geodetske uprave. Če bo postal sklep sodišča pravnomočen, se bo nadaljeval upravni postopek evidentiranja in urejanja meje. V tem postopku se bo kot urejena meja evidentirala predlagana meja. S tem pa bi bila predlagateljica prikrajšana. Pritožbeno sodišče naj upošteva, da so nasprotni udeleženci že začeli postopek za vzpostavitev etažne lastnine. Predlagateljica je zahtevala tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Na pritožbo je odgovoril 3. nasprotni udeleženec in predlagal njeno zavrnitev. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno menilo, da meje med zemljišči ni mogoče urejati, če je lastnik vseh zemljišč ista oseba (1. odstavek 132. člena ZNP). Kot lastnik zemljišča praviloma velja v zemljiško knjigo vpisana oseba (7. člen Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju: ZZK-1). Vselej pa ni tako. Do takšnega primera pride, kadar je zemljiška knjiga nepravilna. Tako je, kadar v zemljiško knjigo kot lastnik vpisana oseba to v resnici ni. Zemljiška knjiga je v Republiki Sloveniji bila in je še v veliki meri nepravilna prav, kolikor se nanaša na zemljišča, ki so pozidana s stanovanjskimi hišami, in na pripadajoča zemljišča. Glavni namen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (Ur. l. RS, št. 45/2008 in 59/2011; v nadaljevanju: ZVEtL) pa je prav, odpraviti nepravilnost zemljiške knjige. Da takšen postopek teče prav glede parcele s parc. št. 1409/1, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, pritožba pa na to celo opozorila.

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) je v odločbi VS RS, opr. št. 262/2009, „BS3“ (gl. zlasti rš. 11) že ugotovilo, da je lastninska pravica na stanovanjih lahko nastala v času, ko je še obstajala družbena lastnina „brez pravne podlage, zgolj na podlagi dejstva, da v stanovanjski stavbi obstaja več samostojnih funkcionalnih enot, in brez vpisa v zemljiško knjigo.“ VS RS je v isti odločbi še dodalo, da so lahko glede na nekdaj veljavno zakonodajo pridobitelji stanovanj „pridobili pravico uporabe ne le na stavbišču, temveč tudi na funkcionalnem zemljišču, kot so ga opredeljevali tedanji predpisi“. Stališče, da vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena za pridobitev funkcionalnega zemljišča se najde še v odločbah VS RS, opr. št. II Ips 785/2009 in II Ips 314/2008). Nekdanje funkcionalno zemljišče pa je sedaj temelj za določitev pripadajočega zemljišča (26. člen in naslednji ZVEtL). Če se sledi navedenim odločitvam VR RS, je mogoče, da so bili nasprotni udeleženci (razen IP) že v trenutku vložitve predloga za ureditev meje v nepravdnem postopku etažni lastniki na posameznih delih stavbe, in solastniki pripadajočega zemljišča. Če so bili, potem se postopek ureditve meje lahko vodi, in sicer zoper njih. Pri tem ne sme motiti okoliščina, da je bila zemljiška knjiga glede lastnika parc. št. 1409/1 mogoče nepravilna. To pomeni, da je bila v zemljiško knjigo kot lastnica nemara nepravilno vpisana predlagateljica (Občina D), ki v resnici (materialnopravno) v času začetka nepravdnega postopka to ni bila več.

9. V zemljiško knjigo vpisana zaznamba vzpostavitve etažne lastnine in določitve pripadajočega zemljišča ima publicitetni učinek (15. in 26. člen ZVEtL, 79. člen in naslednji ZZK-1, 6. člen ZZK-1). Opozarja prav na možnost, da ima večji del nasprotnih udeležencev (razen IP) v solasti parcelo s parc. št. 1409/1, čeprav nobeden od nasprotnih udeležencev ni kot solastnik vpisan v zemljiško knjigo. Poleg tega se je postopek že pred upravnim organom vodil večinoma prav z istimi osebami, ki so sedaj v nepravdnem postopku nasprotni udeleženci.

10. Izida postopka za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča ni mogoče napovedati. Izkazalo se bo lahko, da so nasprotni udeleženci lastniki, mogoč je tudi nasproten izid. V takšnem položaju predloga za ureditev meje ni mogoče zavreči. Ni namreč gotovo, da nasprotni udeleženci niso solastniki navedene parcele. V takšnem položaju bi bilo smotrno, da prvostopenjsko sodišče samo ne odloči o predhodnem vprašanju o obstoju lastninske pravice (8. člen ZNP; vsebinsko enako: 13. člen ZPP), temveč ravna po 1. točki 1. odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP) in 37. členu ZNP.

11. Položaj nasprotnega udeleženca, lastnika parcele s parc. št. 1410/2 je nekoliko drugačen, kot položaj ostalih nasprotnih udeležencev. Razlika je v tem, da pri njem ni dvomov, da je lastnik navedene parcele. Odločitev o predlogu za ureditev meje s parcelo v njegovi lasti, je zaradi prostorske povezanosti, odvisna od odločitve o izidu postopka po ZVEtL glede drugih udeležencev. Zato je bilo potrebno razveljaviti odločbo prvostopenjskega sodišča tudi v delu, ki se nanaša na IP in parcelo v njegovi lasti.

12. Pritožba je iz navedenih razlogov utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo na temelju 3. točke 365. člena ZPP in 37. člena ZNP.

13. Povrnitev stroškov pritožbenega postopka sta zahtevala predlagateljica (kot pritožnica) in 3. nasprotni udeleženec. Odločitev o njih se pridrži za končno odločbo (37. členu ZNP in 3. odstavku 165. člena ZPP).