Jedro

Sodišče prve stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti, ker je zavrnilo tožnikove dokazne predloge, ne da bi ustrezno obrazložilo zavrnitev predlaganih dokazov. Načelna dolžnost sodišč je, da izvajajo predlagane dokaze in da zavrnitev predlaganih dokazov utemeljujejo le upravičeni razlogi, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izkazalo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 nezakonita in se razveljavi in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu in da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od nezakonite odpovedi dalje, ga pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki bo ustrezalo njegovi dela-zmožnosti in bo enako vrsti in ravni izobrazbe delovnega mesta sušilec PS 1, ter mu povrniti stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker na narok dne 2. 9. 2015 ni vabilo tožnika in je s tem mu onemogočilo, da bi postavljal vprašanja pričam ter se izjasnil o vseh okoliščinah, ki so se nanašale na potek pravdnega postopka. Po mnenju pritožbe mora sodišče stranko vabiti, razen v kolikor se ta izrecno izjasni, da se vabi po pooblaščencu in pri tem ni pomembno, ali ima stranka odvetnika ali ne. Sicer pa tudi ni bilo s strani zaslišanih prič možno pričakovati, da bodo govorile resnico in je očitno, da so svoje izpovedbe prilagodile potrebam tožene stranke. V pritožbi tožnik navaja, da se priča A.A., ki je podal mnenje, da je delovno mesto tožnika ustrezno, sploh ni oglasil na delovnem mestu tožnika, saj bi sicer izpovedal bistveno več, kot pa je povedal na samem zaslišanju. Priča se ni spomnil praktično nobene okoliščine v zvezi z delovnim mestom tožnika, za katerega je podal soglasje. Šlo je povsem za kabinetno postopanje in je zato razumljiva njegova izpoved na strani 3 in 4 zapisnika glavne obravnave z dne 2. 9. 2015, ko ni pravzaprav izpovedal ničesar v zvezi z delom tožnika ter se je le skliceval na pisno dokumentacijo. Sodišče mu je nekritično sledilo in je nato ekspresno zaključilo zadevo, čeprav so s strani tožnika bili predlagani številni dokazi, a očitno brez kakršnekoli prave možnosti za uspeh. Najprej je potrebno vse stranke vabiti in nato postopek voditi tako, da se vsi dokazi, ki so predlagani, tudi izvedejo. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza za postavitev izvedenca, ki bi ugotovil, ali je bil tožnik dejansko zmožen opravljati delo „pomožni delavec III“. Tožnik je podal vse navedbe in predlagal dokaze, sedaj pa sodišče navaja, da tožnik ni uspel dokazati, da delo ni ustrezno, pri tem pa zamolči, da sploh ni izvedlo predlaganih dokazov. Nesporno je šlo za kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče mora predlagane dokaze izvesti oziroma zavrniti, če misli, da niso potrebni za odločitev in to tudi obrazložiti. Gre za določbo 287. člena ZPP, pri čemer velja dolžnost sodišča, da se izvajajo predlagani dokazi. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo ogleda delovnega mesta na kraju samem, da ni angažiralo izvedenca za področje varstva pri delu oziroma medicine. Praktično je sledilo zgolj toženi stranki, ki pa ni izkazala primernosti delovnega mesta, na katerega je razporedila tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi že odločalo s sodbo opr. št. Pdp 600/2014 z dne 22. 1. 2015 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 59/2013, s katero je sodišče ugodilo zahtevku tožnika, Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 85/2015 z dne 8. 6. 2015 ugodilo reviziji tožene stranke in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika zavrnilo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker na narok dne 2. 9. 2015 ni vabilo tožnika in mu je s tem kršilo pravico, da spremlja postopek, da postavlja vprašanja pričam in se izjavi o vsem okoliščinah, ki se nanašajo na potek pravdnega postopka. Napačno je namreč stališče tožnika v pritožbi, da pri tem ni pomembno, ali ima stranka odvetnika ali ne, ter da je sodišče v vsakem primeru dolžno vabiti stranko in ji s tem omogočiti sodelovanje v postopku. ZPP v prvem odstavku 137. člena določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Sodišče je dolžno osebno stranki vročiti le vabilo na zaslišanje stranke (261. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je dne 23. 6. 2015 vabilo pooblaščenca tožnika na prvi narok nove glavne obravnave, ki je bil razpisan dne 2. 9. 2015. Iz zapisnika naroka izhaja, da se je naroka udeležila odvetnica B.B., ki je predložila substitucijsko pooblastilo za odvetnika C.C. Pooblaščenka tožnika je pojasnila, da je tožnik imel namen pristopiti na narok, vendar je bil očitno zadržan. Glede na navedeno pa je tožnik bil seznanjen z narokom.

7. Tožniku je bila z odločbo ZPIZ z dne 8. 4. 2013, ob ugotovljeni invalidnosti III. kategorije, priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. V skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI je tožena stranka na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem tožniku, ponudila zaposlitev pri tem delodajalcu za delo, ki je ustrezalo tožnikovi dejanski strokovni izobrazbi (5 razredov osnovne šole) in njegovi preostali delovni zmožnosti. Po trditvah tožene stranke so bile upoštevanje omejitve, ki izhajajo iz invalidske odločbe in tožnik je ponujeno pogodbo podpisal ter opravljal delo pri novem delodajalcu. Tožnik je v postopku trdil, da delo, ki ga je opravljal pri družbi D. ni ustrezno glede na njegovo invalidnost. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku moralo raziskati, ali je tožnik pri družbi D. dejansko opravljal dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi in omejitvami iz odločbe ZPIZ, ki jih je bil novi delodajalec po tej pogodbi dolžan upoštevati.

8. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker je zavrnilo njegove dokazne predloge, ne da bi ustrezno obrazložilo zavrnitev predlaganih dokazov. Da je načelo kontradiktornosti potrebno spoštovati je navedlo že Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 85/2015 z dne 8. 6. 2015, ko je navedlo, da iz določb ZPP med drugim izhaja, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče (213. člen ZPP). Predlagane dokaze, za katere sodišče misli, da niso potrebni za odločitev, senat sicer lahko zavrne, vendar mora navesti, zakaj jih je zavrnil (drugi odstavek 287. člena ZPP). Velja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, saj zavrnitev predlaganih dokazov utemeljujejo le upravičeni razlogi. Ti razlogi so na primer nesubstancirani dokazni predlogi strank, izvedba dokazov za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno relevantna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana in tako dalje.

9. Sodišče prve stopnje pa dejansko ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke oziroma izvedenca za področje varstva pri delu, katerega je predlagal tožnik. Tožnik namreč trdi, da delovno mesto, na katerega je razporejen, ne ustreza njegovi stopnji invalidnosti in omejitvam po odločbi ZPIZ. Tožnik, zaslišan kot stranka je izpovedal, da mu je z odločbo ZPIZ z dne 8. 4. 2013 bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: dvigovanje in prenašanje bremen do 9 kg, brez pogoste prisilne drže ledvene hrbtenice in pogostega sklanjanja. Delodajalcu je bilo naloženo, da mora tožniku zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem ustreznem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „pomožni delavec III“, za katero se je zahtevala I. oziroma II. stopnje strokovne izobrazbe, pri drugem delodajalcu D. d. o. o. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja opis del in nalog, ki jih mora opravljati tožnik in sicer: pobiranje in sortiranje odpadnega papirja, baliranje kartona in odpadov v stiskalnici, zavezovanje bal, natovarjanje in raztovarjanje odpadnega papirja in drugih materialov v podjetju in izven podjetja, ročno do 9 kg, pospravljanje in pometanje skladišča in drugih del po navodilu nadrejenega. Za to delovno mesto je tudi ZPIZ podal mnenje dne 15. 5. 2013 ter ocenil, da je ustrezno. Vendar pa je tožnik trdil, da je moral na delovnem mestu prenašati bremena težja od 9 kg (do 15 kg), da je delo opravljal v prisilni drži in se je moral ves čas sklanjati. Torej tožena stranka ni upoštevala omejitev po odločbi ZPIZ, čeprav jih je navedla v pogodbi o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje ni verjelo tožniku, ko je izpovedal, da opravlja drugačno delo, kot je navedeno v pogodbi o zaposlitvi in sicer, da stoji za trakom, ki je širok približno 1,2 metra, s katerega pobira predmete in mora predmete razvrščati in odlagati v samokolnice oziroma škatle, kar pomeni, da se mora vsaj 50 - krat v eni uri obrniti levo in desno ter predmete odložiti, pri tem pa se mora tudi sklanjati. Izpovedal je, da so predmeti tudi iz železa in da je njihova teža različna, včasih so predmeti težji od 15 kg. Sodišče je verjelo predvsem pooblaščenemu zdravniku A.A. in zaključilo, da je delo na delovnem mestu „pomožni delavec III“ glede na opis primerno tožnikovim omejitvam ter da tožnik ni dokazal, da je moral dejansko opravljati drugačno delo kot je bilo navedeno v opisu delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi.

11. Utemeljena je pritožbena trditev tožnika, da sodišče ni dopustilo, da bi tožnik svoje trditve dokazal, saj ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnik v ta namen predlagal. Sodišče je obrazložilo, da ostalih dokazov ni izvajalo, ker je ocenilo, da ti za ugotovitev dejanskega stanja niso potrebno, ker je dejansko stanje ugotovljeno že na podlagi izvedenih dokazov. Naveden zaključek sodišča ni pravilen. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni angažiralo izvedenca medicinske stroke, ki bi po ogledu delovnega mesta tožnika lahko podal mnenje glede ustreznosti delovnega mesta tožnika glede na omejitve po odločbi ZPIZ z dne 8. 4. 2013. Sodišče je zaslišalo pooblaščenega zdravnika A.A., ki je svetovalec tožene stranke in ki je izpovedal, da si je ogledal delovno mesto tožnika ter preveril, ali ustreza omejitvam iz odločbe ZPIZ. Izpovedal je, da si je delovno mesto ogledal skupaj z varnostnim inžinerjem D. d. o. o. in da pri tem ni bil prisoten nihče drug, tudi delavci ZPIZ ne, ter da se je seznanil z opisom delovnega mesta „pomožni delavec III“, preden je izpolnil formular o ustreznosti delovnega mesta, vendar se ni spomnil, kakšne konkretne naloge so se opravljale na tem delovnem mestu. Glede na to, da je bil A.A. pooblaščen zdravnik in svetovalec tožene stranke in ker je tožnik ves čas postopka trdil, da delo, ki ga opravlja na novem delovnem mestu pri D. d. o. o. ne ustreza omejitvam po odločbi ZPIZ ter je predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo in pri tem ni ustrezno obrazložilo, zakaj ga ni izvedlo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kot je že obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 85/2015 z dne 8. 6. 2015 je načelna dolžnost sodišč, da izvajajo predlagane dokaze in da zavrnitev predlaganih dokazov utemeljujejo le upravičeni razlogi, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izkazalo.

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti s strani tožnika predlagane dokaze in po potrebi ponoviti že izvedene dokaze. Šele potem, ko bo na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ugotovilo odločilna dejstva, ali so tožniku zagotovljena delovna opravila v skladu z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 8. 4. 2013, bo ob upoštevanju relevantnega materialnega prava, lahko sprejelo dokazno oceno in odločilo o tožbenem zahtevku.

13. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

14. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.