Jedro

Za oceno o povprečnosti vodenja sodišča ne zadošča pavšalna ugotovitev, da so rezultati sodišča v zadnjem obdobju povprečni, zlasti še, če je sodišče slabše rezultate doseglo po kriterijih, na katere tožnica kot predsednica sodišča praviloma niti ni mogla vplivati (trajanje postopkov v pomembnejših zadevah in delež potrjenih zadev) oziroma ne da bi bilo ugotovljeno, kako in če je k temu prispevalo njeno vodenje. Upoštevati je treba, da kriteriji in merila za ocenjevanje uspešnosti vodenja sodišča, za razliko od kriterijev za napredovanje, niso določeni in da tožnica ne kandidira za mesto predsednice sodišča, temveč da bi v nadaljevanju svoje kariere opravljala sodniško funkcijo na istem delovnem mestu v višjem sodniškem nazivu. Nenazadnje pa napredovanje sodnika ni namenjeno zgolj zagotavljanju njegove materialne neodvisnosti oziroma izboljšanju njegovega materialnega položaja, temveč tudi moralnemu priznanju sodniku za njegovo (zlasti dolgoletno) delo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Sodnega sveta št. Su 249/2020-12 z dne 4. 11. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna v osmih dneh povrniti tožeči stranki stroške sodne takse v znesku 148,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodni svet Republike Slovenije (v nadaljevanju Sodni svet) je z odločbo Su 249/2020-121 z dne 4. 11. 2021 ponovno zavrnil predlog mag. A. A., začasne predsednice Okrožnega sodišča v ..., za njeno hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu2. Svojo odločitev je utemeljil s tem, da po kriteriju vodstvenih sposobnosti ni bila nadpovprečno uspešna – zaradi česar je Sodni svet tudi ni ponovno imenoval na mesto predsednice Okrožnega sodišča v ... Upošteval naj bi načelo enakosti pred zakonom med sodniki in skrb za učinkovito in odgovorno sodstvo. V primeru pozitivne odločitve o predlogu bi po oceni Sodnega sveta prišlo do določene pravne neenakosti med položajem tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) ter položajem drugih primerljivih okrožnih sodnikov, saj povečanje plače in kariernih možnosti v primeru njenega napredovanja v višji sodniški naziv ne bi imelo jasnega temelja v vsebini bodočih nalog, ki bi to utemeljevale. Tožnica je skozi celotno kariero opravljala delo na področju prekrškov in temeljnega področja dela ob napredovanjih iz naziva okrajne v okrožno sodnico in kasneje v okrožno sodnico svetnico ni spremenila.

2. Tožnica je zoper navedeno odločbo Sodnega sveta na podlagi 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve3) vložila tožbo, v kateri navaja, da Sodni svet določbo četrtega odstavka 34.a člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS4) v povezavi s kriteriji iz 28. člena ZSS razlaga v nasprotju z usmeritvami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) v tovrstnih zadevah. Odločbi očita nejasnost razlogov. Ne strinja se, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, ker je vso svojo sodniško kariero sodila pretežno v prekrškovnih zadevah, ker svojega področja dela ni spreminjala in ker zgolj v zadnjem času ob pomoči strokovnega sodelavca opravlja manjši obseg dela na nerazpravljajočih kazenskih zadevah. Kot predsednica sodišča je bila med drugim dolžna skrbeti za zagotovitev enakomerne delovne obremenitve sodnikov, kar je ob upadu pripada novih zadev v zadnjih letih pomenilo, da ni mogla glede na druge sodnike sebe v letnem razporedu razporediti tako, da bi dosegla kriterij menjave področja dela in si omogočiti preseganje pričakovanega obsega dela ter boljše izhodišče za napredovanje. Menjava področja dela tudi sicer ni pogoj za napredovanje v višji sodniški naziv. Če pa že je, bi bilo treba ta kriterij nujno presojati z vidika specifičnih potreb konkretnega sodišča. Nadalje meni, da presoje, da ne izpolnjuje kriterija sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta na nivoju nadpovprečnosti, Sodni svet ne bi smel opreti le na statistične podatke o uspešnosti sodišča za leti 2018 in 2019. V obrazložitvi je povzel pohvalo njenemu inovativnemu uvajanju novih poslovnih procesov in uspešnemu vodenju sodišča, nato pa zgolj na podlagi posameznih statističnih podatkov ugotovil, da po kriteriju vodstvenih sposobnosti ne odstopa od povprečja. Vsi njeni ukrepi so bili ne le inovativni, temveč tudi zelo uspešni in so nekatere povzela druga sodišča, uspešnost sprejetih ukrepov pa se odraža tudi pri skupni oceni uspešnosti poslovanja sodnega okrožja ... Ne strinja se, da je že dosegla najvišji karierni naziv, ki je predviden za napredovanje prvostopenjskih sodnikov. Najvišji karierni naziv za sodnike prve stopnje je naziv višjega sodnika. Da bi bila imenovana v višji naziv po 34.a členu ZSS, mora na ravni nadpovprečnosti izpolnjevati kriterije iz 28. člena ZSS. Po presoji Personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru je te kriterije izpolnila. Enako je s svojo dokončno oceno ugotovil Personalni svet Vrhovnega sodišča. Sodni svet je izpostavil tudi neizpolnjenost kriterija načela enakosti sodnikov pred zakonom ter skrb za učinkovito in odgovorno sodstvo. ZSS za hitrejše napredovanje zahteva le izpolnitev kriterijev iz 28. člena na nivoju nadpovprečnosti. Noben drug kriterij, ki jih je uporabil Sodni svet, ni opredeljen na nivoju predvidljivosti. Tožnica predlaga, da Vrhovno sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo Sodnega sveta odpravi ter vrne zadevo Sodnemu svetu v ponovni postopek, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter predlogu za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ugodi in jo z dnem izdaje sodbe uvrsti v 55. plačni razred.

3. Sodni svet v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe, da odločba ni jasna in da si njeni razlogi nasprotujejo oziroma se je ne da preizkusiti. Zavrača tudi tezo, da opravljanje vodstvenih funkcij predstavlja spremembo področja dela. Ne zanika, da lahko sodnik prve stopnje v nazivu napreduje do naziva višjega sodnika. Meni pa, da cilj sistema napredovanja sodnikov ne more biti samo pozitivna osebna kariera posameznega sodnika, pač pa na sistem napredovanja že nekaj časa vpliva več zelo močnih, med seboj tudi nasprotujočih si dejavnikov (neugoden plačni položaj sodnikov; neenaka uporaba kriterijev za ocenjevanje sodnikov na nivoju države; dejstvo, da se v izbirnih postopkih na najzahtevnejša sodniška mesta ne prijavljajo izkušeni sodniki in da je na različnih stopnjah sodne oblasti zahtevnost sodniškega dela različna; dejstvo, da v izbirnih postopkih za višja sodniška mesta sodniki z višjimi nazivi niso vedno konkurenčni kolegom z nižjimi nazivi; potreb po vzdrževanju kredibilnosti sistema napredovanja z vidika krepitve zaupanja javnosti v sodstvo), ki ga do določene mere izkrivljajo in ki terjajo iskanje ravnotežja med tem, da je napredovanje v službi zagotavljanje materialne neodvisnosti sodnikov na eni kot odgovornosti in učinkovitosti sodstva na drugi strani. Vztraja, da je za pravilno uporabo 34.a člena ZSS treba v postopku odločanja o predlogu za tovrstno napredovanje upoštevati podatke o delu sodnika skozi celotno njegovo sodniško kariero. Različnih oblik hitrejšega napredovanja zaradi učinkov, ki jih imajo, ni mogoče enačiti z vidika pravnega standarda, kdaj so izpolnjeni pogoji za posamezno vrsto napredovanja glede na kriterije za napredovanje, določene v 28. členu ZSS. Obstoječi sistem nagrajevanja dopušča, da lahko npr. okrajni sodnik po 34.a členu ZSS napreduje vse do naziva višjega sodnika zgolj z delom na okrajnem sodiščem, ne da bi se preizkusil s sojenjem v zahtevnejših zadevah okrožnega in višjega sodišča, ali pa okrožni sodnik v naziv višjega sodnika brez opravljanja dejanskega dela sodnikov višjih sodišč, kar lahko pri premalo kritičnem odnosu do te vrste napredovanja vzpostavlja neutemeljeno neenakost med sodniki glede zakonske ureditve plač v povezavi z naravo in zahtevnostjo dela. Tožnica je v času relevantnega ocenjevalnega obdobja opravljala sodniško službo predvsem na področju prekrškov, ki sodijo v okrajno pristojnost, v manjšem delu in ob pomoči strokovnega sodelavca pa na nerazpravljajočih kazenskih zadevah okrožnega sodišča; sodelovala je v projektnih skupinah Vrhovnega sodišča in začasno predsedovala okrožnemu sodišču. Opisan sistem napredovanja negativno vpliva na prizadevanje sodnikov za prevzemanje odgovornejših nalog v njihovi karieri. Zato Sodni svet vztraja, da je strožja presoja hitrejšega napredovanja v naziv na istem sodniškem mestu za prvostopenjske sodnike v primerjavi z ostalimi oblikami hitrejšega napredovanja zakonsko skladna in pravzaprav nujna za pravilno delovanje obstoječega sistema napredovanj sodnikov.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2022 na argumente Sodnega sveta odgovarja, da so ti lahko v luči določenih družbenih okoliščin povsem legitimni, ne morejo pa nadomestiti veljavnega zakonskega okvira, v katerem se je ta organ dolžan gibati, četudi odloča po prostem preudarku.

5. Tožba je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je vpogledalo v listine, ki sta jih v spis vložili stranki. Odločilna dejstva med strankama niso sporna, zato izvedba glavne obravnave ni bila potrebna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

7. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZSS sodnik z nastopom sodniške službe pridobi pravico do napredovanja v skladu s pogoji, ki jih določa ta zakon. Po drugem odstavku 24. člena ZSS napredovanje zajema napredovanje v plačnih razredih znotraj razpona plačnih razredov za posamezni sodniški naziv ter napredovanje v višji sodniški naziv, napredovanje na višje sodniško mesto in napredovanje na položaj svetnika. Predmet tega spora je odločanje o predlogu za hitrejše napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZSS. Po citirani določbi lahko okrajni oziroma okrožni sodnik svétnik na istem sodniškem mestu napreduje v neposredno višji sodniški naziv, če so pretekla najmanj tri leta od imenovanja na položaj svétnika in če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.

8. Tožnica izpolnjuje zgoraj navedene formalne pogoje za napredovanje. Z odločbo Sodnega sveta št. 149/2017-10 z dne 4. 5. 2017 je bila imenovana na položaj okrožne sodnice svétnice, iz dokončne ocene sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru številka SuZ 1/2020-1 z dne 16. 6. 2020 pa izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Obstoj formalnih pogojev, ki jih določa četrti odstavek 34.a člena ZSS, vzpostavlja domnevo, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv5. 9. Pravica do napredovanja (prvi odstavek 4. in prvi odstavek 24. člena ZSS), ki jo pridobi sodnik z nastopom sodniške službe v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, vsebuje tudi določeno predvidljivost, da bo praviloma, če izpolnjuje te pogoje, deležen napredovanja. Za hitrejšo obliko napredovanja drugi odstavek 32. člena ZSS določa, da se ocena, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, izda, če sodnik nadpovprečno izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 28. člena ZSS. Zato je treba določbo četrtega odstavka 34.a člena ZSS razlagati tako, da je zgornja meja nadpovprečnosti določena z izpolnjevanjem pogojev za neposredno višje sodniško mesto, kar pomeni, da mora Sodni svet v postopku, kot je obravnavani, opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv ob upoštevanju vseh meril, ki jih določa 28. člen ZSS. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da zakon za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv ne določa posebnega, strožjega standarda nadpovprečnosti. To, da gre po oceni Sodnega sveta pri napredovanju v višji sodniški naziv za odstop od splošne sistemske ureditve kariere sodnikov (pridobitev naziva višjega zahtevnejšega sodniškega mesta mimo javnega razpisa), samo po sebi ne more biti razlog za strožjo obravnavo pogojev za napredovanje. Drži sicer, da napredovanje v višji sodniški naziv ni samodejno in da je dolžan Sodni svet na podlagi tretjega odstavka 24. člena v povezavi z 29. členom ZSS v vsakem primeru posebej presoditi, ali je izpolnjen pravni standard izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje. Pri ugotavljanju strokovnosti in uspešnosti sodnika (tretji odstavek 24. člena ZSS) tudi ni vezan na oceno sodniške službe, ki jo poda personalni svet, in lahko glede izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje odloči drugače od personalnega sveta. Vendar pa mora imeti v primeru drugačne odločitve zanjo utemeljene razloge6. 10. Z izpodbijano odločbo je Sodni svet glede na povzeto zadnjo oceno sodniške službe in mnenja Oddelka za prekrške Višjega sodišča v Mariboru ter upoštevaje njene prejšnje ocene sodniške službe ugotovil, da je tožnica prizadevna in uspešna sodnica, ki opravljanju sodniškega poklica ter aktivnostim na pedagoškem in publicističnem področju posveča veliko energije. S sodelovanjem v projektnih skupinah Vrhovnega sodišča prispeva k razvoju celotnega sodstva, z drugimi predstavljenimi aktivnostmi pa k razvoju prava na področju prekrškov. Kljub temu predlog za njeno hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu na Sodnem svetu ni dobil zadostnega števila glasov, zato je bil zavrnjen. Iz nadaljnje obrazložitve je mogoče razbrati tri razloge za takšno odločitev:

(1) da temeljnega področja dela z napredovanjem iz naziva okrajne sodnice v okrožno sodnico in kasneje v okrožno sodnico svétnico ni spremenila;

(2) da bi v primeru pozitivne odločitve za njeno napredovanje prišlo do določene neenakosti med njenim položajem in položajem drugih primerljivih okrožnih sodnikov, ki sodijo na drugih področjih;

(3) da je po kriteriju sposobnosti opravljanja vodstvene funkcije ni mogoče oceniti kot nadpovprečno uspešne.

K prvemu razlogu

11. Iz Poročevalca DZ z dne 3. 1. 2006 o Predlogu ZSS-F (komentar k 10. in 17. členu) ter z dne 5. 6. 2007 o Predlogu ZSS-H (komentar k 11. členu) izhaja, da je namen napredovanja okrajnih in okrožnih sodnikov v višji sodniški naziv na istem delovnem mestu v tem, da se ohrani zasedenost sodišč nižje stopnje z izkušenimi, nadpovprečnimi sodniki, ki lahko prispevajo k hitrejšemu in učinkovitejšemu delu na teh sodiščih in da se sodnikom omogoči napredovanje v višji sodniški naziv pod milejšimi pogoji7. Glede na tak namen, dejstvo, da je tožnica svojo celotno kariero opravljala delo na področju prekrškov, ne more biti ovira za napredovanje v višji sodniški naziv. Kot pravilno poudarja tožnica v tožbi, menjava področij dela ni kriterij za napredovanje v višji sodniški naziv, zlasti še, če se upošteva, da glede na specifiko, potrebe in velikost posameznega sodišča to pogosto niti ni mogoče niti ni potrebno. Pomembno je, da je bilo tožničino delo na tem področju z vidika strokovnega znanja in drugih kriterijev tako v zadnji oceni sodniške službe kot tudi v vseh prejšnjih (razen v letu 2005, ko je bila dodeljena na Ministrstvo za pravosodje in sodniškega dela ni opravljala) ocenjeno kot zelo dobro, bistveno odstopajoče navzgor od siceršnjega povprečja, zaradi česar je izpolnjevala pogoje za hitrejše napredovanje tudi že pred zadnjo oceno, kar pomeni, da je s svojim delom prav zaradi znanja in izkušenj lahko prispevala k hitrejšemu in učinkovitejšemu delu sodišča. Pomembno je tudi, da s svojo publicistično in pedagoško dejavnostjo, znanje in izkušnje prvostopenjskega sodnika s področja prekrškovnega prava prenaša naprej ter s tem skupaj s sodelovanjem v različnih projektih Vrhovnega sodišča (projektna skupina Vpisniki za prekrške, projekti Postopkovna pravičnost, IKS, PUND, sourednica in soavtorica novega komentarja Zakona o prekrških) prispeva k razvoju celotnega sodstva. Tako opisana dejavnost tožnice, ki ni omejena zgolj na sojenje in predsedovanje sodišču, nedvomno presega raven povprečnosti.

K drugemu razlogu

12. Glede zahteve, da pri odločanju o napredovanju upošteva tudi načelo enakosti pred zakonom med sodniki in zlasti skrb za učinkovito in odgovorno sodstvo, ki naj bi vodila Sodni svet, in stališča, da bi v primeru pozitivne odločitve o tožničinem napredovanju prišlo do določene neenakosti med njenim položajem ter položajem drugih primerljivih okrožnih sodnikov, ki sodijo na drugih področjih, se Vrhovno sodišče pridružuje tožničinem stališču, da bi argumenti Sodnega sveta, ki jih je v zvezi s tem razlogom podal v odgovoru na tožbo, lahko bili v luči določenih družbenih okoliščin povsem legitimni, ne morejo pa nadomestiti veljavnega zakonskega okvira in namena, v katerem se je ta organ dolžan gibati, četudi odloča po prostem preudarku. Kot je bilo že izpostavljeno, dejstvo, da tožnica svoje delo opravlja na področju prekrškov, ne more biti ovira za napredovanje v višji sodniški naziv. Pravno naziranje Sodnega sveta, ki nasprotuje veljavni zakonski ureditvi, ni utemeljeno. Glede na njen namen (četrtega odstavka 34.a člena ZSS) se Sodni svet neutemeljeno sklicuje na načelo enakosti pred zakonom med sodniki in na skrb za učinkovito odgovorno sodstvo8. K tretjemu razlogu

13. Iz zadnje ocene sodniške službe izhaja, da je Okrožno sodišče v ... pod tožničinim vodstvom v povprečju cilje večinoma doseglo. Po nekaterih kriterijih je poslovalo povprečno, po nekaterih je odstopalo navzgor, po enem pa močno navzdol. Večinoma je preseglo cilje glede zmanjšanja števila nerešenih zadev, izboljšalo je uvrstitev v časovne okvirje, na Okrajnem sodišču v ... se je zmanjšalo povprečno trajanje pomembnih zadev, povprečna starost pomembnejših zadev pa se je na obeh sodiščih znižala. Povprečno trajanje pomembnejših zadev na Okrožnem sodišču v ... se je podaljšalo, zmanjševal pa se je tudi delež potrjenih končnih odločb glede na vse odločitve o pravnih sredstvih - po stanju ob koncu obdobja spada to sodišče med sodišča z izrazito majhnim deležem potrjenih odločb (55 % od povprečja, ki je 66 %).

14. Sodni svet je na podlagi navedenega rezultate sodišča ocenil kot povprečne. Poudaril je, da je prav preko statističnih podatkov mogoče ugotavljati, ali je predsednikov pristop do vodenja sodišča uspešen ali ne ali pa je morda nadpovprečno uspešen. Sodni svet zato kljub mnenju Personalnega sveta Vrhovnega sodišča, izraženem v predzadnji oceni sodniške službe, kjer je bilo izpostavljeno tožničino inovativno uvajanje novih poslovnih procesov in dotedanje uspešno vodenje sodišča, ni mogel ugotoviti, da je bila pri izvajanju vodstvene funkcije nadpovprečna (zaradi česar se na podlagi vrednotenja dotedanjega vodenja sodišča tudi ni odločil za njeno ponovno imenovanje za predsednico okrožnega sodišča v ...).

15. Po zgoraj obrazloženem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Sodni svet odločitev o izpolnjevanju kriterija vodstvenih sposobnosti ponovno sprejel (le) na podlagi dejstva, da so bili v zadnjem ocenjevalnem obdobju (za razliko od predhodnih obdobij) rezultati sodišča, ki ga je vodila tožnica, povprečni.

16. Vodstvene sposobnosti imajo lahko večjo težo pri ocenjevanju sodnikov, ki opravljajo v ocenjevalnem obdobju vodstveno funkcijo in le-ta predstavlja velik del njihovih nalog. Ni pa jih mogoče zreducirati samo na statistične podatke o rezultatih sodišča, ki ga vodi njegov predsednik, na kar je Vrhovno sodišče opozorilo že v prejšnji razveljavitveni odločbi. Zlasti ne, ker rezultati sodišča niso le posledica vodstvenih sposobnosti predsednika sodišča, ampak so lahko odvisni tudi (ali pa predvsem) od drugih objektivnih okoliščin kot tudi usposobljenosti sodnikov in sodnega osebja, ki skupaj s predsednikom prispevajo k dobrim rezultatom sodišča kot celote. Preko statističnih podatkov je sicer mogoče deloma ugotavljati, ali je predsednikovo vodenje sodišča uspešno ali ne oziroma ali je morda nadpovprečno uspešno, vendar pa je treba uspešnost vodenja objektivno oceniti ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin.

17. Kadar Sodni svet zavrne predlog za napredovanje, še zlasti pa, če svojo odločitev opre na kriterije in dejstva, ki v zakonu niso izrecno določeni9 in če to stori v nasprotju z mnenjem personalnega sveta in mnenjem neposredno višjega sodišča, mora kljub določeni diskreciji pri odločanju o napredovanju sodnikov, razloge za to ustrezno, konkretno in prepričljivo obrazložiti. Le taka obrazložitev namreč omogoča preizkus, da meje prostega preudarka niso bile prekoračene, da je bil postopek pošten in da je bilo spoštovano načelo enakega obravnavanja.10

18. Ob ugotovljenem tožničinem dolgoletnem uspešnem vodenju sodišča11 ter prizadevanju za izboljšanje poslovnih procesov z inovativnimi ukrepi - uvedba specializacije sodnega osebja pri izvajanju posameznih opravil znotraj poslovnih procesov; uvedba enotne pisarne za vpisnike okrajnega in okrožnega sodišča glede področja dela, elektronska rezervacija razpravnih dvoran, skeniranje vhodnih dokumentov (na deseti konferenci dobrih praks v sodstvu leta 2019 se je predstavila s prispevkom Vloga vodstva sodišč in zaposlenih pri vzpostavljanju razvoja in dobrega upravljanja) zaključek, da tožnice po kriteriju vodstvenih sposobnosti ni mogoče oceniti kot nadpovprečne, ni ustrezno obrazložen in je vsaj preuranjen. Za oceno o povprečnosti vodenja sodišča namreč ne zadošča pavšalna ugotovitev, da so rezultati sodišča v zadnjem obdobju povprečni, zlasti še, če je sodišče slabše rezultate doseglo po kriterijih, na katere tožnica kot predsednica sodišča praviloma niti ni mogla vplivati (trajanje postopkov v pomembnejših zadevah in delež potrjenih zadev), oziroma ne da bi bilo ugotovljeno, kako in če je k temu prispevalo njeno vodenje. Upoštevati je treba, da kriteriji in merila za ocenjevanje uspešnosti vodenja sodišča, za razliko od kriterijev za napredovanje, niso določeni in da tožnica ne kandidira za mesto predsednice sodišča, temveč da bi v nadaljevanju svoje kariere opravljala sodniško funkcijo na istem delovnem mestu v višjem sodniškem nazivu. Nenazadnje pa napredovanje sodnika ni namenjeno zgolj zagotavljanju njegove materialne neodvisnosti oziroma izboljšanju njegovega materialnega položaja, temveč tudi moralnemu priznanju sodniku za njegovo (zlasti dolgoletno) delo.

19. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo Sodnega sveta. V ponovljenem postopku bo moral Sodni svet o tožničinem predlogu za hitrejše napredovanje ponovno odločiti v skladu s stališči in napotki, ki izhajajo iz zgornje obrazložitve.

20. Tožnica je s tožbo uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku12 v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov plačanih sodnih taks, ki znašajo za tožbo 148,00 EUR in se naložijo v plačilo toženi stranki.

1 Navedbo opr. št. Su 294/2020 (namesto pravilno Su 249/2020) v tožbi in nadaljnjih vlogah Vrhovno sodišče šteje za očitno pisno pomoto. 2 Predhodno odločbo Sodnega sveta o zavrnitvi predloga za hitrejše napredovanje Su 249/2020-4 z dne 21. 1. 2021 je Vrhovno sodišče s sodbo U 8/2021 odpravilo in zadevo vrnilo v nov postopek. 3 Ur. l. RS, št. 23/2017 in naslednji. 4 Ur. l. RS, št. 94/2007-UPB in naslednji. 5 Prim. odločbe VS RS opr. št. U 1/2020 z dne 17. 2. 2020 in U 2/2021 z dne 23. 3. 2021. 6 Prim. odločbe VS RS opr. št. U 8/2019 z dne 21. 1. 2020, U 1/2020 z dne 17. 2. 2020, U 2/2021 z dne 23. 3. 2021 in druge. 7 Prvotno je bila ta oblika napredovanja predvidena le kot izjemno napredovanje. 8 Prim. odločbo VS RS opr. št. U 2/2021 z dne 23. 3. 2021. 9 Naprimer na oceno uspešnosti vodenja sodišča. 10 Prim. sodbo VS RS opr. št. U 7/2021 z dne 25. 5. 2021. 11 Dejstvo, da ni bila ponovno imenovana za predsednico sodišča v ..., ni odločilno, saj razlog za to ni bilo njeno dotedanje vodenje, pač pa, ker s svojim programom in zlasti razgovorom na 32. seji Sodnega sveta ni prepričala potrebnega števila članov, da bo z njenim ponovnimi imenovanjem res zagotovljeno najbolj optimalno vodenje (odločba Su 447/2019-21 z dne 5. 12. 2019). 12 Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji.