Jedro

Postavljeni zahtevek za plačilo uporabnine tožnica utemeljuje s trditvijo, da je izključena iz posesti in možnosti uporabe solastne nepremičnine, ki je v naravi hiša in gospodarsko poslopje s pripadajočim zemljiščem. Z zemljiškoknjižnimi podatki tožnica dokazuje svoj 1/5 solastninski delež te nepremičnine, ki jo toženec (solastnik) uporablja v celoti. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zemljiškoknjižni podatki o njenem solastništvu parcele niso pravilni zaradi toženčeve originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, čemur tožnica kot solastnica ni oporekala, njen zahtevek za plačilo uporabnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 7.800,00 EUR uporabnine. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 672,63 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga odpravo sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da ni bil zaslišan tožničin partner N. N., ki pozna relevantne podatke. Tudi poizvedba na Policijski postaji X ni bila izvedena. Meni, da se sodbe ne da preizkusiti, ker so dejanske ugotovitve v 7. točki obrazložitve le na kratko podane. Pritrjuje, da je toženec v letu 1983 začel z gradnjo hiše na zemljišču, ki sta ga po svojem očetu, skupaj z drugimi dediči, podedovala tožnica in toženec, vsak do 1/5. Hiša še ni legalizirana. Domačijo pa je toženec samovoljno prodal D. D. Sedanji lastnik te nepremičnine je E. E., ki bi moral biti zaslišan. Kupnino od prodane domačije je prejel toženec in jo vložil v gradnjo hiše, ki jo je zgradil na črno, brez soglasja sester. Iz svojih dohodkov ni mogel graditi, ker je bil zaposlen le dve do tri leta. Večinoma je bil nezaposlen in brez dohodkov. Zaslišana bi morala biti A. A., ki je bila eno leto in pol toženčeva delodajalka. Njej je toženec prodal zemljišča, ki so bila v skupni lastnini pravdnih strank in so v postopku razdružitve. Priča bi izpovedala komu je bila plačana kupnina od prodanih zemljišč. Tožnice in sester toženec ni izplačal. Mami je obljubil plačilo 8.000,00 EUR. Tožnica se je skušala dogovoriti o souporabi 1/5 objektov, vendar je bila vedno pregnana iz dvorišča, kar bi potrdili sestri, razvidno pa bi bilo tudi iz policijskega zapisnika. Leta 2009 je bila vložena tožba zaradi plačila uporabnine, toženec pa je prejel tudi dopis z dne 8.11.2012. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Postavljeni zahtevek za plačilo uporabnine tožnica utemeljuje s trditvijo, da je izključena iz posesti in možnosti uporabe solastne nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, ki je v naravi hiša in gospodarsko poslopje s pripadajočim zemljiščem. Z zemljiškoknjižnimi podatki dokazuje svoj 1/5 solastninski delež te nepremičnine, ki jo toženec (solastnik) uporablja v celoti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da zemljiškoknjižni podatki ne izkazujejo pravilnih podatkov glede lastništva, ker je toženec zaradi gradnje hiše in gospodarskega poslopja na zemljišču, ki je bilo v tožničini solasti, dejanski lastnik te nepremičnine. Ker je tožnica za gradnjo vedela, pa se gradnji ni uprla, v roku treh let pa ni uveljavljala niti lastninske pravice na novozgrajenih objektih, se na svojo stvarno pravico ne more več uspešno sklicevati (peti odstavek 25. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Z gradnjo na tujem zemljišču je toženec na originaren način pridobil lastninsko pravico na stavbah in pripadajočem zemljišču(1). Gradnja je bila zaključena v času veljavnosti ZTLR. Dne 1.1.2003 uveljavljeni Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ; Ur. list RS 87/2002) je pridobljeno pravico vzdržal v veljavi z vsebino, kot jo določa novo sprejeta zakonodaja (266. čl. SPZ).

5. Pravno odločilno dejstvo, da je bil graditelj in investitor hiše ter gospodarskega poslopja toženec, je nesporno. Tožnica tudi v pritožbi nespornost tega dejstva potrjuje. Za pravno odločilno pa označuje dejstvo, na kakšen način je toženec pridobival sredstva, s katerimi je stavbi zgradil. Meni, da bi bilo potrebno izvesti dokaze, ki bi potrdili, da je sredstva pridobival večinoma iz kupnine za parcele, ki so bile v solasti pravnih strank in njunih sester. Ni ji mogoče pritrditi, da gre za pravno odločilno dejstvo, saj je zagotovitev sredstev za investicijo stvar investitorja. Povsem nepomembno je zato, komu je A. A. plačala kupnino za kupljena zemljišča, koliko let je bil toženec zaposlen in koliko časa je bil brez dohodkov, kakšen del kupnine od prodanih zemljišč je toženec izplačal sestram (solastnicam), kakšen del kupnine je obljubil mami ... Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, da se z ugotavljanjem vira sredstev, s katerimi je toženec gradil, ni ukvarjalo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da priče, ki bi o tem vedele izpovedovati, niso bile zaslišane.

6. Dejstvo, da je tožnica z dedovanjem pridobila 1/5 solastninski delež zemljišča, na katerem je toženec kasneje zgradil hišo in gospodarsko poslopje, je nesporno. Enako velja za okoliščine v zvezi s toženčevo gradnjo na tem zemljišču (čas in zaključek gradnje, tožnica je za gradnjo vedela). Ta dejstva, na katera opozarja pritožba, so upoštevana. Dejstvo, da hiša z vidika dovoljenj za gradnjo ni legalizirana, na kar tudi opozarja pritožba, za odločitev ni pomembno. Dovoljenje za gradnjo je formalni pogoj, ki mora biti izpolnjen pred nameravano gradnjo, ne more pa tožnica svojega pravnega položaja izboljšati, če pogoji za gradnjo niso bili izpolnjeni. Z dovoljenjem za gradnjo je zagotovljeno spoštovanje pravil javnopravne narave in varovanje javnopravnih interesov.

7. Ob ugotovitvi, da je toženec dejanski lastnik hiše in gospodarskega poslopja, ki ju uporablja, so brezpredmetna tudi pritožbena opozorila, da se je tožnica skušala dogovoriti o souporabi 1/5 teh objektov. Zaradi toženčeve uporabe objektov bi bila tožnica lahko prikrajšana zgolj v primeru, da bi bila solastnica teh objektov. Ker pravice do (so)uporabe objektov ni izkazala, tudi poizvedb o policijskih intervencijah v zvezi z njenimi prizadevanji za pridobitev posesti ni bilo treba izvajati.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Zatrjevane procesne kršitve niso bile storjene. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so vseobsegajoči. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih; ti razlogi so jasni in medsebojno skladni.

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena.

Op. št. (1): Karmen Iglič Stroligo, Pravosodni bilten1/2004 stran 68: Gradnja na tujem zemljišču je bila po ZTLR obravnavana kot poseben pridobitni način. Štela se je za združitev dveh različnih nepremičnin, to je zemljišča in stavbe.