Jedro

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ni izdal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tožnika pri delodajalcu. Vendar pa glede na specifično ureditev, ko gre za postopek odločanja o podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, soglasje Zavoda ni nujno potrebno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-12271/2015-32 z dne 21. 11. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju Upravna enota, sedaj tožena stranka) z izrekom pod točko 1 zavrnila prošnjo tožnika, rojenega ..., državljana Republike Makedonije, za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji; hkrati je z izrekom pod točko 2 odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni od pravnomočnosti te odločbe, z izrekom pod točko 3 pa še, da posebni stroški v postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je njegovo prošnjo z dne 13. 10. 2015 za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji, temelječo na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki ji je priložil tudi listine, Upravna enota odstopila Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ oziroma Zavod) dne 20. 10. 2016 (pravilno: 20. 10. 2015).

3. Ker je Zavod Upravni enoti dne 26. 10. 2015 pisno sporočil, da je pri vpogledu v elektronsko davčno poslovanje ugotovil pri tožnikovem podjetju davčni dolg na dan 12. 10. 2015, je zato Upravna enota s pisnim pozivom z dne 12. 11. 2015 od tožnika zahtevala dopolnitev prošnje. Na zahtevo Upravne enote je tožnik pravočasno odgovoril pisno v danem roku in zatem dne 3. 12. 2015 predložil še potrdilo pristojne Finančne uprave.

4. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve podrobno opisuje kronološki potek upravnega postopka in povzema določila 33. in 37. ter 37.a člena ZTuj-2 v povezavi s 139. členom ZUP, na podlagi katerega je tožena stranka zahtevala soglasje Zavoda kot organa, pristojnega za zaposlovanje in delo tujcev k izdaji zaprošenega dovoljenja. Ker je dne 4. 12. 2015 prejela dopis Zavoda o neizdaji zaprošenega soglasja, češ da izdaja soglasja za tožnika ni možna glede na podatke, ki jih je Zavod preveril po uradni dolžnosti tako v bazi podatkov AJPES glede števila zaposlenih pri delodajalcu, kakor tudi v uradni evidenci Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) o tem, ali delodajalec aktivno posluje, je na podlagi 2. točke 2. odstavka 27. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT) zaključila, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zaprošenega soglasja, in sicer po ugotovitvi na podlagi vpogleda v uradno evidenco FURS o poravnanih davkih in prispevkih EDP (Elektronsko davčno poslovanje) za datum poizvedbe dne 26. 10. 2015, iz katere je razvidno, da je delodajalec v dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve prošnje ali za čas poslovanja, če je ta krajši od šest mesecev, predlagal obračun davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste, če je zaposloval delavce, a ima na dan vložitve vloge dne 13. 10. 2015 neporavnane zapadle davčne obveznosti, torej izkazuje davčni dolg. Tožnika je Upravna enota dne 10. 12. 2015 seznanila z ugotovitvami v postopku, na kar se je tožnik odzval v danem roku in sprva podal prošnjo o umiku vloge z dne 15. 12. 2015, zatem pa je dne 16. 12. 2015 podal preklic umika in nato dne 21. 12. 2015 izjavo o dejstvih in predlog za izločitev uradne osebe iz postopka, skupaj s potrdilom FURS o poravnanih vseh evidentiranih davkih in drugih obveznih dajatvah, ki jim je potekel rok plačila.

5. Nadalje v obrazložitvi kronološko podrobno opisuje tudi nadaljnji potek upravnega postopka ter podrobno povzema kasnejše pozive tožniku za dopolnitev vloge, njegove pisne izjave na pisne seznanitve z ugotovitvami v postopku ter njegovo spremembo zahtevka z dne 23. 5. 2016, ki ga je Upravna enota nemudoma odstopila Zavodu, skupaj z novo pogodbo o zaposlitvi za delavca, ne več za prokurista, saj je sam tožnik pozval Upravno enoto, da naj ponovno od Zavoda zahteva izdajo ustreznega soglasja ter predložil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, podatek, da delodajalec aktivno posluje (M-1 obrazec), zadnje tri plačilne liste za april, maj in junij, zadnje tri bančne izpiske za april, maj in junij ter potrdilo FURS, da so plačani vsi davki in druge obvezne dajatve, pa tudi potrdilo o obveznem zdravstvenem zavarovanju, kar vse je Upravne enota posredovala Zavodu, vendar je dne 19. 10. 2016 prejela obvestilo Zavoda, da je bilo že na podlagi 27. člena ZZSDT dne 9. 6. 2016 za tožnika izdano nesoglasje Zavoda za zastopnika in da glede na prejeto dopolnitev Zavod Upravno enoto obvešča, da tožnikova dopolnitev vloge ni razlog za spremembo navedene odločitve in da izdano nesoglasje Zavoda ostaja v veljavi. Zato je Upravna enota dne 24. 10. 2016 tožnika pisno seznanila z ugotovitvami v postopku. Tožnik je v pravočasno vloženi izjavi navedel, da Zavod ponovno ni podal soglasja, češ da naj njegova dopolnitev vloge z dne 26. 8. 2016 ne bi bila razlog za spremembo odločitve Zavoda, vendar se o tako skopi in neutemeljeni navedbi sploh ni mogoče vsebinsko izjaviti, kljub temu pa tožnik izrecno izjavlja, da izpolnjuje vse zakonske kriterije za izdajo zaprošenega dovoljenja najmanj od 17. 5. 2016, to je od spremembe zahtevka dalje, upravnemu organu pa očita, da naj bi ravnal v nasprotju z načelom zakonitosti iz 6. člena ZUP zaradi neupoštevanja 209. člena ZUP, saj je v konkretnem primeru čakal na neizdajo soglasja ZRSZ tudi po več mesecev, prav tako pa tudi ne obstaja zakonski razlog, zakaj soglasje ne bi bilo izdano, češ da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi zakonski kriteriji za izdajo zaprošenega dovoljenja, medtem ko iz dopisa Upravne enote ponovno napačno izhaja, da gre za postopek za izdajo enotnega dovoljenja, četudi gre za izdajo soglasja za podaljšanje enotnega dovoljenja za namen zaposlitve. Prav tako je še navedel, da po spremembi zahtevka niti ni več potrebno izpolnjevanje nekaterih zakonskih pogojev, kot je na primer zahteva po aktivnem poslovanju delodajalca, nasprotno pa je Zavod še vedno preverjal zakonske kriterije za izdajo dovoljenja za zastopnika, ne pa za delavca, kar bi bilo pravilno. Po stališču tožnika bi bilo zaprošeno dovoljenje že izdano, v kolikor bi Upravna enota in Zavod postopala upoštevajoč načelo ekonomičnosti in v skladu z zakonskimi določbami.

6. Upravna enota zaključno v obrazložitvi navaja, da gre v obravnavanem primeru za izdajo enotnega dovoljenja tujcu za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ki se izda, če tujec izpolnjuje vse predpisane pogoje po 33. in 37. členu ZTuj-2 in če ni razlogov za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2. Ker je Zavod kot pristojni organ v konkretnem primeru zavrnil izdajo soglasja k izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, je po stališču Upravne enote s tem podan razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo iz 1. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Le-ta določa, da se dovoljenje za prebivanje tujcu v Republiki Sloveniji ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. odstavka 33. člena ZTuj-2 in ker je Zavod kot pristojni organ, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, večkrat zavrnil izdajo soglasja k zaprošenemu podaljšanju enotnega dovoljenja, je glede na citirane določbe ZTuj-2 po stališču Upravne enote s tem podan razlog iz 1. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. V zvezi tožnikovim očitkom o skopi obrazložitvi ne izdaje soglasja Zavoda Upravna enota pojasnjuje, da je za obrazložitev ne izdaje soglasja pristojen organ, ki odloča o izdaji soglasja, torej Zavod in ga tožena stranka zgolj povzema v svoji obrazložitvi. Kar pa zadeva očitek o nespoštovanju načela zakonitosti iz 6. člena ZUP, ker niso bile upoštevane zakonske posledice nespoštovanja 15-dnevnega roka za izdajo soglasja iz 209. člena ZUP, češ da je v konkretnem primeru Upravna enota čakala na izdajo soglasja Zavoda tudi po več mesecev, Upravna enota izpostavlja določilo 37.a člena ZTuj-2, po katerem mora dati Zavod kot pristojni organ soglasje najkasneje v roku 15 dni od dneva, ko je bilo to od njega zahtevano, vendar pa, če Zavod v roku 15 dni ničesar ne sporoči Upravni enoti, se šteje, da soglasje ni podano, kar pa se ne šteje kot razlog za zavrnitev prošnje za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja, pristojni organ pa začne s preverjanjem izpolnjevanja ostalih pogojev za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja še pred podajo soglasja k izdaji ali o podaljšanju enotnega dovoljenja, kar je Upravna enota tudi dejansko ves čas ugotavljala. Upoštevajoč določilo 3. odstavka 60. člena ZTuj-2, po katerem dani rok ne sme biti krajši od 7 dni in ne daljši od 30 dni, je tožniku določila tudi rok za zapustitev države, ker je presodila, da v ugotovitvenem postopku ni bilo potrebno opraviti še kakšnega dejanja za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, kot je na primer zaslišanje stranke, glede na dejstvo, da je Zavod tožniku izdal nesoglasje, zato tudi zaslišanje tožnika v upravnem postopku ne bi privedlo do drugačne odločitve, ker zakonsko predpisani pogoji tako v tem primeru niso bili izpolnjeni.

7. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podredno, da naj jo spremeni po opravljeni glavni obravnavi, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih stroškov postopka. Toženi stranki očita predolgo trajanje postopka odločanja v obravnavani sporni zadevi, kakor tudi, da pri svojem odločanju ni upoštevala dejstva, da je tekom odločanja o njegovih prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, ki je trajalo občutno predolgo, bil tožnik primoran večkrat spremeniti svoj zahtevek oziroma prošnjo, skladno s 133. členom ZUP, ker s strani tožene stranke ni prejemal pravih informacij o pravnih podlagah za podaljšanje njegovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, saj je s strani zaposlenih pri toženi stranki prejemal različne informacije o tem, kako lahko podaljša svoje dokumente za prebivanje, zaradi česar je tudi prišlo do spremembe njegovega zahtevka. Tožnik sicer pritrjuje stališču tožene stranke, da je glede na več sprememb zahtevka sicer potrebno presojati zadnji zahtevek tožnika, da naj se postopek za izdajo zaprošenega dovoljenja ne nadaljuje več na podlagi 27. člena ZZSDT, temveč po 18. členu ZZSDT, ki je namenjen klasičnim zaposlitvam, češ da je tožnik že v spremembi zahtevka pojasnil, naj se vsi dokazi v upravnem spisu uporabijo za reševanje njegovega zahtevka ter v ta namen priložil novo pogodbo o zaposlitvi, ki naj nadomesti prejšnjo, za delovno mesto zastopnika - prokurista. Tožnik pa nasprotuje stališču tožene stranke, da glede na negativno mnenje Zavoda sama tožena stranka nima podlage za ugoditev zahtevku tožnika, ampak lahko takšno neizdajo soglasja zgolj povzame, češ da ne more preverjati, ali so bili razlogi za neizdajo soglasja s strani Zavoda utemeljeni, saj tožnik nasprotno meni, da mu je s tem v upravnem postopku odvzeta možnost učinkovite obrambe, oziroma, da mu je bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku, četudi je že v svojih vlogah večkrat omenil, da je mnenje Zavoda neobrazloženo, oziroma pomanjkljivo in zelo skopo obrazloženo. Tožnik meni, da ni nobenega razloga za to, da Zavod ni izdal soglasja, ker je tožnik izpolnjeval vse predpisane pogoje po določilih ZZSDT, glede na 18. člen ZZSDT. Ker se Zavod ni obrazloženo izjasnil o tem, zakaj ni podal soglasja, niti ni tega storila tožena stranka, čeprav bi lahko dodatno zahtevala ustrezno pojasnilo Zavoda, je posledično izpodbijana odločba neobrazložena, čeprav sicer obsega 7 strani besedila, vendar ni obrazloženo, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za zaprošeno podaljšanje enotnega dovoljenja, saj se tožena stranka zgolj sklicuje na negativno mnenje Zavoda, ki pa je neobrazloženo in tudi napačno, ker je tožnik priložil vsa dokazila skladno z 18. členom ZZSDT, zato meni, da je posledično napačna tudi odločitev tožene stranke.

8. Tožena stranka je na poziv sodišča, temelječ na določilih 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), predložila predmetne upravne spise in vložila obširen odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, glede na to, da Zavod ni podal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja, kar je po ZTuj-2 eden izmed pogojev, ki jih mora izpolnjevati tujec, da se mu izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, zato tožena stranka drugačne odločitve ni mogla sprejeti, saj se ne strinja s tožnikom, da je določbo 1. alineje 55. člena ZTuj-2 napačno tolmačila, niti se ne strinja z očitkom tožnika, da je z izdajo izpodbijane odločbe kršila ustavno zagotovilo o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) .

K točki 1:

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost uvodoma navedene odločbe tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca na podlagi 1. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, izključno iz razloga, ker Zavod ni podal svojega soglasja, sklicujoč se na določila 27. člena ZZSDT. Zato ji tožnik očita nepravilno uporabo materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ker so glede na njegov naknadno spremenjeni zahtevek za obravnavani primer relevantna določila 18. člena ZZSDT, ne pa 27. člena ZZSDT.

11. Za odločitev v konkretnem primeru je bistveno stališče, ki se je v primerljivih istovrstnih zadevah izoblikovalo in ustalilo v upravno sodni praksi, kot med drugim izhaja iz sodbe v zadevi št. I U 1219/2016 z dne 15. 2. 2017, namreč da iz drugega stavka 2. odstavka 37. člena ZTuj-2 izhaja, da soglasje po ZZSDT za enotno dovoljenje za prebivanje in delo ni vedno nujno potrebno, glede na dikcijo zakonodajalca v citiranem besedilu, ki določa, da "če tujec po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja." To izhaja tudi iz splošne določbe 12. člena ZZSDT, po kateri Zavod poda soglasje, "če so izpolnjeni pogoji za podajo soglasja za posamezni namen po tem zakonu," ki ga vlagatelj izkaže v vlogi za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja. To pomeni, da je za presojo izpodbijanega akta, ki temelji izključno na ugotovitvi dejstva, da soglasje Zavoda v konkretnem primeru ni bilo podano, odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je soglasje Zavoda za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po zakonu nujno potrebno ali ne.

12. Vendar pa niti v aktu Zavoda o neizdaji soglasja niti v izpodbijanem aktu ni navedeno, da je za podaljšanje enotnega dovoljenja za namen zaposlitve soglasje Zavoda nujno potrebno, oziroma, če je nujno potrebno, na kateri pravni podlagi je to soglasje nujno potrebno. Ker je v tem elementu z vidika zakonskih zahtev glede obrazložitve upravnega akta, temelječih na določilih 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave, ostala obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva v tolikšni meri, da onemogoča preizkus sprejete odločitve tožene stranke, je ta napaka bistvena, saj je vplivala na zakonitost in pravilnost sprejete zavrnilne odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1).

13. Konkretnem primeru Zavod v postopku ni izdal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve za tožnika za zaposlitev pri delodajalcu podjetju A. d.o.o. iz Ljubljane. Vendar pa glede na specifično ureditev pristojnosti Zavoda glede izdajanja oziroma odklonitve izdaje zaprošenega soglasja, ko gre za postopek odločanja o podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, soglasje Zavoda ni nujno potrebno. Kot je sodišče v primerljivih zadevah že večkrat poudarilo, med drugim v citirani sodbi št. I U 1219/2016 z dne 15. 2. 2017, namreč tako že iz splošnega določila drugega stavka 2. odstavka 37. člena ZTuj-2, kakor tudi iz specialnega določila 2. odstavka 12. člena ZZSDT izhaja, da so primeri, ko je soglasje Zavoda nujno, v zakonu določeni in da je pomen soglasja Zavoda za odločanje v postopku odvisen od vrste dovoljenja. Tako na primer določilo 18. člena ZZSDT, ki ga kot za njegov primer relevantno v tožbi izpostavlja tožnik, izrecno ureja "soglasje k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve" in določa, da Zavod poda soglasje, če sta kumulativno izpolnjena oba v 1. in 2. alineji 1. odstavka 18. člena ZZSDT določna pogoja, medtem ko zakonodajalec pri tem ni določil nikakršnih dodatnih pogojev iz 27. člena ZZSDT, kakor izhaja iz akta Zavoda o neizdaji soglasja za tožnika, iz katerega niti ni razvidno, da soglasja ni mogoče izdati iz razlogov po 5. ali 8. točki 1. odstavka 17. člena (v zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 18. člena ZZSDT) ali zato, ker tožnik ne bi bil neprekinjeno prijavljen v obvezna socialna zavarovanja od dneva nastopa dela (v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 18. člena ZZSDT). Ker je tožena stranka izpodbijani akt izdala izključno na podlagi dejstva, da Zavod ni dal soglasja, Zavod pa niti ni ugotavljal izpolnjevanja pogojev po določilih prve in druge alineje 1. odstavka 18. člena ZZSDT, je tožba utemeljena že iz razloga po 1. točki 1. odstavka 27. člena v povezavi s 3. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker v konkretnem primeru ni pogojev za zavrnitev tožbe na podlagi 1., 2. ali 3. alineje 2. odstavka. 63. člena ZUS-1. Sodišče namreč ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-339/17-14 z dne 7. 6. 2017 (zlasti v 6. in 8. točki obrazložitve) ne more slediti stališču tožene stranke, da gre pri izdaji zaprošenega dovoljenja za prebivanje in delo tujca za dve samostojni razmerji, čeprav sta povezani in soodvisni, kakor tudi ne, da je Upravna enota pri izdaji dovoljenja vezana na odločitev Zavoda, ki jo zgolj povzame v svoji obrazložitvi, četudi gre za skopo oziroma pomanjkljivo in nepopolno obrazložitev neizdaje soglasja Zavoda kot pristojnega organa, ki o soglasju odloča. Kot rečeno namreč soglasje Zavoda niti ni nujno potrebno prav v vseh primerih izdaje oziroma podaljševanja dovoljenj za začasno prebivanje in delo tujcev. Poleg tega pa je odločba, s katero pristojni organ odloči o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje in delo tujca tako imenovana zbirna odločba, torej upravni akt, pri izdaji katere odloča pristojni upravni organ, v konkretnem primeru Upravna enota s sodelovanjem drugega upravnega organa, v konkretnem primeru Zavoda. Po stališču Ustavnega sodišča v citirani odločbi št. Up-339/17-14 z dne 7. 6. 2017 (točka 9 in 10 obrazložitve) pa mora, če zakon določa, da je lahko odločba izdana s potrditvijo drugega organa, v takem primeru organ, ki je pristojen izdati osrednjo odločbo, drugemu organu sporočiti zahtevek stranke in hkrati od njega zahtevati pisno sporočilo oziroma razloge za odklonitev potrdila oziroma soglasja. Pri izdaji zbirne odločbe, ki je izdana s potrditvijo oziroma soglasjem drugega upravnega organa, mora organ, ki je pristojen izdati odločbo (prvi upravni organ), v ugotovitvenem postopku, v katerem so stranki zagotovljena vsa procesna jamstva, ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, določiti pomen upoštevnih predpisov in utemeljiti svojo pričakovano odločitev. Svoje ugotovitve glede dejanskega stanja, razlago pomena upoštevnih predpisov in pričakovano odločitev mora prvi upravni organ predložiti drugemu upravnemu organu v potrditev oziroma soglasje. Če se drugi upravni organ strinja z razlogi, ki jih je navedel prvi upravni organ, mu v tem primeru svoje potrditve oziroma soglasja ni treba obrazložiti, temveč jo mora le sporočiti. Če pa drugi organ ne da potrditve oziroma soglasja (negativni akcesorni akt), prvi organ sicer ne more izdati pozitivne odločbe za stranko, vendar mora v obrazložitvi negativne zbirne odločbe navesti razloge in dati stranki možnost, da se do teh ugotovitev opredeli. Stranka lahko morebitne nepravilnosti in nezakonitosti v akcesornem aktu uveljavlja s pravnim sredstvom zoper osrednji upravni akt. Samo na tak način so strankam v postopku izdaje zbirne odločbe zagotovljena procesna jamstva, ki jim omogočajo polno izvrševanje pravice iz 22. člena Ustave, medtem ko je tožena stranka pri izdaji izpodbijane (zbirne) odločbe zmotno izhajala iz stališča, da gre pri izdaji zaprošenega dovoljenja za prebivanje in delo tujca za dve samostojni razmerji, čeprav sta povezani in soodvisni. Prav tako je zmotno njeno stališče, da je Upravna enota pri izdaji (izpodbijane) zbirne odločbe vezana na odločitev Zavoda, ki jo zgolj povzame v svoji obrazložitvi, četudi gre za pomanjkljivo, nepopolno in skopo obrazložitev zavrnitve izdaje soglasja Zavoda.

14. Po povedanem je sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo na seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave, kljub predlogu tožnika, da se opravi glavna obravnava, ker je presodilo, da je že iz tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja 2. odstavek 59. člena ZUS-1). V skladu z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 mora tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K točki 2:

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bilo o zadevi odločeno na seji sodnega senata in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika), kar povečano za 22 % DDV znaša skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od izteka petnajstdnevnega roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju: ZST-1).